Vprašanje. Nimam kaj reči. Že dvomi so se pojavljali, ko sem začel z pisanjem. Ampak ni bil dosti močan dvom, da se nebi spravil pisat. Bil pa je dvom, kateri me še spremlja dan danes.
Sedim v kavarni in poskušam razumeti, kaj te ljudi žene naprej. Kaj je tisto kar jih motivira, kar jim pritegne pozornost. Pozornost, ki si jih veliko ljudi prizadeva, da bi jo dobili. Pozornost, ki zna biti ključ do uspeha. In včasih res nevem kaj je tisto, kar jih pritegne. Saj nevem če še sami vedo. A čez čas sem dobil občutek, katerega nisem pričakoval. No vsaj pri večina ljudi. Občutek me je prevzel, saj smo v trenutku bili na isti strani. Dobil sem odgovor. No dobil sem del odgovora, ampak velik del. Saj sem videl, da je nekaj ljudi, ki zna razmišlati s svojo glavo in, ki ve kaj je pomebno v življenju. Končno potrdilo, da nisem sam tukaj s podobnimi občutki. Potrdilo, da se lahko premaknemo v pozitivno smer. Potrdilo prihodnosti. In potrdilo, da bi jim bil moj blog bralen. In to so ljudje, ki razmišljajo. In dobil sem še en občutek, katreri je bil skoraj, da tisti glaven. To, da vsi poznajo in cenijo namočnejše čustvo na svetu. Brez katerega preprosto ne gre.
Mike W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar