Same Mistake

Včasih se gledam v ogledalo in si mislim. '' Pa kaj ti je, kako si lahko tak, ti nisi normaln, kako lahko delaš iste napake. Kreten! Točno veš, da si slab v tem a še zmeri ne bi spremenil načina in se zgodi to kar se zmeram zgodi. Da delaš iste napake.'' Dobesedno si včasih to rečem v obraz. Ko se gledam v ogledalo se lahko šele jasno vidim kdo v resnici sem. Pride na trenutke, da vidim samo sebe in okoli vse črno. In včasih se resnično tako počutim. Tu sem lahko sam, tu lahko probavam različne obraze in vidim...ha,... vidim nič. Vidim nekoga, ki tava in dela iste napake. In niti nevem, kaj naj spremenim, ko bi bilo treba spremeniti vse.
Spet sem se znašel pred ogledalom. Spet nevem nič. Spet človek brez obraza. Kako je ta svet lahko tako ciničen in krut novim stvarem. Bedak! Kako, Kako, Sej si sam tak ! Jo, kaj bi dal za sekundo pozornosti. Ne, nezaslužim si je. Jebemti, spet to. Kaj se moram gledat, kaj mi je. Ne, moram se, da se pomirim. Aaaaaaa. Veliko lažjem diha. Pomirjen sem, čeprav lahko izbruhnem v trenutku. Ampak bolje je. Nikakor se ne dam, zmeraj močan, a zmeraj šibek. Nikoli zbran a zmeraj v pripravljen. Nikakor neumen, a neumen dovolj, da se stvari ponavljajo. Vem, da če ne popravim stvari sam, jih nikoli ne bom in namesto mene jih tudi noben ne bo. A kaj ko nevem kaj naj rečem. Pišem in pišem, na papirju lista zveni vse zelo dobro in lepo. A ko pride do osebnega stika, nikakor nevem kaj naj rečem. Oh kako me pomirja samo misel nanjo. Trudim se brez smisla najti načrt za uspeh. A samo en pravi in resnični načrt obstaja. Tisti, ki ti dela največ težav. Tisti način, ki se ga izogibaš na vse možne načine.
Tu sem pred njo. Končno. Kakšna lepota. Je kot morje divja in hkrati mirna. Poznam jo že predolgo. Mogoče kdaj drugič. Ne! Zdaj, ali pa nikoli. Raje nikoli. Jo spet te misli. Kdaj se jih bom znebil. Vem kdaj, z njo. A vem, da je treba povedati. Vsi mi to govorijo. Kako naj ji povem, da v meni bije srce samo zanjo, da vre v meni ko mislim nanjo, da sem miren kot jutranjo morje, ko sem v bližini nje. Kako? Predolgo se poznava že zato je tako teško. Ne zdržim več ali ji povem ali grem. Samo te dve možnosti so. Zdaj ali nikoli.


''Dober dan, rad bi kupil karto za let?''
''Kateri let?''
Tisti, ki gre prvi iz letališča.''
Nisem mogel več čakati. Ko sem bil znjo sem se preprosto vstal in rekel, da moram nekam oditi. Nisem povedal kam. In še dolgo ji nebom, takoj sem spakiral stvari in odšel na letališče. Pogrešal jo bom brez dvoma. A zdaj je bolje. Odločil sem se. Končno določitev zdravega razuma. Diham normalno in počutim se lažje. Precej lažje. Končno razmišljam z glavo, ki je prazna negativnih glasov. Teško je opisati, a odločitev je bila prava. Takrat me prijazno dekle zmoti.
''Prvi let je v Frankfurt.''
''V redu, Frankfurt''
...




Mike W.