Z mislijo, da sem rešen bolezni se takoj, ko sem pomislil na to pojavi. In zmeša vse glavi. Po telesu se požene občutek ohromelosti. V glavi brni, kakor čebele v panju, na delaven dan. Za trenutke pomislim, če se mi to dogaja samo v glavi. Vsaj se veliko stvari dogaja tam in večina, si jih ne znam razložiti. Ne pogledam se v ogledalo. Vsaj je moj sovražnik. Tako zaupam okolici v priprečevanju, da je vse v redu. Neopazim pogledov, ko stopam prve korake po ulici, vsaj takrat mislim, da je še vse v redu. Kot ponavadi poskušam ostati, pri pohodu na obveznosti, ne opažen. Se skrivam za oblekami, ki mi tokrat ne pomagajo. Preženem od mislih, prve zasrkbljene poglede. Na kar se vstavim, pred mano stara zapuščena stavba in v njej vidim svoj odsev. S prva ne opazim tisto kar vse tako moti. Potem, svetloba prodre do stekla v katerega gledam. Nenadoma mi postane jasno. Obstanem na miru. Zaslišim šepet deklet, v ozadju. Zgleda, da jim ni čisto vse jasno zakaj tako zgledam. Na hitro se vstavijo, in takoj pohitijo naprej, ko vidijo v odsev stekla, da sem jih opazil. Še zmeraj stojim pred realnostjo, katero mi povzroča svoj odsev. Koliko časa že tako zgledam? Zakaj sem šele zdaj opazil? Od kdaj sem se začel sekirati, kaj drugi vidijo na meni? V trentku ko začutim brnenje v žepu, se odpravim. Pogledam kdo je. In začne me skrbeti. Zakaj me točno sedaj kliče? Pa zakaj točno ona? Ob vseh teh vprašanjih se mi začne vrteti in izgbim ravnotežji in se primem prve stene. Tako kot hitro pride to stanje, tudi hitro izgine. Med tem neha brneti v žepu. In se probam odmakniti na samo. Stran od teles obsojanja.
Končno sam. Poskušam se zbrati, a kot vedno mi gre po glavi samo njej obraz. Zakaj po tolikem času njen klic? Čeprav je bila samo številka tista, ki je bila prikazana na naslovu, sem vedel da je ona. Zadnji tedni so bili najbolj naporni tedni v mojem življenju. A nikakor ne bom tajil, de me njen klic ni osrečil. Čeprav vem, da ni nič dobrega, se bom držal pozitivnih misli. In vem, da bo še bolj bolelo, ko stika z njo konce. Nič več se ne skiram na zastrašujoče poglede, zdaj jo moram poklicati.
Vtipkam njeno številko, kakor, da se sploh nisva razšla. Zazvoni prvič in takoj se javi kakor, da je vedela, da jo bom tako hitro poklical nazaj. '' Nimam časa se veliko pogovarjati, rada bi ti samo povedala...'' Hitro premlevam njene besede in takoj dojamem, da ni dobro.
''Odhajam... mislim, da se nebom nikoli več vrnila. Ne poskušaj me najti, čeprav vem, da me nebi dolgo iskal. Spoštuj mojo odločitev. Samo to sem hotela reči. Mislim, da sem ti bila vsaj dolžna to povedati. Adijo...'' In zveza je bila prekinjena. V tem trenutku so mi šli po glavi vse možne reakcije, ki bi bile za ta dogodek primerne. Od kričanja, razbijanja stvari, do joka. Ampak ne. Nisem bil pomirjen, ne, v meni je vrelo. A zaprl sem telefon, se obrnil in šel po isti poti nazaj pred veliko steklo, kjer sem zagledal sebe kot še nikoli. V tem času sem videl, da sploh nisem bil tako blizu, kakor sem misli. Hodil sem približno pet minut in prispel do cilja. Šele zdaj sem opazil okolico. Ko sem bil majhen se tu spomnim trgovine z oblačili in v njen se zmeraj delale mlada in lepa dekleta. Zdaj je samo še velik prašen prostor. V prostoru pa neke škatle, ki jih je nekdo pozabil preden je odšel. Zberem pogum, ki mi je ostal in se pogledam. Nikoli ne bom vedel kaj je, ljudjem, ki so me videli, prišlo na misel. Ampak jaz sem videl neprespanega, utrujenega, prebledelega, depresivnega. Preprosto, človeka s strtim srcem. In potem me je dojelo dejstvo. Da ljudje, ki so me opazovali niso vedeli kako naj si razlagajo takšen pogled na nekoga. Ne poznajo bolečine, ker je nikoli niso izkusili. Z nasmehom na ustih sem se smejal njihovi bednosti. Ne poznajo bolečine.
Za trenutek sem se zmedel in tako se znajdel na pohodu. Na pohodu proti domu. Če lahko temu tako še rečem. Od kar ni nje pri meni se ne zdi nič kot doma. Kako nisem preseneč nad svojo reakcijo. Vedel sem, da dobre, srečne stvari ne trajajo dolgo. Temu tudi razplet, ki je potekal, pa ne samo nekaj trenutkov nazaj. Zmeraj sem vedel. Nisem dovolj dober zanjo. Nikoli nisem bil. Ne me narobe razumet. Ljubim jo. Hočem jo nazaj. Vse bi dal. A ni prihodnosti. Sama je omenila, da jo lahko najdem v trenutku. In res jo lahko. Dva mogoče, trije klici in jo že imam. Že vem kje je. Nič kaj spodbujajoče besede, se v trenutku spremenijo v dejanja, da imam na zaslonu svojega telefona številko z katero zvem kam se nahaja. Se vzdržim poskusa in odprem vrata hiše. Že nekaj tednov, mračen in prazen prostor. Toliko kot sem ga zasovražil v zadnjih tednih, mi je zdaj preprosto fantastičen. Narisal se mi je nasmeh na obrazu. Pomagala mi je. Veliko bolje kot si je mislila. Bolje, da jo pustim. Bolje, da ona mene pusti, tu. V naslednjih tednih bo beseda bolečina spoznala bolečino. Ne znam razložiti čustev, ki me napadajo. A vem, da je tako bolje. Vedno jo bom ljubil. In slabše bi bilo če bi bila tukaj, čeprav si tega želim bolje kot kaj koli. A vem, da to kar prihaja si zaslužim. In to je dovolj.
In ostal sem sam. Sam, v boji z njo. Sam na ''dan ljubezni''. Vedno sem govoril, če se moraš posloviti od česa, se poslovi v slogu. In prav mi je. Naj še bolj boli. Zaradi tega jo imam samo še raje.
M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar