Writing is for loosers.
Bojim se. Bojim se odpreti, da ne bi vidli mojih duhov. V neprijetni tišini živim že nekaj časa. Postal sem mojster v njej. Navadil sem se. To ni dobro, a zdaj spreminjati stvari je prepozno. In v njej sem postal tarča ljudem, katerim jim je dolgčas in ne znajo nič drugega kot iz nje se delati norca. In taki ljudje mi gredo pošteno na živce. Njihova ignoranca je meni humor, a vseeno. To soboto ni manjkalo veliko, da ne bi nekoga udaril. Gnusi se mi. Nizko zame, a bil sem popeljan do točke naleta. Po ignoriranju se zadeva ustavi. Dobro za njih. Še malo dlje in priletim.
Se oddahnem in poskušam normalno zadihati. Po napetem ozračju katerega nočem več doživeti, se umirim. In takrat se znajdem v neprijetni tišini. Stojim pod arkado s svojim preveč zasluženim pivom in si mislim. Pogledam naokoli in vidim družbo v katerem me ne vidijo. Spijem pivo in odidem. Odhajajoč vidim veselje in preprostost v njej, želim si istega. A nevem kaj je to, da tega ne morem. Pri vratih se ozrem nazaj v upanju na priblisek. A vse kar ostane je upanje. Odpravim se domov. Potreba po intimnosti ni bila izpolnjena. Še en večer, še en dan porazen.
Pridem domov in zaželim si pisanja. Vse tiho, vsi spijo. Tokrat možnosti pisanja niso bile velike saj, je bila soba zasedena. Poiščem si Ipod. Zaželim si glasbo strtih src in samote. A ostanem brez vsega, vsaj je zmanjkalo betarije.
In tako ostanem sam v dnevni sobi. V temi. Iščoč angela.
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar