The Fall

Padec. Danes sem padel. Globoko in bilo je boleče. Z bolečino se spopadam že dolgo, a tako globoko že dolgo ne. Poneslo me je v globine, v katere sem mislil, da me ne more. Zdaj se sprašujem, kje je točka, v katerem se ne znajdem več. Ali sploh obstaja? Zmeraj v treutnku, v katerem vsaj vem, kaj sem. Sem človek padca, vsaj to se mi zmeraj dogaja. Se za trenutek pokažem kdo sem, pokažem bolečino padca. Zakaj so redki, ki vidijo to? Ali sploh vidijo? Zakaj, so tisti, ki jih potrebujem v nevedosti? Kaj je narobe?
Sem preveč čustven in težak? Kje je meja. Zakaj lahko ljudje berejo nekoga, ki se praska po hrbtu s puško? In ne mene? Vse kar hočem je vedeti...
Pretežko povedati, a resnica je takšna. Danes sem jo videl. Padam, ko jo vidim. A drugega mi ne preostane. Skoraj, da preveč popolna. V manjkanju samozavesti, se podam v globje razmišljan in najdem nekaj s katerim potujem skozi vso življenje. Brez prestanka.
Je tako težko prevesti ljubezen?
Vse kar rabim je nekgoa, ki me bo držal za roko. Kaj več, mi je ne potrebno. Nekoga ob katerim se ne rabim preveč vzdrževati. Nekoga v katerim vidim smisel.
Živimo v svetu bedakov. A z mojega vidika, vidim ljudi v katere verjamem. A nevem če oni verjamejo vame. In to boli, huje kot padec.
Zakaj bi govoril, ko govorim bedarije. Zakaj nebi raje pisal, ko lahko izberem besede, ki jih hočem povedati. Kaj je lažje? Trepetati, a napisati to kar hočem?
Padam. Se sramujem, a na to nimam vpliva. Pričakujem to, da se imate radi. Nekaj, kar vas zna povesti v daljave sreče. Kliše? Mogoče. A zakaj bi zanikal, ko je treba to uporabiti.
Čakam... čakam besede intelektualca. S težavo jih pričakujem in sploh nevem če pridejo. A povedo mi veliko, če ne preveč.
In takrat pride božič. Prvi, s katerim se lahko pogavarjam brez nekih velkih zadržkov. Je človek razuma in je človek v katerem vidim neko prihodnost. Počutim se, da lahko. Čeprav zadržan, še zmeraj sproščen.
A vidim jo. Ne znam se obnašati. Kaj, kako, nimam pojma. Tudi ko poskušam, jaz brez uprašanj, brez nekih jasnih pogledov. Pije čaj, jaz od daleč gledam in si mislim...Sem mlad, ona je mlada a to je dekle s katero lahko preživim, do konca svojih dni. Občutek, nič drugega. Lahko me vara, lahko je sto procenten. Poskušam komunicirati. Čisto prestrašen, kar koli rečem se mi zdi pretirano in brez smisla. In ostanem tiho. Mislijo, da sem dolgočasen, a preprosto se ne znam pogovarjati z nekom, ki je realen in nadvse pre lep. Postanem zatrpan v svoje misli in ostanem...brez besed. A ne moreš vedno dobiti to kar hočeš.
Poskušam zaspati z neko pozitivo. Poskušam se spominjati trenutke v katerm blestim ali v katerih sem. In imam jih. Sem... In to mi je všeč in upam še na take trenutke. In upam, da bodo poleg mene ljudje, s katerimi se počutim udobno. S katerim lahko delim strast. Strast do razmišljanja, če ne vsaj drugega. Postanem krativen takrat, ko vidim nekaj kreativnega.


Still Here M.W.