Tri leta nazaj, sem odšel od doma. Brez, da bi rekel poslovilne besede. Odšel sem jezen in obupan. Pred tremi leti, bi lahko rekel da svoje mame nisem poznal čisto nič. Od dneva ko sem odšel se en teden nisem javil. Ko sem se javill, sva si zmenila da se bova vsak dan slišala. In res, vsak dan sva se dlje in dlje pogovarjala, izmenjavala misli in se smejala. V teh treh letih sem šele spoznal svojo mamo. Jaz na enem koncu sveta, ona na drugem. Zanimivo, da sva rabila kilometre med sabo da sva se spoznala. V tem času mi je pomagala najditi samega sebe in prinesla mi je mir v življenje.
In kaj zdaj, ko te osebe ni več? Kako nadeljevati? Brez nje bi še vedno taval v svetu odvisnosti, ki sem ga sovražil, ki mi je pokazal vse napačne stvari v življenju, katerega sem pustil in zaživel samo zaradi nje.
Tu stojim na pokopališču, obdan z ljudmi katerih se je dotaknila. Nisem si želel takega srečanja po treh letih. Ne tako in nikakor v tej situaciji. Zakaj, zakaj!? Vse bi dal še za zadnji trenutek skupaj. A tega trenutka ne bo več, vse kar mi ostane so njene besede, nikoli pozabljene. Besede, ki mi bodo vodile življenje naprej.
Zmeraj mi je govorila naj poslušam notranji glas. In tudi tokrat ga bom. Kajti notranji glas ti pove kdo si, kaj delati in kaj ne delati. To je tisti glas, ki vas opozarja ko ste kaj naredili narobe. Največji problem je to da poslušamo najbolj uničevalen glas. To je naš um, ki fokusera samo na določen čas. Naš notranji glas pa fokusira na prihodnost. In ta je tisti ki odloča o našem uspehu.
In zdaj je čas za ta notranji glas. Ki mi pravi, brez strahu kajti če ne bom izgubil.
Ni komentarjev:
Objavite komentar