Ja takle mamo. Moje življenje se je umirilo. Kar mi ni preveč všeč. To pomeni, da nimam novih izivov. Kar me žalosti. Kajti imam rad nove izive. In ko ni novih izivov, ko te čas ulovi in ne veš kaj početi. Takrat postaneš dolgočasen. Ne samo za ljudi, ampak tudi samemu sebi. Kaj je huje? Nevem. Vem pa, da ni lahko. V družbi se počutiš tujega in ko si sam, ti gre vse na živce. Preprosto se zapreš samega vase. Že sam po naravi sem tak. In zaprem se samo zaradi tega, ker nimam izivov, nimam nič deliti z drugimi in takrat sem tiho. No tiho, na zunaj, znotraj pa vre.
Sprašujem se, kdaj bo moj čas sreče. Sprašujem se tudi, če včasih preveč zahtevam. Vem, da je veliko stvari odvisnih od mene in moram reagirati na različne situacije, da se bo kaj zgodilo, a kaj ko se nikoli ne zgodi nič. Kaj naj potem? Kaj naj potem, ko tudi mi tudi ''svet'' vsaj malo energije ne pokaže. A moram res čisto sam vse narediti? No ja, upam, da ne. Kajti takšna spoznavanja so dolgočasna.
Se strinjam, da če hočeš nekaj, si moraš to priboriti sam. Samo kje je ta pomoč, kjer kjer jo potrebuješ, da ti bo malenkost lažje, da se ne boš sam rabil toliko boriti za neko stvar.
In odgovor je, da moraš pogledati tudi tam kjer misliš, da ne boš našel ničesar. Na kratko poglej povsod. In našel boš svoje ljudi. Tako sem jih jaz. In res našel sem nekaj pomoči pri izbiri. Ne bi rekel, da sem jo našel, saj me je našla ona. In mislim da jo moram izkoristiti, saj take priložnosti ne trkajo na vrata dvakrat. Na hitro, bi se zahvalil osebam, ki mi omogočajo lažje odločanje. Mislim, da sami veste kdo ste. Torej, hvala.
Mike W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar