Kričim potiho njeno ime. Ustavljen v času trpljenja brez njene navzvožnosti, se trudim poiskati prave besede. Čeprav nikoli slišane besede, pravega obraza lepote, se podajam v preprostost teh čustev. To niso čustva ljubezni. To so čustva izgubljene priložnosti. So čustva želje po spoznanju. Ob redkih priložnostih v katerih jo vidim, sem bolj in bolj osamljen. Osamljen in izgubljen v njeni preprostosti.
Dolgčas...Sam poskušam ustvariti dogodke, ki mi popestrijo proste dneve. Ostajam brez idej in ustvarjam dolgčas. Ta dolgčas izkoriščam za neumnosti v katerih ni smisla in znjimi postajam vse bolj oddaljen od sveta kontakta. Vse bolj sem tiho in vse manj pogumen za agresivni svet. Ne rabim veliko, rabim samo njo. In dolgčas izgine. Preprosto in hitro. Povežem se z mislimi in za trenutek zajamem svežino njenega obraza. In dolgčas izgine.
Poskušam se izogibati velikega tropa ljudi, ker takrat pride na dan dolgčas. Dolgčas v katerem bivam, večino časa. Neprijetno za okolico, se raje odmaknem. In zapustim vse svoje možnosti o bivanju brez dolgčasa.
Težim samemu sebi. Dovolj imam vsega. Utrujen od konstantnega negiranja. Utrujen od ne pravih razultatov. Zasovražil sem celo že trenutke ko sem sam. Z novimi idejami prihajam ven vsak dan. Nobenega za poslušati. Tako, da sem tudi s tem nehal. Tako, da na koncu mi ne preostane veliko kot, da peljem naprej dolgčas. A še vedno mislim, da je čas za osamosvojitev. Do novembra tega leta imam čas, da poskušam najti priložnost, za samostojno življenje. Da najdem sam svoj dom. Še vedno lahko svoje sanje uresničim. In jih tudi bom. Nič bolj na svetu me ne žene k temu, kot moje ideje in moje misli. Predan in zaljublen v delo, ki me vznemirja.
Ampak kaj je življenje drugega kot nepredvidljivost. Tu govorim o svojih načrtih, o svojih idealih. Ko vem da nimam pojma, kaj vse se lahko jutri zgodi. Zato postavljam načrte, ampak se prepuščam nepredvidljivosti.
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar