Za zmeraj zaljubljen v sonce. A velikokrat temen in ne rumen. Kakor koli že, zmeraj je tu. Samo spomniti se na njega, zna biti dovolj prepričljivo da bo bolje. V dneh, ko je naša zemlja pokrita z belo odejo, se še prepogosto spomnim nanj. A z belino nimam problemov, pravzaprav jo imam rad. Daje mi tisto svežino, daje možnost, da se sonce spočije.
Gledam skozi okno in uživam v belini in znjo povezano tišino. Tišina...Končno...nekaj najlepšega. Vse kar slišiš je šepetanje padajočega snega, ko se prvič dotakne tal. Tu je mati narava, prekosila celo sebe. Ustvarila je popolen trenutek romantike. Preprosto se vstavi. Zapri oči in začuti. Začuti tišino, začuti kako se te narava dotika, ko padajo snežinke. Popolen trenutek. Za zmeraj bi ostal v tem trenutku. Trenutek, s katerim se, da razložiti vse. In tam sem... Sam sredi glavnine, brez zvoka. Svoje dihanje slišim in zvoke snega. Kaj je lepšega? Za trenutek se počutim, kot da bi bil sam na svetu. Ni nikogar, ki me lahko prizadane. Za zmeraj sam. A na enkrat izgine tišina. Za slišim pesem. Pesem samote in pesem sreče. Odločiti, se ne znam. Posčutim se najdeno in ne najdeno. Sem tu in sem v svojem svetu samote. Z njo ali brez nje. Sem romantik in brez tega ne gre. Povem prava čustva in resnico. Čeprav resnico, ki jo treba brati med vrsticami, jo vsaj povem.
Nisem še našel to kar iščem. Čas za to ali ne? A vem, da brez tega ni vredno biti.
Čakajoč na nedeljo sprememb, upam na svojo nedeljo in na nedeljo sveta. Pripravljen na marsikaj čakam na spremembe. Ni važno, katere tu sem. Dolžen svetu narediti vse, da ga ga ohranim takšnega kot mora biti. Bodi pripravljen. Zmeraj sem. Pri sebi druga zgodba. Pripravljen že, a premalo pogumen. Prvi korak od nekoga drugega, ostalo zmorem.
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar