Kdo sem?... Pred enim mesecem sem bil udeležen v nesreči, kjer sem bi edini preživeli. Zmeden sem. Pravijo da sem imel neznansko srečo, da sem sploh preživel. Nevem kako naj se počutim. Počutim se krivega in dolžnega, ker sem preživel. A zadal sem si nalogo da zvem kaj se je v resnici zgodilo. Ker tudi če sem izgubil spomin, čutim da nekaj ni prav.
''Dobro jutro'' pravi sestra Špela ko dviguje žalozije. A zame je bilo jutro že eno uro nazaj. ''Kako smo, smo dobr spal?'' Sosed Robi je po dveh težkih nočeh, končno imel mirno noč. ''Spali smo odlično'' pravim. ''Samo Janez je nekaj smrčal drugače pa je bila noč zelo mirna''. Robi je imel zandnja mesec intezivno kemoterapijo saj ima raka na pljučih. Ujeli so ga pozno, tako da so mu zdravniki z kemoterapijo malce podalšalji čas za preživetje z svojo družino. Janez pa je imel hudo pljučnico. Ki pa je tudi že veliko bolje. Oba sta zelo dobra človeka in človeka, ki mi veliko tudi pomagata. Jaz pa se učim hoditi. No ne bom rekel da ne znam hoditi, a malce sem postal šibak še od nesreče. Vadba hoje z sestro Špelo so vrhunec dneva. Saj ima izreden smisel za humor in me vedno spravi v dobro voljo in konec koncev je tudi zelo simpatično dekle.
Teh nekaj dni poteka zelo mirno, hodim na teste, se učim igrati šah z sosedama, se igram z vnuki Roberta... Se pravi stvari se postavljajo na noge. Počasi, a zanesjivo. Okreval sem zelo hitro in zdravniki pravijo da je mogoče, da se tudi kaj spomnim. A dan pred tem ko zvem, da lahko jutri od korakam iz bolnice v življenje, se zgodi nekaj kar sem najamnj pričakoval. Malo po kosilu dobim poziv od sestre, da sem dobil obisk, da me želi videti neko dekle. Prvi obisk po treh tednih. Ki mi ni dajal nobenih lepih občutko in imel sem prav. Še preden sem prišel do nje, me je obdal občutek da sem jo že od nekod videl.''A bi lahko prosila trenutek zasebnosti?'' pravi ženska z zelo ukazovalnim glasom.
''Njegova soba je prazna'' odgovori zdravnik.
''Mislila sem bolj privatno, mogoče vaša pisarna?'' Zdravnik Luka jo začudeno pogleda in brez besede ji pokaže smer do njegove pisarne, saj ima občutek, da se ni dobro prerekati z njo. Ženska od koraka do pisarne, odpre vrata in mi pravi ''no nimava cel dan časa''. Jaz ves zmeden, brez prerekanja vstopim v pisarno in se usedem. Ženska zaklene vrata, na hitro pogleda čez okno ter reče'' Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.''...
Mike W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar