Ghost

Nikoli vmes, zmeraj obstrani. V ''očeh boga'' sem se čudil njihovi nevednosti. Nevednosti kateri sem se dobro izognil. V pričakovanju, se zmeraj ugriznem v jezik. In tako se je začelo. Nikoli zares nevem kaj se dogaja. Nikoli v akciji. Zmeraj na stranskem tiru.

Tako se peljem proti domu. Vzunaj tema, znotraj vse svetlo. Samo nad menoj je tema. Preprosto vprašanje in odgovor se spremeni v mojo nočno moro. Tebe se ne tiče. Zavrnitev, ki je bolela bolje kot sem mislil. Ozrem se naprej. Začutim strah. Počutim se treznega. Popolen dan, se spremeni v še en čisto normalen dan. V katerem obstajam samo v glavi. Navzven sem samo nekdo, ki nimam kaj početi. Utesnjenega se počutim vse do konca poti. Pogled mi ne uide iz stranskega okna. Za zmeraj bi se lahko tako peljal. V neznano, kjer me noben ne pozna, kjer me noben noče poznati. V ozadju glasba na katero ponavadi pojem, zdaj jo komaj slišim zaradi zavrnitve. Poskušal sem biti znjimi in ne svojimi mislimi. Trpel sem. Vseeno je bilo vredno. In vprašal sem se. Z lahkoto zvejo kaj se dogaja v meni. Ali je vredno, da vedo? Ali hočem, da vedo? Po mojih ocenah nebi dolgo zdržali.

Stopim iz vozila. Pripravljen na večer, ki je bil zabaven. A vseeno se poskušam izogniti, vseh teh občutkov. Nisem jezen na njih. Samo prestrašen, ker me vidijo takšnega. Z njimi se počutim udobno. Čeprav nevidno.

Still Here M.W.