Kdo ve? Nihče ne ve. No, vsaj jaz nevem. Tu sedim, zamišljen. Prva napaka. Ampak takle mamo. Skoraj obupan, nihče ne ve zakaj. Nočem povedat. So teški dnevi. Včasih nevem, kaj me drži pokonci. Res. Sam tam sedim tiho, brez besed, v miru z svojimi misli. Kaj naj rečem. Nimam ničesar. Ali pa vsaj nekaj, kar bi folk zanimalo. Ne. Nimam stvari za povedati. To se dogaja pogosto. Včasih prepogosto. Kaj naj potem? Sedim in gledam v nič, se zamislim in odpotujem v svoj svet. Tu se dogaja veliko stvari, brez katerih nemorem. Nekateri veste, da mi nekaj manjka. Ampak sem tu. In o tem razmišljam, čeprav ne rad, zaradi ne preveč dobrih občutkov. Nikoli se ne pretvarjam. Ampak, imam še zmeraj tak občutek kakor, da ne spadam sem. In to me bega na trenutke. Nevem kaj naj naredim, se odpovem mislimi ali sem tiho in odidem. Kdo ve?
Čeprav okoli mene stvari štimajo, so dvomi. In jih neznam ugasniti. Vidim se v stvareh o katerih sanjam. A se počutim udobno v njih. Nevem zakaj. Čeprav samo sanjam. In z njimi nimam veliko izkušenj. Pa ne po moji izbiri. Samo živim v napačnem mestu. Vsaj tako mislim. In vem, da tako pač je. In isto mislečih je teško najti. Nekaj vem, da jih obstaja, samo še s temi je teško. In nevem če se bi bodo kdaj sanje uresničile. In s tem imam še največ težav. Človek polen ambicij, elana in idej, idej, ki jih nima kam dati, ko je list papirja premalo, saj nevem kaj bi sam sabo. Nevem...
S tem se teško sprijaznim in nevem če se bom. Trudim se, samo brez napredka. Ali delam kaj narobe, ali sem obtičal v času brez nadeljevanja. Ni trenutka, ko ne mislim o tem. Če ne vsaj podzavestno. Zato sem tu. Tu je moja podzavest. Včasih se to obdržal pri sebi, zdaj sem tu. Nikoli in nikdar ne zapustim ta prostor. Zmeraj mislim in tuhtam, a nekaj naj ostane zame in samo zame. Če koga zanima naj me upraša, ampak vedno nisem pri volji.
Navajen sem, da sem sam doma ali nasploh sam. Sem navajen delati stvari po moje. Ampak to so stvari domače narave. Pospravljenje, kuhanje, bujanje it tako naprej. A stvari, ki so najbolj pomebne, te stvari se ne delajo po moje. In to mi gre na živce. Psihološka stran družine mi pravi, da sem premalo samozavesten in, da mi manjka agresivnosti do stvari, katerih si želim in hočem. In res se zavedam tega. Samo tak sem. In zmeraj znova so priprave, da se spelje kakšno stvar in včasih se je sploh ne spelje do konca. Sem človek odločitve. A se ne znam odločiti. Poskušam biti agresiven na igrišču in zunaj igrišča.
Nasploh, delati stvari na moj način. To so moje sanje.
Mike W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar