Still Here

Še vednu tu. Z petnajst giga glasbe. Strjen v svet v katerem so čustva brez vrednosti.
Še vedno tu. Se sprašujem, če ima smisel pisati evforije. Ker za tiste, fizikalce, za katere je namenjen, ga sploh ne berejo. Te bralce, ki jih imam cenim in spoštujem, brez njih bi hitro prenehal. A tisti za katere bi bilo, vsaj zame, na trenutke zelo pomebno, da preberejo kakšno stvar, tistih ni.
Zakaj večina ljudi domneva, da delujemo na istem principu? Zato bi rad da določeni, na trenutke slišijo moje krike.
Še vedno tu. V upanju. V upanju, da me spoznajo takšnega, kakršnega ne mislim spreminjat za njih. V upanju na boljše razumevanje. Težko se mi je totalno sprostiti in biti. Težko. Ko se sporostim in sem v družbi, v kateri sem rad, sem redko ta človek, ki sem tu. Spustim se na nivo ali zvišam nivo. O tem, da se imam boljšega kot oni, to se nimam. In nikoli se ne bom imel. Samo moram iti na nek nivo v katerem je samo delček mene, tisti pravi. In večji del, je del kateri se bori, da ne izbruhne še ostali ne razumljiv del mene. In tako shajam. Še enkrat povem. Rad imam družbo v kateri sem, a še vedno se počutim drugače.
Še vedno tu. Zapacan z mislimi. S katerimi v družbi ravnam previdno. Tu povem kar mislim. Ko se oglasim tam zunaj, na dan pridrvijo mešani občutki. Neposlušanost, nespoštljivost, občutek brezveznega obstoja. Še vedno sem tu. Tu kjer sem pristal. Ne grem še. Sem to kar sem, zato sem tiho. Nikoli dovolj vsega in zmeraj zbegan od nežnejšega spola. Pridem v celotnem paketu. Brez tega ne gre.



Still Here M.W.