Dotik

Živimo v času kjer tehnologija prevladuje. In smo v času v katerem, brez nje ne moremo. Definetivno nam tehnologija v zelo pomaga pri vsakdanjem življenju, a nam ga definetivno otežuje. Sem žrtev tehnološke kumunikacije in jo hkrati zelo sovražim. Če pustimo telefone, tu je vsaj verbalan kumunikacija, imam toliko medijev preko katerih lahko kumuniciramo. In vsi ti mediji nas zafustrirajo in nam ne nudijo tisti potreben dotik, ki človeka izpopolnjuje. Mislim, da tega občutka ne more zamenjati noben medij in upam, da ga ne bo. Dotik, o katerem govorim je seveda ta, ko se z nekom pogovarjaš iz oči v oči. Ko veš, da ni posrednika med vama. Je dotik, ki ti hrani dušo in je dotik prihodnosti.
Sam vem, da sem slab komunikator. Sem malce socialno ''retarderan'' in vem, da ko smo v družbi od mene včasih ni veliko, da sem bolj kot ne tiho. A sem neizmerno rad v družbi in tudi če ni dosti od mene, je to prostor katerega nezamenjam za nič na svetu.
Brez takšnih dotikov je teško živeti. Vsaj meni.
Ne govorim, da je internet slab medij. Daleč od tega. Saj se sam izražam preko interneta in mi zelo pomaga. Pravim pa, da ne pozabimo dotike, katere uporabljamo že stoletja, katere so nujne, da nas oblikuje kot človeka in dotiki, kateri lahko tudi izbolšajo svet.



Mike W.