Love...

Here We Go Again...

Napisal bom o tem, kako se človek počuti, ko je okoli tega čustva in ga trenutno ni sam deležen.
Bili smo vzunaj s prijatelji. Vse zelo cenim. Bili smo jaz in še dva para in oba para sta v cvetju ljubezni. Če lahko tako rečem. No ja, en par je in ni in spet ni in je. Ampak pustimo to. Šli smo skupaj na pijačo in malo na okoli. In v tem ljubezensko nabitem zraku, sem se jaz počutil zelo nelagodno, ne sproščeno in povsem ponižano. Imel sem občutek, da sem nezaželje in sam lahko hitro preberem ta občutek, a takrat je bilo drugače, ker sem bil željan družbe. A bil sem v družbi, kjer se teško vklopim in v njej nimam kaj delati trenutno. In konec, koncu mislim, da po nekem času druženja, me res niso hoteli tam. Sam priznam, da sem znake prepočasi prebral, a na neki ravni sem tudi se poskušal vklopiti. A brez uspeha. Od zdaj naprej se ne bom več poskušal vriniti v to skušnjavo, saj je bila zelo težka, ker že sam dolgo nisem imel podobnih občutkov, da me nekdo potrebuje. Verjetno... ne verjetno, 95% sem sam kriv zato. A po toči zvoniti je prepozno. Sem kar sem in zdaj se je zelo teško spremeniti in se tudi ne nameravam. A se trudim, kar nekateri še vedno nevedo, kako je meni, kaj podobnega zelo teško najditi. A vseeno to kar sem, mi je zelo všeč in v to kar počasi in zanesljivo ratujem, vem da sem na pravi poti. Tudi na pravi poti, do občutkov, kateri so zame najpomebnejši v življenju. Zato prosim ne rinite me več v to skušnjavo. In tudi sam ne bom rinil vanjo. In preprosto lahko rečete, da me trenutno ne rabite in brez problema bom odšel. Ker navsezadnje, kaj je lepšega kot, takrat ko si lahko sam z osebo, ki deli s tabo ista čustva. Kjer ni zakonov gravitacije in kjer je preprosto vse lepše.


Mike W.