The Word Hello.

Besede. Včasih se sprašujem od kod prihajajo, včasih se vprašam kje so. Smisel je v besedah, pravijo.
Način komuniciranja, kateri je pripeljal ta svet, do novih razežnosti. Evolucija človeka se je začela tako, da je nekdo od naših dalnjih prednikov poskušal nekaj razložiti svojemu kameradu. In tako so ratale prve besede. Čeprav tisti, ki ga je na začetku poslušal, ni razumel ničesar, se je razvila oblika komuniceranja. Te besede je generacija za generacijo prenašala naprej. Z besedami so se razvili različni jeziki, različni naglasi, besede so se začele zapisovati na stene iz sten na papir, iz papirja na računalnik iz računalnika na, majhno stvar kateri se ji reče telefon. In v tej zgodovini smo bili priča umetnosti kateri se je razvila iz besed. Pisanje. Vse kar se je človek naučil to je napisal. Od začetka našega obstoja, do sedaj. Vse kar ve in zna je spravil na papir, da se ne izgubi, da se ne pozabi. Bili smo priča nekaterim literarskih mojstrovin, katere nas spremljajo še danes. Od grških filozofov, ki so bili ustanovitelji, vse do zdaj smo bili priče besed, ki so nas prevzemale. Besede, ki so jih pravi mojstri znali tako dobro napisati, da nismo nehali brati ure in ure. Besede, ki so nam bile pisane na srce. Besede katere si razumel. Besede so nas prevzemale, skozi vso zgodovino. Všeč mi je, da ima beseda toliko načinov izražanja, dobile so drugačno obliko, in teh oblik je nešteto in vsak si najde svoje obliko, tisto, ki njemu nekaj pomeni. Vsakega različne besede, različno ganjo. Vsak jih prebira in si jih interpetira na svoj način.
Tako tudi jaz. Če pogledam nazaj v svojo zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bodo besede tiste ki mi bodo pomagale...
Besede. Včasih se sprašujem od kod prihajajo, včasih se vprašam kje so. Smisel je v besedah, pravijo. No ja. Zmeraj, prihajajo na plano ko sem sam, ko sem za mizo, s svinčnikom v roki, ko imam pred sabo tipkovnico. Včasih jih je preveč, nevem kje naj začnem, nevem koliko lahko povem. Na hitro znam zapolniti belino na papirju. Izbiram besede pomena, za šalo. Moja čustva prelita na papir. A včasih se preprosto vprašam, kje so besede sedaj, ko jih najbolj rabim.
Sedim v patriotu, gledam risanko, dekle se vstane, začne hoditi, namenjena je proti mešalni mizi, ki gre mimo mene, me pogleda, jo pogledam in...( dekleta ne poznam dobro, a njeno ozračje je preprosto ne izbežno in sili me nekaj k njej. vse kar bi rad je njeno pozornost za trenutek. Ali zahtevam preveč?) jo pogledam, in takrat ostanem brez besed, ona odide mimo mene in jaz v tišini, naprej gledam risanko. Tega pogleda je v trenutku konec, in pod takim presingom, se človek kot jaz, socialno retarderan, težko znajdem. Njena popolnost me utiša. Čez približno pet minut, ko pridem k sebi, si mislim:''Je tako težko reči, Živjo?''
Kje so besede sedaj?



Mike W.