ponedeljek, 14. december 2009

Don't Wait Too Long

Je tisti čas v letu v katerem začne človek, pri sebi, gledati nazaj. Nazaj, ko si bil še polen pričakovanj in kratko ročnih načrtov v upanju, da nastanejo dolgo ročni načrti. Nazaj zaradi tega, da nebi delal istih napak. Nazaj zato, da se vprašaš, ali se lahko kaj naučim od preteklosti.
In ali se lahko? Ali ostaja vse isto?
Človek razmišljanja, podam svoje misli v raziskovanje preteklosti. In dobim odgovor. Odgovor kateri paše na vsako vprašanje. Zmeraj sam...
Z nikoli končano zgodbo se vsako jutro vstajam. Vstajam v agoniji in prostoru brez časa. Čas stoji na miru, vse je isto kot nekaj dni nazaj,mesecev, let. A agonija ostaja. Brez agonije vi trenutno nebi brali. Agonija v prostoru brez časa. ''Moja življenska zgodba''. Zmeraj sam. Mogoče bi mogel sprejeti to in začeti gledati drugače. A dovolj imam pogled iz te strani, rad bi gledal iz druge strani. O kateri slišim toliko lepih stvari. Kaj je narobe si želeti nekaj tako preprostega, tako močno.
A nekaj sem našel dobrega v tem. Bogatejši sem zaradi tega, ker sem stvari doživljal sam. Sam se se spopadal z raznimi stvarmi in znjimi rastel. Brez samote nevem če bi bil danes tukaj. Črno na belem. Samota mi je zapolina del življenja. Z njo preživljam te dneve pisanja. In v njih uživam trenutno najlepše čase. Zato hvala vsem ki ste del tega. Pomenite mi veliko več kot mislite.
Samota. Slabo ali dobro? Precenite sami.


P.S. Hvala Simon.


Still Here M.W.

Ni komentarjev:

Objavite komentar