Nič mi ni prav. Sem perfekcionist in na trenutke bi naj raje, kar znoru. Ljudje so površni in to me jezi. In tisto kar me najbolj razjezi, so malenkosti. Ljudje konstantno delajo ene in iste stvari katere mislijo, da jih delajo srečne. Malenkosti ljudje. Sem izkusil velike stvari in niso nič boljše kot malenkosti. Če samo pogledamo primer. Dva moška v tridesetih let. En moški ima bajno kariero, veliko denarja, punce menja kot gate. Drug moški ima službo s katero se normalno preživlja, na trenutke je teško, a pride čez, se ne pritožuje, ima dekle s katero preživlja svoj prosti čas. Kateri misilte je bolj srečen? Tisti ki ima veliko preveč vsega, ki je v ''družbenem visokem položaju'' ali tisti, ki ima tisto, kar ima in je s tem zadovoljen in se ne pritožuje. Mislim da ni potrebno odgovoriti na vprašanje. Tisti ki ima manj ve kaj je pomebno. Tisti detajli so njemu pomebni. In tisto ga naredi srečnega in mu naredu življenje. In razjezi me, ko včasih ljudje ne vidijo tega takoj. Tisti, ki pa ma preveč vsega pa rabi dlje časa da to skapira.
Še en tip ljudi ne prenesem. Ljudi, ki se ne znajo držati ure. To me pa res razjezi. Točnost to je vrlina, ki mi je všeč in jo cenim. Sam se je držim. Se zgodi, da zamudim, a zamudim z razlogom.
Nevem... včasih, kar nevem kaj si folk misl. Včasih se jih ne da prebrat in lahko samo od daleč opazuješ kaj bodo naredili. In vse kar je lahko narediš, da se pripraviš na vse. Večinoma opažam sebičnosti v takih primerih. Vsak dan jo je več in več. In upam, da jih bo enkrat doletelo nekaj kar jih bo postavlo na noge. Bi jim jaz razložu, ampak mene ni nikol noben poslušal. Zato sem včasih tiho. Ker me ljudje ne poslušajo. Nočem stalne pozornosti nočem besede pri vsaki stvari. Hočem samo, da me ljudje občasno poslušajo. Zanimivo je, da me ne slišijo saj kričim tako notri kot zunaj. Od kar sem prišel od tabora se stvari drugačne. Barve so se spremenile, vse je temnejše, nič več ne vidim prihodnosti, lepote je vse manj okoli mene. Vse kar bi delal je pisal, gledal filme, delal filme, poslušal glasbo, kuhal in športov. Še raje, pa bi zbežal od doma in šel v svet potovat, kar koli samo, da ne bom ostal tukaj. Ker tukaj nevem, če je prihodnost zame, katero si jo jaz želim. Mislim, da bi bila sprememba okolja zame nov iziv, nova dogodivščina in nasploh da grem stran od nekaterih ljudi, od katerih me boli glava. Ni teško samo dovolj imam vsega. Mislim, da bi bilo že dovolj, da grem za leto živet v Ljubljano. Že samo ta sprememba bi mi koristila. Ampak ciljam na več. Ne bom rekel, da sem izgubljen, sem samo radoveden. In želim si več. Želim si spremembo okolja.
Mike W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar