The Light With Dust

Z navidezno lučjo nad glavo, se potikam po stanovanju. Ampak sveti samo meni. Vsi drugi so jo ugasnili. Nihče noče stati pod mojo lučjo. Ne onesnažuje okolice, samo sveti vsak dan z drugo barvo. Nimam nadzora nad barvo. Kakor nimam nadzora nad črno lučjo. Je najpogostejša. Je pa najbolj naravna. Z tako čudovitim dnevom, se nisem mogel sprijazniti. Nikakor se nisem mogel izenačiti znjim, nikakor ga danes nisem razumel. Bil je odveč. Vsa ta odvečna nadloga se mi je zrušila na glavo. In počutje je božansko.

Zaljubljen v nadlogo, se spravim, spontanemu razmišljanju. Takoj vzamem list papirja in pisalo. Opravilu se spravim na star način. Tako kot moji predhodniki. Nekaj hitrih misli, od včerajšnega večernega pogovora samim seboj in takoj prazen list papirja postane črn. Črn, črnih misli. A dovolj dober, da nad menoj posije nova barva. Popisan papir pustim na mizi. In se osredotočim na mirno glasbo. Šibkost včerejšnega večera se prelevi v občutek ubdobja. Končno zapuščen. Kakor prah na že dolgo nebrani knjigi.

Still Here M.W.