A Man Without A Memory 1. del

Odprem oči, težko zadiham, začnem se dušiti v rit mi leze pižama, nekaj okoli mene za začne piskati. Kar naenkrat v sobo hitro vstopi dekle, ki je oblečena v modro obleki in mi iz ust nekaj vleče ven. Končno imam prazna usta, in zadiham normalno. Pride v sobo mlad postaven mož z belo haljo okoli vratu ima stetoskop in mi končno pride v glavo, da sem v bolnišnici. Nič mi ni jasno, začnem se spraševati kaj delam tukaj, kaj iščem tukaj. Zdravnik mi začne svetiti v oči in takrat probam spregovoriti. A s težavo preletijo besede iz mojih ust. ''Vodo!'' povem s težavo. Sestra se je že odpravila in zdravnik me upraša.
''Gospod veste kje ste, mi lahko poveste vaše ime? ''
Takrat z vodo pride sestra in jo počasi spijem nato odgovorim. ''V bolnišnici sem...'' zdravnik pogleda zaskrbljeno in upraša ''Kako vam je ime '' ga pogledam tik preden sem mu hotel odgovoriti sem ostal prazen v glavi. Nisem mu mogel odgovorit kajti nisem se spomnil. Nisem vedel kdo sem. Preletel me strah, skušal sem se vstati a mi šibko telo ni dovolilo. Kar nekaj časa je minilo od vprašanja in mu odgovorim ''nevem kdo sem, nevem kje sm.'' Zdravnik si vzame stol in se vsede, sestra pa mi dvige pojsteljo, da sem bolj v sedečm položaju in odide. Spet me je postalo strah. '' Odeleženi ste bili prometne nesreče tri tedne nazaj, ime vam je Michael Novak ste američan, a kakor slišite in sami govorite, znate Slovensko in imate tudi Slovenski potni list'' mi pove z zelo prijaznim in sproščujočim glasom, nato v sobo vstopi sestra z škatlo v roki, jo postavi ob zdravnika se ji zahvali in nadaljuje. '' Ste v Novomeški bolnišnici, kjer ste preživeli zadnje tri tedne, ste na žalost edini preživeli..., imeli ste hude notranje krvavitve, in pretres možganov..'' Ga prekinem in ga z strahom vprašam'' pa bom preživel?''. Ponudi mi majhen nasmešek '' Seveda, ampak imate posledice če na hitro postavim diagnozo ste izgubili spomin, nekakšna vrsta delne amnezije, a opravili bi v naslednih tednih še nekaj testev, vam vrnili nekaj moči v telo in ni bojazni, da nebi odkorakali iz bolnice živi in zdravi.'' Globoko zadiham poskušam vse obdelati, zdravnik se vstane '' mislim, da je bilo za danes dovolj, spočite se kajti jutri vas čaka velik dan.'' za nasmeškom pove. Gospodu se zahvalim in odide. Sestra mi ponudi malo čaja, mi zniža pojsteljo in mi zaželi lahko noč, kajti zunaj je že noč. Končno sem sam z svojimi misli, ko sestra odide. A kaj ko se ne spomnim skoraj da nič. Zatisem oči in si potiho sam pri sebi rečem, jutri je nov dan...




Mike W.