Kje smo ostali? Tam kot ponavadi. Z zmedenim pogledom se še vedno oziram naprej. A vsaj dolgčas mi ni. Čeprav bi rad na trenutke verjel v to, da mogoče pa lahko kaj samo od sebe prileti do mene. A ostajam optimist. No ja realen optimist. Omejen samozavesti se poskušam najti v svetu agresivnosti. Sigurno nisem sam, a z lahkoto rečem, da se tako počutim. Nič ni slabšega, ko takrat, ko se počutiš osamljenega. Poln ustvarjalnega in naprednega razmišljanja v katerem se počutim udobno. Z njim si lajšam bolečine. Bolečine praznosti v predelu, kjer čas ne pozdravi rane. Ne rad skrivam bolečine, a jih, ker preveč bolijo. Čakam, gledam, raziskujem, poskušam najti dekle, ki mi bo dala nove barve v svet. Z barvami začnem znova. In sam si narišem svet, svet po mojem okusu. Toliko energije za ponudit, a nikogar, ki bi jo sprejemal. Preveč zahtevam?
Brez predanega boja, se vsak dan bojujem z negativnostjo in samozavestjo. Zmeraj kujem nove taktike za boj, vse večinoma propadejo. A za človeka polnega domišljije, si izmisliti nekaj novega, ni težko. Če ne gre na papir hitro zgine, ker je tu že nekaj novih, nekaj svežih podatkov. Tudi jaz imam limit. Tudi jaz pregorim. A imam zmožnost hitrega regeneriranja. Tako se obnavlja moj sistem. Zavržem vse kar ni dobro, a čustva ostanejo. Teh ni moč brisati. Se spreminjajo, a vedno ostanejo. Z njimi na kavo, na delo, z mano v športu in z mano tudi, ko je čas za spanje.
Brez njih pisanje postane prazno. Kje naj jih uporabljam, če ne tukaj. Kdaj, če ne zdaj.
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar