Writing is for loosers.
Bojim se. Bojim se odpreti, da ne bi vidli mojih duhov. V neprijetni tišini živim že nekaj časa. Postal sem mojster v njej. Navadil sem se. To ni dobro, a zdaj spreminjati stvari je prepozno. In v njej sem postal tarča ljudem, katerim jim je dolgčas in ne znajo nič drugega kot iz nje se delati norca. In taki ljudje mi gredo pošteno na živce. Njihova ignoranca je meni humor, a vseeno. To soboto ni manjkalo veliko, da ne bi nekoga udaril. Gnusi se mi. Nizko zame, a bil sem popeljan do točke naleta. Po ignoriranju se zadeva ustavi. Dobro za njih. Še malo dlje in priletim.
Se oddahnem in poskušam normalno zadihati. Po napetem ozračju katerega nočem več doživeti, se umirim. In takrat se znajdem v neprijetni tišini. Stojim pod arkado s svojim preveč zasluženim pivom in si mislim. Pogledam naokoli in vidim družbo v katerem me ne vidijo. Spijem pivo in odidem. Odhajajoč vidim veselje in preprostost v njej, želim si istega. A nevem kaj je to, da tega ne morem. Pri vratih se ozrem nazaj v upanju na priblisek. A vse kar ostane je upanje. Odpravim se domov. Potreba po intimnosti ni bila izpolnjena. Še en večer, še en dan porazen.
Pridem domov in zaželim si pisanja. Vse tiho, vsi spijo. Tokrat možnosti pisanja niso bile velike saj, je bila soba zasedena. Poiščem si Ipod. Zaželim si glasbo strtih src in samote. A ostanem brez vsega, vsaj je zmanjkalo betarije.
In tako ostanem sam v dnevni sobi. V temi. Iščoč angela.
Still Here M.W.
ponedeljek, 28. december 2009
sobota, 26. december 2009
Peace
Spet sanjal o njej. Zdaj so jutra že povezane z njo. Še preden vstanem in se zavedam je tu. V mislih počiva in gleda name. Sprašujem se ali je vredno vstati. Z njo v mislih, sem človek brez težav. Je v kraju, kjer obstaja samo ona. Brez mene. Ne vidim se tam. In najverjetneje se tudi ne bom. A vidim lepoto. Vidim jo. Torej vstanem in sem pokonci. Se zavedam. Kaj zdaj? Kaj zdaj, ko je v sanjah tako dostopna, tu pa sem brez moči. Kje je smisel? Misel nanjo mi ne odide stran, zmeraj v ozadju in spredaj. Hočem spati, hočem sanjati. Tam sem v njeni prisotnosti, tu nisem. Čeprav je v prostoru kjer ni mej, se še vedno bolje počutim tam, kot tu. Tu se neprestano nekaj dogaja, tam je ona. Boginja miru. V tem edinstvenem svetu kaosa, je prinesla mir.
nedelja, 20. december 2009
The Perfect Moment
Za zmeraj zaljubljen v sonce. A velikokrat temen in ne rumen. Kakor koli že, zmeraj je tu. Samo spomniti se na njega, zna biti dovolj prepričljivo da bo bolje. V dneh, ko je naša zemlja pokrita z belo odejo, se še prepogosto spomnim nanj. A z belino nimam problemov, pravzaprav jo imam rad. Daje mi tisto svežino, daje možnost, da se sonce spočije.
Gledam skozi okno in uživam v belini in znjo povezano tišino. Tišina...Končno...nekaj najlepšega. Vse kar slišiš je šepetanje padajočega snega, ko se prvič dotakne tal. Tu je mati narava, prekosila celo sebe. Ustvarila je popolen trenutek romantike. Preprosto se vstavi. Zapri oči in začuti. Začuti tišino, začuti kako se te narava dotika, ko padajo snežinke. Popolen trenutek. Za zmeraj bi ostal v tem trenutku. Trenutek, s katerim se, da razložiti vse. In tam sem... Sam sredi glavnine, brez zvoka. Svoje dihanje slišim in zvoke snega. Kaj je lepšega? Za trenutek se počutim, kot da bi bil sam na svetu. Ni nikogar, ki me lahko prizadane. Za zmeraj sam. A na enkrat izgine tišina. Za slišim pesem. Pesem samote in pesem sreče. Odločiti, se ne znam. Posčutim se najdeno in ne najdeno. Sem tu in sem v svojem svetu samote. Z njo ali brez nje. Sem romantik in brez tega ne gre. Povem prava čustva in resnico. Čeprav resnico, ki jo treba brati med vrsticami, jo vsaj povem.
Nisem še našel to kar iščem. Čas za to ali ne? A vem, da brez tega ni vredno biti.
Čakajoč na nedeljo sprememb, upam na svojo nedeljo in na nedeljo sveta. Pripravljen na marsikaj čakam na spremembe. Ni važno, katere tu sem. Dolžen svetu narediti vse, da ga ga ohranim takšnega kot mora biti. Bodi pripravljen. Zmeraj sem. Pri sebi druga zgodba. Pripravljen že, a premalo pogumen. Prvi korak od nekoga drugega, ostalo zmorem.
Still Here M.W.
Gledam skozi okno in uživam v belini in znjo povezano tišino. Tišina...Končno...nekaj najlepšega. Vse kar slišiš je šepetanje padajočega snega, ko se prvič dotakne tal. Tu je mati narava, prekosila celo sebe. Ustvarila je popolen trenutek romantike. Preprosto se vstavi. Zapri oči in začuti. Začuti tišino, začuti kako se te narava dotika, ko padajo snežinke. Popolen trenutek. Za zmeraj bi ostal v tem trenutku. Trenutek, s katerim se, da razložiti vse. In tam sem... Sam sredi glavnine, brez zvoka. Svoje dihanje slišim in zvoke snega. Kaj je lepšega? Za trenutek se počutim, kot da bi bil sam na svetu. Ni nikogar, ki me lahko prizadane. Za zmeraj sam. A na enkrat izgine tišina. Za slišim pesem. Pesem samote in pesem sreče. Odločiti, se ne znam. Posčutim se najdeno in ne najdeno. Sem tu in sem v svojem svetu samote. Z njo ali brez nje. Sem romantik in brez tega ne gre. Povem prava čustva in resnico. Čeprav resnico, ki jo treba brati med vrsticami, jo vsaj povem.
Nisem še našel to kar iščem. Čas za to ali ne? A vem, da brez tega ni vredno biti.
Čakajoč na nedeljo sprememb, upam na svojo nedeljo in na nedeljo sveta. Pripravljen na marsikaj čakam na spremembe. Ni važno, katere tu sem. Dolžen svetu narediti vse, da ga ga ohranim takšnega kot mora biti. Bodi pripravljen. Zmeraj sem. Pri sebi druga zgodba. Pripravljen že, a premalo pogumen. Prvi korak od nekoga drugega, ostalo zmorem.
Still Here M.W.
The Fall
Padec. Danes sem padel. Globoko in bilo je boleče. Z bolečino se spopadam že dolgo, a tako globoko že dolgo ne. Poneslo me je v globine, v katere sem mislil, da me ne more. Zdaj se sprašujem, kje je točka, v katerem se ne znajdem več. Ali sploh obstaja? Zmeraj v treutnku, v katerem vsaj vem, kaj sem. Sem človek padca, vsaj to se mi zmeraj dogaja. Se za trenutek pokažem kdo sem, pokažem bolečino padca. Zakaj so redki, ki vidijo to? Ali sploh vidijo? Zakaj, so tisti, ki jih potrebujem v nevedosti? Kaj je narobe?
Sem preveč čustven in težak? Kje je meja. Zakaj lahko ljudje berejo nekoga, ki se praska po hrbtu s puško? In ne mene? Vse kar hočem je vedeti...
Pretežko povedati, a resnica je takšna. Danes sem jo videl. Padam, ko jo vidim. A drugega mi ne preostane. Skoraj, da preveč popolna. V manjkanju samozavesti, se podam v globje razmišljan in najdem nekaj s katerim potujem skozi vso življenje. Brez prestanka.
Je tako težko prevesti ljubezen?
Vse kar rabim je nekgoa, ki me bo držal za roko. Kaj več, mi je ne potrebno. Nekoga ob katerim se ne rabim preveč vzdrževati. Nekoga v katerim vidim smisel.
Živimo v svetu bedakov. A z mojega vidika, vidim ljudi v katere verjamem. A nevem če oni verjamejo vame. In to boli, huje kot padec.
Zakaj bi govoril, ko govorim bedarije. Zakaj nebi raje pisal, ko lahko izberem besede, ki jih hočem povedati. Kaj je lažje? Trepetati, a napisati to kar hočem?
Padam. Se sramujem, a na to nimam vpliva. Pričakujem to, da se imate radi. Nekaj, kar vas zna povesti v daljave sreče. Kliše? Mogoče. A zakaj bi zanikal, ko je treba to uporabiti.
Čakam... čakam besede intelektualca. S težavo jih pričakujem in sploh nevem če pridejo. A povedo mi veliko, če ne preveč.
In takrat pride božič. Prvi, s katerim se lahko pogavarjam brez nekih velkih zadržkov. Je človek razuma in je človek v katerem vidim neko prihodnost. Počutim se, da lahko. Čeprav zadržan, še zmeraj sproščen.
A vidim jo. Ne znam se obnašati. Kaj, kako, nimam pojma. Tudi ko poskušam, jaz brez uprašanj, brez nekih jasnih pogledov. Pije čaj, jaz od daleč gledam in si mislim...Sem mlad, ona je mlada a to je dekle s katero lahko preživim, do konca svojih dni. Občutek, nič drugega. Lahko me vara, lahko je sto procenten. Poskušam komunicirati. Čisto prestrašen, kar koli rečem se mi zdi pretirano in brez smisla. In ostanem tiho. Mislijo, da sem dolgočasen, a preprosto se ne znam pogovarjati z nekom, ki je realen in nadvse pre lep. Postanem zatrpan v svoje misli in ostanem...brez besed. A ne moreš vedno dobiti to kar hočeš.
Poskušam zaspati z neko pozitivo. Poskušam se spominjati trenutke v katerm blestim ali v katerih sem. In imam jih. Sem... In to mi je všeč in upam še na take trenutke. In upam, da bodo poleg mene ljudje, s katerimi se počutim udobno. S katerim lahko delim strast. Strast do razmišljanja, če ne vsaj drugega. Postanem krativen takrat, ko vidim nekaj kreativnega.
Still Here M.W.
Sem preveč čustven in težak? Kje je meja. Zakaj lahko ljudje berejo nekoga, ki se praska po hrbtu s puško? In ne mene? Vse kar hočem je vedeti...
Pretežko povedati, a resnica je takšna. Danes sem jo videl. Padam, ko jo vidim. A drugega mi ne preostane. Skoraj, da preveč popolna. V manjkanju samozavesti, se podam v globje razmišljan in najdem nekaj s katerim potujem skozi vso življenje. Brez prestanka.
Je tako težko prevesti ljubezen?
Vse kar rabim je nekgoa, ki me bo držal za roko. Kaj več, mi je ne potrebno. Nekoga ob katerim se ne rabim preveč vzdrževati. Nekoga v katerim vidim smisel.
Živimo v svetu bedakov. A z mojega vidika, vidim ljudi v katere verjamem. A nevem če oni verjamejo vame. In to boli, huje kot padec.
Zakaj bi govoril, ko govorim bedarije. Zakaj nebi raje pisal, ko lahko izberem besede, ki jih hočem povedati. Kaj je lažje? Trepetati, a napisati to kar hočem?
Padam. Se sramujem, a na to nimam vpliva. Pričakujem to, da se imate radi. Nekaj, kar vas zna povesti v daljave sreče. Kliše? Mogoče. A zakaj bi zanikal, ko je treba to uporabiti.
Čakam... čakam besede intelektualca. S težavo jih pričakujem in sploh nevem če pridejo. A povedo mi veliko, če ne preveč.
In takrat pride božič. Prvi, s katerim se lahko pogavarjam brez nekih velkih zadržkov. Je človek razuma in je človek v katerem vidim neko prihodnost. Počutim se, da lahko. Čeprav zadržan, še zmeraj sproščen.
A vidim jo. Ne znam se obnašati. Kaj, kako, nimam pojma. Tudi ko poskušam, jaz brez uprašanj, brez nekih jasnih pogledov. Pije čaj, jaz od daleč gledam in si mislim...Sem mlad, ona je mlada a to je dekle s katero lahko preživim, do konca svojih dni. Občutek, nič drugega. Lahko me vara, lahko je sto procenten. Poskušam komunicirati. Čisto prestrašen, kar koli rečem se mi zdi pretirano in brez smisla. In ostanem tiho. Mislijo, da sem dolgočasen, a preprosto se ne znam pogovarjati z nekom, ki je realen in nadvse pre lep. Postanem zatrpan v svoje misli in ostanem...brez besed. A ne moreš vedno dobiti to kar hočeš.
Poskušam zaspati z neko pozitivo. Poskušam se spominjati trenutke v katerm blestim ali v katerih sem. In imam jih. Sem... In to mi je všeč in upam še na take trenutke. In upam, da bodo poleg mene ljudje, s katerimi se počutim udobno. S katerim lahko delim strast. Strast do razmišljanja, če ne vsaj drugega. Postanem krativen takrat, ko vidim nekaj kreativnega.
Still Here M.W.
ponedeljek, 14. december 2009
Don't Wait Too Long
Je tisti čas v letu v katerem začne človek, pri sebi, gledati nazaj. Nazaj, ko si bil še polen pričakovanj in kratko ročnih načrtov v upanju, da nastanejo dolgo ročni načrti. Nazaj zaradi tega, da nebi delal istih napak. Nazaj zato, da se vprašaš, ali se lahko kaj naučim od preteklosti.
In ali se lahko? Ali ostaja vse isto?
Človek razmišljanja, podam svoje misli v raziskovanje preteklosti. In dobim odgovor. Odgovor kateri paše na vsako vprašanje. Zmeraj sam...
Z nikoli končano zgodbo se vsako jutro vstajam. Vstajam v agoniji in prostoru brez časa. Čas stoji na miru, vse je isto kot nekaj dni nazaj,mesecev, let. A agonija ostaja. Brez agonije vi trenutno nebi brali. Agonija v prostoru brez časa. ''Moja življenska zgodba''. Zmeraj sam. Mogoče bi mogel sprejeti to in začeti gledati drugače. A dovolj imam pogled iz te strani, rad bi gledal iz druge strani. O kateri slišim toliko lepih stvari. Kaj je narobe si želeti nekaj tako preprostega, tako močno.
A nekaj sem našel dobrega v tem. Bogatejši sem zaradi tega, ker sem stvari doživljal sam. Sam se se spopadal z raznimi stvarmi in znjimi rastel. Brez samote nevem če bi bil danes tukaj. Črno na belem. Samota mi je zapolina del življenja. Z njo preživljam te dneve pisanja. In v njih uživam trenutno najlepše čase. Zato hvala vsem ki ste del tega. Pomenite mi veliko več kot mislite.
Samota. Slabo ali dobro? Precenite sami.
P.S. Hvala Simon.
Still Here M.W.
In ali se lahko? Ali ostaja vse isto?
Človek razmišljanja, podam svoje misli v raziskovanje preteklosti. In dobim odgovor. Odgovor kateri paše na vsako vprašanje. Zmeraj sam...
Z nikoli končano zgodbo se vsako jutro vstajam. Vstajam v agoniji in prostoru brez časa. Čas stoji na miru, vse je isto kot nekaj dni nazaj,mesecev, let. A agonija ostaja. Brez agonije vi trenutno nebi brali. Agonija v prostoru brez časa. ''Moja življenska zgodba''. Zmeraj sam. Mogoče bi mogel sprejeti to in začeti gledati drugače. A dovolj imam pogled iz te strani, rad bi gledal iz druge strani. O kateri slišim toliko lepih stvari. Kaj je narobe si želeti nekaj tako preprostega, tako močno.
A nekaj sem našel dobrega v tem. Bogatejši sem zaradi tega, ker sem stvari doživljal sam. Sam se se spopadal z raznimi stvarmi in znjimi rastel. Brez samote nevem če bi bil danes tukaj. Črno na belem. Samota mi je zapolina del življenja. Z njo preživljam te dneve pisanja. In v njih uživam trenutno najlepše čase. Zato hvala vsem ki ste del tega. Pomenite mi veliko več kot mislite.
Samota. Slabo ali dobro? Precenite sami.
P.S. Hvala Simon.
Still Here M.W.
torek, 1. december 2009
Perfectly Lonely
Kje smo ostali? Tam kot ponavadi. Z zmedenim pogledom se še vedno oziram naprej. A vsaj dolgčas mi ni. Čeprav bi rad na trenutke verjel v to, da mogoče pa lahko kaj samo od sebe prileti do mene. A ostajam optimist. No ja realen optimist. Omejen samozavesti se poskušam najti v svetu agresivnosti. Sigurno nisem sam, a z lahkoto rečem, da se tako počutim. Nič ni slabšega, ko takrat, ko se počutiš osamljenega. Poln ustvarjalnega in naprednega razmišljanja v katerem se počutim udobno. Z njim si lajšam bolečine. Bolečine praznosti v predelu, kjer čas ne pozdravi rane. Ne rad skrivam bolečine, a jih, ker preveč bolijo. Čakam, gledam, raziskujem, poskušam najti dekle, ki mi bo dala nove barve v svet. Z barvami začnem znova. In sam si narišem svet, svet po mojem okusu. Toliko energije za ponudit, a nikogar, ki bi jo sprejemal. Preveč zahtevam?
Brez predanega boja, se vsak dan bojujem z negativnostjo in samozavestjo. Zmeraj kujem nove taktike za boj, vse večinoma propadejo. A za človeka polnega domišljije, si izmisliti nekaj novega, ni težko. Če ne gre na papir hitro zgine, ker je tu že nekaj novih, nekaj svežih podatkov. Tudi jaz imam limit. Tudi jaz pregorim. A imam zmožnost hitrega regeneriranja. Tako se obnavlja moj sistem. Zavržem vse kar ni dobro, a čustva ostanejo. Teh ni moč brisati. Se spreminjajo, a vedno ostanejo. Z njimi na kavo, na delo, z mano v športu in z mano tudi, ko je čas za spanje.
Brez njih pisanje postane prazno. Kje naj jih uporabljam, če ne tukaj. Kdaj, če ne zdaj.
Still Here M.W.
Brez predanega boja, se vsak dan bojujem z negativnostjo in samozavestjo. Zmeraj kujem nove taktike za boj, vse večinoma propadejo. A za človeka polnega domišljije, si izmisliti nekaj novega, ni težko. Če ne gre na papir hitro zgine, ker je tu že nekaj novih, nekaj svežih podatkov. Tudi jaz imam limit. Tudi jaz pregorim. A imam zmožnost hitrega regeneriranja. Tako se obnavlja moj sistem. Zavržem vse kar ni dobro, a čustva ostanejo. Teh ni moč brisati. Se spreminjajo, a vedno ostanejo. Z njimi na kavo, na delo, z mano v športu in z mano tudi, ko je čas za spanje.
Brez njih pisanje postane prazno. Kje naj jih uporabljam, če ne tukaj. Kdaj, če ne zdaj.
Still Here M.W.
ponedeljek, 30. november 2009
Still Here
Še vednu tu. Z petnajst giga glasbe. Strjen v svet v katerem so čustva brez vrednosti.
Še vedno tu. Se sprašujem, če ima smisel pisati evforije. Ker za tiste, fizikalce, za katere je namenjen, ga sploh ne berejo. Te bralce, ki jih imam cenim in spoštujem, brez njih bi hitro prenehal. A tisti za katere bi bilo, vsaj zame, na trenutke zelo pomebno, da preberejo kakšno stvar, tistih ni.
Zakaj večina ljudi domneva, da delujemo na istem principu? Zato bi rad da določeni, na trenutke slišijo moje krike.
Še vedno tu. V upanju. V upanju, da me spoznajo takšnega, kakršnega ne mislim spreminjat za njih. V upanju na boljše razumevanje. Težko se mi je totalno sprostiti in biti. Težko. Ko se sporostim in sem v družbi, v kateri sem rad, sem redko ta človek, ki sem tu. Spustim se na nivo ali zvišam nivo. O tem, da se imam boljšega kot oni, to se nimam. In nikoli se ne bom imel. Samo moram iti na nek nivo v katerem je samo delček mene, tisti pravi. In večji del, je del kateri se bori, da ne izbruhne še ostali ne razumljiv del mene. In tako shajam. Še enkrat povem. Rad imam družbo v kateri sem, a še vedno se počutim drugače.
Še vedno tu. Zapacan z mislimi. S katerimi v družbi ravnam previdno. Tu povem kar mislim. Ko se oglasim tam zunaj, na dan pridrvijo mešani občutki. Neposlušanost, nespoštljivost, občutek brezveznega obstoja. Še vedno sem tu. Tu kjer sem pristal. Ne grem še. Sem to kar sem, zato sem tiho. Nikoli dovolj vsega in zmeraj zbegan od nežnejšega spola. Pridem v celotnem paketu. Brez tega ne gre.
Still Here M.W.
Še vedno tu. Se sprašujem, če ima smisel pisati evforije. Ker za tiste, fizikalce, za katere je namenjen, ga sploh ne berejo. Te bralce, ki jih imam cenim in spoštujem, brez njih bi hitro prenehal. A tisti za katere bi bilo, vsaj zame, na trenutke zelo pomebno, da preberejo kakšno stvar, tistih ni.
Zakaj večina ljudi domneva, da delujemo na istem principu? Zato bi rad da določeni, na trenutke slišijo moje krike.
Še vedno tu. V upanju. V upanju, da me spoznajo takšnega, kakršnega ne mislim spreminjat za njih. V upanju na boljše razumevanje. Težko se mi je totalno sprostiti in biti. Težko. Ko se sporostim in sem v družbi, v kateri sem rad, sem redko ta človek, ki sem tu. Spustim se na nivo ali zvišam nivo. O tem, da se imam boljšega kot oni, to se nimam. In nikoli se ne bom imel. Samo moram iti na nek nivo v katerem je samo delček mene, tisti pravi. In večji del, je del kateri se bori, da ne izbruhne še ostali ne razumljiv del mene. In tako shajam. Še enkrat povem. Rad imam družbo v kateri sem, a še vedno se počutim drugače.
Še vedno tu. Zapacan z mislimi. S katerimi v družbi ravnam previdno. Tu povem kar mislim. Ko se oglasim tam zunaj, na dan pridrvijo mešani občutki. Neposlušanost, nespoštljivost, občutek brezveznega obstoja. Še vedno sem tu. Tu kjer sem pristal. Ne grem še. Sem to kar sem, zato sem tiho. Nikoli dovolj vsega in zmeraj zbegan od nežnejšega spola. Pridem v celotnem paketu. Brez tega ne gre.
Still Here M.W.
ponedeljek, 16. november 2009
The Word Hello.
Besede. Včasih se sprašujem od kod prihajajo, včasih se vprašam kje so. Smisel je v besedah, pravijo.
Način komuniciranja, kateri je pripeljal ta svet, do novih razežnosti. Evolucija človeka se je začela tako, da je nekdo od naših dalnjih prednikov poskušal nekaj razložiti svojemu kameradu. In tako so ratale prve besede. Čeprav tisti, ki ga je na začetku poslušal, ni razumel ničesar, se je razvila oblika komuniceranja. Te besede je generacija za generacijo prenašala naprej. Z besedami so se razvili različni jeziki, različni naglasi, besede so se začele zapisovati na stene iz sten na papir, iz papirja na računalnik iz računalnika na, majhno stvar kateri se ji reče telefon. In v tej zgodovini smo bili priča umetnosti kateri se je razvila iz besed. Pisanje. Vse kar se je človek naučil to je napisal. Od začetka našega obstoja, do sedaj. Vse kar ve in zna je spravil na papir, da se ne izgubi, da se ne pozabi. Bili smo priča nekaterim literarskih mojstrovin, katere nas spremljajo še danes. Od grških filozofov, ki so bili ustanovitelji, vse do zdaj smo bili priče besed, ki so nas prevzemale. Besede, ki so jih pravi mojstri znali tako dobro napisati, da nismo nehali brati ure in ure. Besede, ki so nam bile pisane na srce. Besede katere si razumel. Besede so nas prevzemale, skozi vso zgodovino. Všeč mi je, da ima beseda toliko načinov izražanja, dobile so drugačno obliko, in teh oblik je nešteto in vsak si najde svoje obliko, tisto, ki njemu nekaj pomeni. Vsakega različne besede, različno ganjo. Vsak jih prebira in si jih interpetira na svoj način.
Tako tudi jaz. Če pogledam nazaj v svojo zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bodo besede tiste ki mi bodo pomagale...
Besede. Včasih se sprašujem od kod prihajajo, včasih se vprašam kje so. Smisel je v besedah, pravijo. No ja. Zmeraj, prihajajo na plano ko sem sam, ko sem za mizo, s svinčnikom v roki, ko imam pred sabo tipkovnico. Včasih jih je preveč, nevem kje naj začnem, nevem koliko lahko povem. Na hitro znam zapolniti belino na papirju. Izbiram besede pomena, za šalo. Moja čustva prelita na papir. A včasih se preprosto vprašam, kje so besede sedaj, ko jih najbolj rabim.
Sedim v patriotu, gledam risanko, dekle se vstane, začne hoditi, namenjena je proti mešalni mizi, ki gre mimo mene, me pogleda, jo pogledam in...( dekleta ne poznam dobro, a njeno ozračje je preprosto ne izbežno in sili me nekaj k njej. vse kar bi rad je njeno pozornost za trenutek. Ali zahtevam preveč?) jo pogledam, in takrat ostanem brez besed, ona odide mimo mene in jaz v tišini, naprej gledam risanko. Tega pogleda je v trenutku konec, in pod takim presingom, se človek kot jaz, socialno retarderan, težko znajdem. Njena popolnost me utiša. Čez približno pet minut, ko pridem k sebi, si mislim:''Je tako težko reči, Živjo?''
Kje so besede sedaj?
Mike W.
Način komuniciranja, kateri je pripeljal ta svet, do novih razežnosti. Evolucija človeka se je začela tako, da je nekdo od naših dalnjih prednikov poskušal nekaj razložiti svojemu kameradu. In tako so ratale prve besede. Čeprav tisti, ki ga je na začetku poslušal, ni razumel ničesar, se je razvila oblika komuniceranja. Te besede je generacija za generacijo prenašala naprej. Z besedami so se razvili različni jeziki, različni naglasi, besede so se začele zapisovati na stene iz sten na papir, iz papirja na računalnik iz računalnika na, majhno stvar kateri se ji reče telefon. In v tej zgodovini smo bili priča umetnosti kateri se je razvila iz besed. Pisanje. Vse kar se je človek naučil to je napisal. Od začetka našega obstoja, do sedaj. Vse kar ve in zna je spravil na papir, da se ne izgubi, da se ne pozabi. Bili smo priča nekaterim literarskih mojstrovin, katere nas spremljajo še danes. Od grških filozofov, ki so bili ustanovitelji, vse do zdaj smo bili priče besed, ki so nas prevzemale. Besede, ki so jih pravi mojstri znali tako dobro napisati, da nismo nehali brati ure in ure. Besede, ki so nam bile pisane na srce. Besede katere si razumel. Besede so nas prevzemale, skozi vso zgodovino. Všeč mi je, da ima beseda toliko načinov izražanja, dobile so drugačno obliko, in teh oblik je nešteto in vsak si najde svoje obliko, tisto, ki njemu nekaj pomeni. Vsakega različne besede, različno ganjo. Vsak jih prebira in si jih interpetira na svoj način.
Tako tudi jaz. Če pogledam nazaj v svojo zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bodo besede tiste ki mi bodo pomagale...
Besede. Včasih se sprašujem od kod prihajajo, včasih se vprašam kje so. Smisel je v besedah, pravijo. No ja. Zmeraj, prihajajo na plano ko sem sam, ko sem za mizo, s svinčnikom v roki, ko imam pred sabo tipkovnico. Včasih jih je preveč, nevem kje naj začnem, nevem koliko lahko povem. Na hitro znam zapolniti belino na papirju. Izbiram besede pomena, za šalo. Moja čustva prelita na papir. A včasih se preprosto vprašam, kje so besede sedaj, ko jih najbolj rabim.
Sedim v patriotu, gledam risanko, dekle se vstane, začne hoditi, namenjena je proti mešalni mizi, ki gre mimo mene, me pogleda, jo pogledam in...( dekleta ne poznam dobro, a njeno ozračje je preprosto ne izbežno in sili me nekaj k njej. vse kar bi rad je njeno pozornost za trenutek. Ali zahtevam preveč?) jo pogledam, in takrat ostanem brez besed, ona odide mimo mene in jaz v tišini, naprej gledam risanko. Tega pogleda je v trenutku konec, in pod takim presingom, se človek kot jaz, socialno retarderan, težko znajdem. Njena popolnost me utiša. Čez približno pet minut, ko pridem k sebi, si mislim:''Je tako težko reči, Živjo?''
Kje so besede sedaj?
Mike W.
sobota, 7. november 2009
Man In The Mirror
Ogledalo. Ne laže, zmeraj pove kar si misli. Tvoj najhujši prijatelj in tvoj najboljši. Preprosto stoji na steni in govori. Govori... preveč ima za povedati. To je to. Stvar, ki je tako preprosta, a zna tako zakomplicirati življenje. Spreminja mnenja, spreminja odločitve, spreminja nekaj kar ni vredno spremembe. In sploh ne rabi veliko, v tišini te gleda in ti daje pogled. Pogled s katerim ubija vse, za kar si trdo delal, vse kar upaš, da se nekoč bo zgodilo s tvojim trudom, vs trud, ki si ga vložil, da postaneš. Vse uniči. Je rušilec, kateri nima meja in ni mu bilo dano v program kaj lahko uniči in kaj ne. Uniči vse. Potlači te v kruto realnost. Takoj, ko se zagledata si v vojni. Ti proti ''ogledalu''.
Začne počasi. Najprej ogled. Nikoli ni zadovoljen s tabo, zmeraj kritičen. Nadaljuje in ponavadi konča z istim napadom, kajti upreti se mu je nekaj najtežjega. Ima napojasnjeno moč. To so vprašanja. In tako je krut, da sploh niso tista vprašanja, ki te dotolčejo. Dotolčeš se sam ker počasi začneš odgovarjati na vprašanja. Začneš razmišljati o možnih odgovorih in preprosto odnehaš.
V tem ''začaranem krogu'' se izgubiš. A nikoli ni dovolj. Zmeraj znova se vračamo rušilcu. Rušilec je zmeraj tu. Nikoli ne gre stran, tudi če ga razbiješ. Preprosto brez njega nemoreš. Greš v trgovino in ga kupiš. Najprej seveda malce izbiraš kakšnega boš kupil, kajti mora biti dovolj dober in lep, da te poniža vsakič, ko se znajdeš pred njim.
A ni vse tako hudo, zna te presenetiti. Zna ti pokazati tisti nasmešek v katerem vidiš upanje. Za trenutek pokaže svetlo stran in če se znaš v trenutku obrniti in narediti to kar ti pravi zna biti pozitivno. A to so trenutki, ki so nepredvidljivi. Tako kakor hitro pridejo, tudi hitro zginejo. In niso redki, so pogosti. Samo treba jih je znati izkoristiti. A to, da prepoznaš tak trenutek je vredno stati pred ogledalom in biti v vojni.
Vredno mi je gledati v ogledalo, ker nikoli nevem kaj se lahko zgodi.
Začne počasi. Najprej ogled. Nikoli ni zadovoljen s tabo, zmeraj kritičen. Nadaljuje in ponavadi konča z istim napadom, kajti upreti se mu je nekaj najtežjega. Ima napojasnjeno moč. To so vprašanja. In tako je krut, da sploh niso tista vprašanja, ki te dotolčejo. Dotolčeš se sam ker počasi začneš odgovarjati na vprašanja. Začneš razmišljati o možnih odgovorih in preprosto odnehaš.
V tem ''začaranem krogu'' se izgubiš. A nikoli ni dovolj. Zmeraj znova se vračamo rušilcu. Rušilec je zmeraj tu. Nikoli ne gre stran, tudi če ga razbiješ. Preprosto brez njega nemoreš. Greš v trgovino in ga kupiš. Najprej seveda malce izbiraš kakšnega boš kupil, kajti mora biti dovolj dober in lep, da te poniža vsakič, ko se znajdeš pred njim.
A ni vse tako hudo, zna te presenetiti. Zna ti pokazati tisti nasmešek v katerem vidiš upanje. Za trenutek pokaže svetlo stran in če se znaš v trenutku obrniti in narediti to kar ti pravi zna biti pozitivno. A to so trenutki, ki so nepredvidljivi. Tako kakor hitro pridejo, tudi hitro zginejo. In niso redki, so pogosti. Samo treba jih je znati izkoristiti. A to, da prepoznaš tak trenutek je vredno stati pred ogledalom in biti v vojni.
Vredno mi je gledati v ogledalo, ker nikoli nevem kaj se lahko zgodi.
sreda, 28. oktober 2009
The New Way Of Life
My mental state of mind needs to change quickly. In my last year I was my own man. I had a lot of free time and I was doing what ever I wanted with it. I started a lot things. Some good same questionable but they came to my life and they are part of it. And a lot of those things I need to let go. Which is not easy let me tell you that. But is time to let them go. I turning a page in my life where for these things there just won't be any time. I have to set new prioritize. If you want something new you need to let go something old.
I am exited for what is coming in my way. It's a new challenge, and I need one. It will take a lot of hard work to get used to it. Because for a year I did what ever a I wanted to do, well almost but I was my own master. And these is the time where I have to shine. Because I am good at these thing that I do and I need to show the world that.
Slowly I will get use to it, but i definitely won't pull aside things that makes me who I am. Those things are staying. It's hard to imagine life without theme. Tomorrow officially a day where things change. I am prepared.
Mike W.
I am exited for what is coming in my way. It's a new challenge, and I need one. It will take a lot of hard work to get used to it. Because for a year I did what ever a I wanted to do, well almost but I was my own master. And these is the time where I have to shine. Because I am good at these thing that I do and I need to show the world that.
Slowly I will get use to it, but i definitely won't pull aside things that makes me who I am. Those things are staying. It's hard to imagine life without theme. Tomorrow officially a day where things change. I am prepared.
Mike W.
torek, 27. oktober 2009
Is It Worthy?
All the people In my life are doing something. They are growing as the are doing. What am I doing? At the moment not much. So am I growing? I fell like I didn't accomplish nothing in my life. And I am at the age, where I should be taking over the world. And I don't mean literary. I mean to start being the guy that I want to be, to start doing things that I want to do in my life. My generation is all ready starting. And I am a bit angry because I am not in that micks.
The society has it's ups and downs. People believe that if they read something they are a master at that thing. That makes me uncomfortable. I definitely don't know everything. I am thankful for that. If I did life would be boring. There wouldn't be any challenges, no surprises, no privilege of discovering things by your self and have the pleasure to grow as a unique individual. I those maters I attend to listen and be patient for comments of others.
But I have to say that I respect people that respond before they think, well sometimes. Because thinking put me in trouble. In a lot of trouble. I am a man of thinking not acting wright away. That is way I don't just simply say: Hey, How Are You Doing?
That is way I am still alone, I think to much.
Non the less in some cases it's better and that is where my strength is mostly shown. That is where I am at my best. You know, this is the best time in my life for writing, but the worst for living. Being alone has given me the time to think to put my self in the best position to write. But is this all worthy if I can't shear this moments with someone?
Mike W.
The society has it's ups and downs. People believe that if they read something they are a master at that thing. That makes me uncomfortable. I definitely don't know everything. I am thankful for that. If I did life would be boring. There wouldn't be any challenges, no surprises, no privilege of discovering things by your self and have the pleasure to grow as a unique individual. I those maters I attend to listen and be patient for comments of others.
But I have to say that I respect people that respond before they think, well sometimes. Because thinking put me in trouble. In a lot of trouble. I am a man of thinking not acting wright away. That is way I don't just simply say: Hey, How Are You Doing?
That is way I am still alone, I think to much.
Non the less in some cases it's better and that is where my strength is mostly shown. That is where I am at my best. You know, this is the best time in my life for writing, but the worst for living. Being alone has given me the time to think to put my self in the best position to write. But is this all worthy if I can't shear this moments with someone?
Mike W.
ponedeljek, 26. oktober 2009
Surroundings
I am stuck here. In the world of pain, misery and people without sense of humor and of course the sense of being open to knew things. New, creativity, passion has no place with this society. I am talking about society that is around me. The society who is killing me slowly but I have to say softly. Nothing gives me more fear to be like everybody else. To be no one. They all ready said that to me. It tricked me in and it's hard to get out. Not a lot of people can do it. But it's my fault two because I have gently accepted it. Stupid me, and my believe in a world that can listen and respond to the words of a man, who doesn't want anything else but a person who believes in him.
Every time I try to do something, to talk to someone a get a negative respond or not even a respond. Which is worse? I admit I am social retired. That doesn't mean that you should ignore me. At lease say no or what ever. Just say something. I hate silence. But silent I am. Silent is who I become. It has grown on me. And that is just because nobody is willing to listen. Hey I am here to listen. I always been and people came to me. Where is my time? When do I become the talker and you the listener. I am tired of trying.
Every time I try to do something, to talk to someone a get a negative respond or not even a respond. Which is worse? I admit I am social retired. That doesn't mean that you should ignore me. At lease say no or what ever. Just say something. I hate silence. But silent I am. Silent is who I become. It has grown on me. And that is just because nobody is willing to listen. Hey I am here to listen. I always been and people came to me. Where is my time? When do I become the talker and you the listener. I am tired of trying.
I accepted this role that society gave me. But only for a short period of time. I have plans that will happen eventually. And when I am gone. You all going to miss me, you all going to be jealous. Because that is what you do. You ignore and when it's gone you miss it and you want it back.
I will still try to blend in, but my goals are bigger and better.
I don't wont to feel like this, but you didn't give me any choice. You all ready don't know what you have. You have some one who cares.
Mike W.
I will still try to blend in, but my goals are bigger and better.
I don't wont to feel like this, but you didn't give me any choice. You all ready don't know what you have. You have some one who cares.
Mike W.
sreda, 21. oktober 2009
Literally
My Mind Works In A Mysterious Ways.
Stvari se dogajajo v moji glavi točno takole:''AAAAAAAAAAAA, Pa drgač gre, mislm tko no? To Be Or Not To Be? Nikoli ne reci nikoli. Zakaj se meni takšne stvari dogajajo? I amo going to make you an offer you can't refuse? Really? Daj mi mir. Samo v Brest ne. Kaj je za kosilo? Olgin Boršč. Ladies and Gentlemen! I have nothing in my hands, nothing up my sleeve. I do have something in my pants but that's not going to help with this particular trick...HE SHOOTS FOR THE WIN... YES, HE HAS DONE IT AGAIN. Do not try and bend the spoon. That's impossible. Instead... only try to realize the truth. What truth? There is no spoon.
Is Something wrong with me? TUCHDOWN Ochocinco! Yeah. So Im gonna buy a gun and start a war. If you can tell me something worth fighting for. Kako ji naj povem? Zakaj mi je tako teško? To bi bil odličen posnetek. Ah drek ne. Nimam kamere. Rabim kamero. Definicija status quo je trenutno stanje normalnosti. Če hočemo kaj postati, jo mora prebiti in postati to kar želimo in ne to kar je normalno. Ain't another woman that can take your spot my-
If I wrote you a symphony,
Just to say how much you mean to me (what would you do?)
If I told you you were beautiful
Would you date me on the regular (tell me, would you?)
Well, baby I've been around the world
But I ain't seen myself another girl (like you)
This ring here represents my heart
But there's just one thing I need from you (say "I do")
Najhuši način, da nekoga pogrešaš je, da sediš poleg njega in veš, da ga nemoreš imeti. Pijača je prokleta. Ma dej budala. I 'm Awesome. That's Right I Sad It, I Mean It, I Am Here To Represend It. I Have Dream, That One Day, One Day...
A Girl My Caught Attention. How Do I Tell Her That? I See Something Is Bottering You? Well Yes It Is.
I'm just a crazy mutherfucker
Livin' it up
Not giving a fuck
Livin' life in the fast lane (life in the fast lane)
I Am Crazy. I Just Know It. Wait... Maybe I Am Not. Maybe It's Just My Brain That Is Crayz. But Wait Michael, doesnt that makes you crayz? Yes it does, dammit.
Did you just talk to your self? Amm... no I wasn't. Ok I was, so what.
I hope people how read this don't think am crazy? O they all redy think that. Your A man from Slovenia, Who's mind thinks and talks not in his native language, but in english.
Ne ne zdaj pa dovolj. Če ste pršli do sem, brez večjih poškodb... Srečno novo leto. Kajti zdaj vam ni več vrnitve. Zdaj bo bolje, da preberite vse do konca. Mogoče boste kej profteral, mogoče nič. Mogoče kakšno pametno rečem, mogoče ne. No ja seveda bom ne! Kdaj pa še nism kakšno pametno rekel. Sm že kdaj pametno rekel????
Ko rečem ne nekomu, rečem da sebi.
Some things happens for a reason. And some things just happen.
Love is something you can't explain, but you know it when it's there.
You mother fucking cock sucker. Fuck, shit, bitch, cock, balls...''
In to je samo eno popoldne. Eno samo popoldne, je lahko usodno zame in moje ideje. Mogoče se v tem popoldnevu ne vidi nobenih večjih napredkov v razvijanju. A še vedno so potrebni. Poskus prikaza kaj dogaja v meni. Točno to je bilo to. Sem ujet v ta svet. V svet razmišljanja. V tem svetu si sam. Redki so primeri v katerih se lahko dva svetova razmišljanja ujameta in ko se so to najlepše besede na svetu. A na koncu je naj bolj važno, ne to da negdo razume tvoj svet, ampak to da te sprejme takšnega kot si.
Mike W.
Stvari se dogajajo v moji glavi točno takole:''AAAAAAAAAAAA, Pa drgač gre, mislm tko no? To Be Or Not To Be? Nikoli ne reci nikoli. Zakaj se meni takšne stvari dogajajo? I amo going to make you an offer you can't refuse? Really? Daj mi mir. Samo v Brest ne. Kaj je za kosilo? Olgin Boršč. Ladies and Gentlemen! I have nothing in my hands, nothing up my sleeve. I do have something in my pants but that's not going to help with this particular trick...HE SHOOTS FOR THE WIN... YES, HE HAS DONE IT AGAIN. Do not try and bend the spoon. That's impossible. Instead... only try to realize the truth. What truth? There is no spoon.
Is Something wrong with me? TUCHDOWN Ochocinco! Yeah. So Im gonna buy a gun and start a war. If you can tell me something worth fighting for. Kako ji naj povem? Zakaj mi je tako teško? To bi bil odličen posnetek. Ah drek ne. Nimam kamere. Rabim kamero. Definicija status quo je trenutno stanje normalnosti. Če hočemo kaj postati, jo mora prebiti in postati to kar želimo in ne to kar je normalno. Ain't another woman that can take your spot my-
If I wrote you a symphony,
Just to say how much you mean to me (what would you do?)
If I told you you were beautiful
Would you date me on the regular (tell me, would you?)
Well, baby I've been around the world
But I ain't seen myself another girl (like you)
This ring here represents my heart
But there's just one thing I need from you (say "I do")
Najhuši način, da nekoga pogrešaš je, da sediš poleg njega in veš, da ga nemoreš imeti. Pijača je prokleta. Ma dej budala. I 'm Awesome. That's Right I Sad It, I Mean It, I Am Here To Represend It. I Have Dream, That One Day, One Day...
A Girl My Caught Attention. How Do I Tell Her That? I See Something Is Bottering You? Well Yes It Is.
I'm just a crazy mutherfucker
Livin' it up
Not giving a fuck
Livin' life in the fast lane (life in the fast lane)
I Am Crazy. I Just Know It. Wait... Maybe I Am Not. Maybe It's Just My Brain That Is Crayz. But Wait Michael, doesnt that makes you crayz? Yes it does, dammit.
Did you just talk to your self? Amm... no I wasn't. Ok I was, so what.
I hope people how read this don't think am crazy? O they all redy think that. Your A man from Slovenia, Who's mind thinks and talks not in his native language, but in english.
Ne ne zdaj pa dovolj. Če ste pršli do sem, brez večjih poškodb... Srečno novo leto. Kajti zdaj vam ni več vrnitve. Zdaj bo bolje, da preberite vse do konca. Mogoče boste kej profteral, mogoče nič. Mogoče kakšno pametno rečem, mogoče ne. No ja seveda bom ne! Kdaj pa še nism kakšno pametno rekel. Sm že kdaj pametno rekel????
Ko rečem ne nekomu, rečem da sebi.
Some things happens for a reason. And some things just happen.
Love is something you can't explain, but you know it when it's there.
You mother fucking cock sucker. Fuck, shit, bitch, cock, balls...''
In to je samo eno popoldne. Eno samo popoldne, je lahko usodno zame in moje ideje. Mogoče se v tem popoldnevu ne vidi nobenih večjih napredkov v razvijanju. A še vedno so potrebni. Poskus prikaza kaj dogaja v meni. Točno to je bilo to. Sem ujet v ta svet. V svet razmišljanja. V tem svetu si sam. Redki so primeri v katerih se lahko dva svetova razmišljanja ujameta in ko se so to najlepše besede na svetu. A na koncu je naj bolj važno, ne to da negdo razume tvoj svet, ampak to da te sprejme takšnega kot si.
Mike W.
petek, 9. oktober 2009
What's On Your Mind?
Facebook me konstanto sprašuje ''O čem razmišljaš?''. Fino, fajn ne. Problem je, da preveč razmišljam. Imel sem zanimiv pogovor z psihologinjo. Ko sem ji povedal, da veliko razmišljam. Me je v trenutku ustavila in spregovorila. '' Življenje je preprosto. Ne razmišljaj preveč.''
Zanimivo, ne. Za daljši trenutek se vstavim pri teh besedah. In začnem razmišljati. Kaj? Ja razmišljati. Torej poskušam opredeliti besede. Ali je res preprosto? Ali je se je vredno matrati okoli vprašanja, ki je v zraku že nekaj tisoč let? Mogoče da, mogoče ne. Ampak če me kaj poznate, se brez kompromisov podam v boj. Jaz proti vprašanju. Mano a mano. Le kdo bo zmagal? Kakšen bo razplet? Počutil sem se kot v kakšnem vesternu. John Wayne(vprašanje) proti zlikovcu(jaz).
Vsi vemo kakšen je konec te klasike. A vseeno smo prišli do nekega zaključka, do nekega napredka. Torej, nekako sem prišel do zaključka, da je preprosto toliko koliko, si ga narediš sam. To je prvi dejavnik. Drugi je zunanji dejavnik. Ta dejavnika sta popolen par. Noben ne more brez drugega. En dejavnik se da spremeniti, drugega zelo teško ali skoraj nemogoče. In ta dejavnika različno vplivata na ljudi. Name prvi še najbolj. Saj si sam otežujem delo. A otežujem si delo zaradi drugega dejavnika. Pomoje mi ne bi bilo treba toliko razmišljati o drugem dejavniku a...
Prišli smo daleč. Vse do tega kaj naredi zadevo preprosto. A še daleč od tega, da je to lahko. Vsaj zame. Na koncu vesterna, se predam nedvomljivemu zmagovalcu, tetrealno padem in vse utihne. A to ni zame konec. Umaknem se iz boja ponosno. Verjamem, da je preprostost važna v življenju. A preprostost, zna biti nezadovoljiva. Povprečna. In ljudje, jaz ne iščem preprostosti, če samo pogledam, kaj se mi dogaja v glavi to ni preprosto. Zakaj bi iskal preprostost, če me ne zanima. Zakaj bi iskal nekaj, kar mi že od samega začetka ni nikoli šlo. Preprosto pač ni zame. Rad imam vsa ta razmišljanja, rad se podajam v neznano z mislimi brez konca. Vse to je del mene.
Preprosto ni zame.
Mike W.
Zanimivo, ne. Za daljši trenutek se vstavim pri teh besedah. In začnem razmišljati. Kaj? Ja razmišljati. Torej poskušam opredeliti besede. Ali je res preprosto? Ali je se je vredno matrati okoli vprašanja, ki je v zraku že nekaj tisoč let? Mogoče da, mogoče ne. Ampak če me kaj poznate, se brez kompromisov podam v boj. Jaz proti vprašanju. Mano a mano. Le kdo bo zmagal? Kakšen bo razplet? Počutil sem se kot v kakšnem vesternu. John Wayne(vprašanje) proti zlikovcu(jaz).
Vsi vemo kakšen je konec te klasike. A vseeno smo prišli do nekega zaključka, do nekega napredka. Torej, nekako sem prišel do zaključka, da je preprosto toliko koliko, si ga narediš sam. To je prvi dejavnik. Drugi je zunanji dejavnik. Ta dejavnika sta popolen par. Noben ne more brez drugega. En dejavnik se da spremeniti, drugega zelo teško ali skoraj nemogoče. In ta dejavnika različno vplivata na ljudi. Name prvi še najbolj. Saj si sam otežujem delo. A otežujem si delo zaradi drugega dejavnika. Pomoje mi ne bi bilo treba toliko razmišljati o drugem dejavniku a...
Prišli smo daleč. Vse do tega kaj naredi zadevo preprosto. A še daleč od tega, da je to lahko. Vsaj zame. Na koncu vesterna, se predam nedvomljivemu zmagovalcu, tetrealno padem in vse utihne. A to ni zame konec. Umaknem se iz boja ponosno. Verjamem, da je preprostost važna v življenju. A preprostost, zna biti nezadovoljiva. Povprečna. In ljudje, jaz ne iščem preprostosti, če samo pogledam, kaj se mi dogaja v glavi to ni preprosto. Zakaj bi iskal preprostost, če me ne zanima. Zakaj bi iskal nekaj, kar mi že od samega začetka ni nikoli šlo. Preprosto pač ni zame. Rad imam vsa ta razmišljanja, rad se podajam v neznano z mislimi brez konca. Vse to je del mene.
Preprosto ni zame.
Mike W.
torek, 6. oktober 2009
Who Am I And How Does My Mind Work
Vprašanja na katera, nikoli ne bo pravega odgovora saj, je toliko stvari v meni, ki jih še sam ne znam pojasniti. Ampak najdel sem nekaj, kar je pomoje še naj bližje, dobremu odgovoru. V knjigi, ki je meni kot biblija ostalemu svetu, sem našel odličen odlomek, kateri me opiše odlično. Samo treba ga je brati med vrsticami. Treba je pogledati iz druge perspektive, da boste videli kaj mislim. Nič bat', ni nič težkega. Samo berite med vrsticami.
Citiram: ''Vsako jutro greste k pisalni mizi in vstopite v domišljijski svet svojih likov. Sanjate in pišete, dokler sonce ne zaide in vam odmeva v glavi. Zato izklopite računalnik, da bi bili z osebo, ki jo ljubite; a čeprav lahko izklopite računalnik, ne morete izklopiti domišljije. Ko sedite pri večerji, vam liki še vedno begajo po glavi in želite se, da bi ob krožniku imeli beležnico. Oseba, ki jo ljubite, bo prej ali slej rekla '' Veš... v resnici sploh nisi tukaj.'' Kar je res. Vsaj polovico časa ste nekje drugje in nihče noče živeti s človekom, ki je pravzaprav odsoten. Pisec je človek, ki mu življenje usmerja silovita ambicija.''
Mike W.
Citiram: ''Vsako jutro greste k pisalni mizi in vstopite v domišljijski svet svojih likov. Sanjate in pišete, dokler sonce ne zaide in vam odmeva v glavi. Zato izklopite računalnik, da bi bili z osebo, ki jo ljubite; a čeprav lahko izklopite računalnik, ne morete izklopiti domišljije. Ko sedite pri večerji, vam liki še vedno begajo po glavi in želite se, da bi ob krožniku imeli beležnico. Oseba, ki jo ljubite, bo prej ali slej rekla '' Veš... v resnici sploh nisi tukaj.'' Kar je res. Vsaj polovico časa ste nekje drugje in nihče noče živeti s človekom, ki je pravzaprav odsoten. Pisec je človek, ki mu življenje usmerja silovita ambicija.''
Mike W.
sobota, 3. oktober 2009
One
Kako lahko govorim o svojem svetu, če ni nikogar, ki bi poslušal? Kako lahko živim v svojem svetu, če me ostali svet okoli mene, gleda postrani? Kako lahko s svojim svetom kaj naredim, ko je tisti svet v katerega želim, tako daleč od mene? Kako lahko delim svoj svet, ko ni nikogar, ki bi poslušal?
Kaj je narobe z mojim svetom, se sprašujem. Ali je kaj narobe z mano? Sigurno je nekaj na meni. A z mojim svetom ni nič narobe. Samo redki ga razumejo. Kar mi da vedeti, da je poseben. A je svet v katerem bi se vsak našel. V to sem prepričan.
Nerabim tisoč ljudi ali sto, rabim samo eno. Rabim eno, ki me bo razumela. Eno, ki me bo s pogledom prebrala. Ena, do katere lahko pridem in me ne bo spraševala neumna vprašanja. Ena, do katerega se lahko preprosto vsedem in ji ne bo težko v tišini. Ena, ki bo razumela mojo tišino. Rabim eno in samo eno. Zahtevam preveč? Mislim, da ne. Nisem človek materialnih stvari, nepotrebujem veliko v življenju. A potrebujem eno in samo eno.
Mike W.
Kaj je narobe z mojim svetom, se sprašujem. Ali je kaj narobe z mano? Sigurno je nekaj na meni. A z mojim svetom ni nič narobe. Samo redki ga razumejo. Kar mi da vedeti, da je poseben. A je svet v katerem bi se vsak našel. V to sem prepričan.
Nerabim tisoč ljudi ali sto, rabim samo eno. Rabim eno, ki me bo razumela. Eno, ki me bo s pogledom prebrala. Ena, do katere lahko pridem in me ne bo spraševala neumna vprašanja. Ena, do katerega se lahko preprosto vsedem in ji ne bo težko v tišini. Ena, ki bo razumela mojo tišino. Rabim eno in samo eno. Zahtevam preveč? Mislim, da ne. Nisem človek materialnih stvari, nepotrebujem veliko v življenju. A potrebujem eno in samo eno.
Mike W.
torek, 29. september 2009
What Came First
What came first, the music or the misery? People worry about kids playing with guns, or watching violent videos, that some sort of culture of violence will take them over. Nobody worries about kids listening to thousands, literally thousands of songs about heartbreak, rejection, pain, misery and loss. Did I listen to pop music because I was miserable? Or was I miserable because I listened to pop music?
Mike W.
Mike W.
ponedeljek, 28. september 2009
Take A Look Around
Ni pravice na tem svetu. Vsaj zame. Dan za dnevom se nabira jeza v meni, kakor kisik v balonu in kmalu bo počilo. Sem mislil, da se bodo stvari nekako umirile. Pojedel sem veliko ponosa in svojega ega, da sem napravil nekaj za prihodnost. A nakoncu se ni izplačalo. Jebemti matr. Nočem kleti a je čas zato, nočem biti jezen, a je tudi čas zato. Postal bom nesramen. Postal bom kar nikoli nisem hotel postati. Vse kar je narobe s svetom, to bom sedaj jaz. No More Mister Nice Guy.
Končal sem z prijaznim odnosem. In končal s pretvarjanjem, da je vse vredu. Od zdaj naprej gledam za svojo rit. In me briga kaj se dogaja okoli mene. Od zdej naprej povem kar mislim. In na trenutke ne bo lepo. Pazite se. Vsi, če tudi ne boste imeli čisto nič pri tem kaj se dogaja. Lahko se znajdete na napačne mestu, ob nepravem času. Čeprav še nisem pokazal, kdo je šef tukaj mi verjemite, da znam. Don't Judge A Book By It's Cover. Ko grem, grem do konca.
Nevem kaj naj še naredim. A vem, da kar koli bom naredil, bom naredil agresivno, neustrašno in na moj način.
Mike W.
Končal sem z prijaznim odnosem. In končal s pretvarjanjem, da je vse vredu. Od zdaj naprej gledam za svojo rit. In me briga kaj se dogaja okoli mene. Od zdej naprej povem kar mislim. In na trenutke ne bo lepo. Pazite se. Vsi, če tudi ne boste imeli čisto nič pri tem kaj se dogaja. Lahko se znajdete na napačne mestu, ob nepravem času. Čeprav še nisem pokazal, kdo je šef tukaj mi verjemite, da znam. Don't Judge A Book By It's Cover. Ko grem, grem do konca.
Nevem kaj naj še naredim. A vem, da kar koli bom naredil, bom naredil agresivno, neustrašno in na moj način.
Mike W.
četrtek, 24. september 2009
Does Anybody Wanna Read My Blog?
Vprašanje. Nimam kaj reči. Že dvomi so se pojavljali, ko sem začel z pisanjem. Ampak ni bil dosti močan dvom, da se nebi spravil pisat. Bil pa je dvom, kateri me še spremlja dan danes.
Sedim v kavarni in poskušam razumeti, kaj te ljudi žene naprej. Kaj je tisto kar jih motivira, kar jim pritegne pozornost. Pozornost, ki si jih veliko ljudi prizadeva, da bi jo dobili. Pozornost, ki zna biti ključ do uspeha. In včasih res nevem kaj je tisto, kar jih pritegne. Saj nevem če še sami vedo. A čez čas sem dobil občutek, katerega nisem pričakoval. No vsaj pri večina ljudi. Občutek me je prevzel, saj smo v trenutku bili na isti strani. Dobil sem odgovor. No dobil sem del odgovora, ampak velik del. Saj sem videl, da je nekaj ljudi, ki zna razmišlati s svojo glavo in, ki ve kaj je pomebno v življenju. Končno potrdilo, da nisem sam tukaj s podobnimi občutki. Potrdilo, da se lahko premaknemo v pozitivno smer. Potrdilo prihodnosti. In potrdilo, da bi jim bil moj blog bralen. In to so ljudje, ki razmišljajo. In dobil sem še en občutek, katreri je bil skoraj, da tisti glaven. To, da vsi poznajo in cenijo namočnejše čustvo na svetu. Brez katerega preprosto ne gre.
Mike W.
Sedim v kavarni in poskušam razumeti, kaj te ljudi žene naprej. Kaj je tisto kar jih motivira, kar jim pritegne pozornost. Pozornost, ki si jih veliko ljudi prizadeva, da bi jo dobili. Pozornost, ki zna biti ključ do uspeha. In včasih res nevem kaj je tisto, kar jih pritegne. Saj nevem če še sami vedo. A čez čas sem dobil občutek, katerega nisem pričakoval. No vsaj pri večina ljudi. Občutek me je prevzel, saj smo v trenutku bili na isti strani. Dobil sem odgovor. No dobil sem del odgovora, ampak velik del. Saj sem videl, da je nekaj ljudi, ki zna razmišlati s svojo glavo in, ki ve kaj je pomebno v življenju. Končno potrdilo, da nisem sam tukaj s podobnimi občutki. Potrdilo, da se lahko premaknemo v pozitivno smer. Potrdilo prihodnosti. In potrdilo, da bi jim bil moj blog bralen. In to so ljudje, ki razmišljajo. In dobil sem še en občutek, katreri je bil skoraj, da tisti glaven. To, da vsi poznajo in cenijo namočnejše čustvo na svetu. Brez katerega preprosto ne gre.
Mike W.
torek, 22. september 2009
Finding The Inspiration
Kaj napisat, ko si dolgočasen? Kaj napisat, ko gre svet naprej in nazaj in ti stojiš na eni in isti točki že ves ta čas. Čas? Samo težave mi dela. Sej bo bolš pravjo. Kdaj? Zakaj ne more bit zdej. Zakaj je treba čakat? No ja... se je treba, samo ne, da se mi.
Kaj napisat? Ko si še misli in zamisli ne znam umiriti. Ko vlada zmeda v moji glavi. Ko je toliko stvari nedoločenih.
Naj razložim na primeru, kako sem zmeden. Primeru je naslov: Odhajam iz stanovanja. Ko sem ves pripravljen, da odidem ven in naj bo to kamor koli. Stopim čez vrata jih zaprem, so odločim v kateri obutvi se odpravljam. Se obujem in se odpravim. To vse skupaj traja približno dvajst sekund. V teh dvajsetih sekundah pozabim, če sem zaklenil vrata ali ne. In to ne enkrat dvakrat. To se mi zadnja dva, tri meseca vsakič dogaja. In potem, ko sem že skoraj vzunaj. Stečem nazaj do vrat in jih preverim. Noro.
Kaj napisat? Nimam inspiracije, ne najdem muze. Preprosto. Še vedno se mi v glavi veliko dogaja. Še vedno veliko zgodbic. Še vedno imam fokus usmerjen na končni cilj. In nekatere zgodbice, ki sem jih začel, sem jih tudi nadeljeval samo jih nisem objavil. Ker so to zgodbice, katere upam da nekoč pridejo ven v drugačni obliki. Zato naj še ostanejo skrivnost. So zgodbice katere pa tudi nisem sploh še objavil. In jih tudi ne bom. Vem da vsaka stvar, ki sem jo napisal ni najbolša. Ampak je moja.
A trenutno mi je teško. V svetu pisanja, saj imam blokado. Ko tudi najdem nekaj v glavi da lahko napišem je ne morem. Takoj ko se vsedem za računalnik ne najdem več besede, ki bi bila dovolj dobra, da bi opisala kar koli že.
Kako bom dobil tisti zagon in inspiracijo nevem. Vem pa, da čas je tisti, ki bo najbolje pomagal. Čas mi bo dal, nove moči, nov zagon in čas mi bo pokazal še drugačne luči tega sveta. V katerem upam, da bom najdel inspiracijo.
Mike W.
Kaj napisat? Ko si še misli in zamisli ne znam umiriti. Ko vlada zmeda v moji glavi. Ko je toliko stvari nedoločenih.
Naj razložim na primeru, kako sem zmeden. Primeru je naslov: Odhajam iz stanovanja. Ko sem ves pripravljen, da odidem ven in naj bo to kamor koli. Stopim čez vrata jih zaprem, so odločim v kateri obutvi se odpravljam. Se obujem in se odpravim. To vse skupaj traja približno dvajst sekund. V teh dvajsetih sekundah pozabim, če sem zaklenil vrata ali ne. In to ne enkrat dvakrat. To se mi zadnja dva, tri meseca vsakič dogaja. In potem, ko sem že skoraj vzunaj. Stečem nazaj do vrat in jih preverim. Noro.
Kaj napisat? Nimam inspiracije, ne najdem muze. Preprosto. Še vedno se mi v glavi veliko dogaja. Še vedno veliko zgodbic. Še vedno imam fokus usmerjen na končni cilj. In nekatere zgodbice, ki sem jih začel, sem jih tudi nadeljeval samo jih nisem objavil. Ker so to zgodbice, katere upam da nekoč pridejo ven v drugačni obliki. Zato naj še ostanejo skrivnost. So zgodbice katere pa tudi nisem sploh še objavil. In jih tudi ne bom. Vem da vsaka stvar, ki sem jo napisal ni najbolša. Ampak je moja.
A trenutno mi je teško. V svetu pisanja, saj imam blokado. Ko tudi najdem nekaj v glavi da lahko napišem je ne morem. Takoj ko se vsedem za računalnik ne najdem več besede, ki bi bila dovolj dobra, da bi opisala kar koli že.
Kako bom dobil tisti zagon in inspiracijo nevem. Vem pa, da čas je tisti, ki bo najbolje pomagal. Čas mi bo dal, nove moči, nov zagon in čas mi bo pokazal še drugačne luči tega sveta. V katerem upam, da bom najdel inspiracijo.
Mike W.
torek, 15. september 2009
Let's Get It On
Mislm, da je čas, da mi zrastejo jajca. Takle mamo. Ampak je čas, da stopim v akcijo. Saj pogrešam občutke, ki te prevzamejo v trenutku. Že tako hudo je, da mi že doma govorijo da je čas, da si eno najdem.
Ni fajn, ja. Tu sem ves zadet, od glasbe. Začaran v čarobnem svetu, o katerem sem že toliko slišal. Od mojih zvestih prijateljih, trdno srhanjenih na disku. Pravijo, da Ne smeš pohiti z ljubeznijo. Se strinjam samo, kaj če je ni in ni od nikodar. Kaj potem? Pravijo tudi da nemoreš živeti brez ljubezni.
You know that feeling in your heart? When your heart is just pounding, like it's actually outside your ribs. Exposed, vulnerable, but wonderful and awful, and heartsick, and alive, all at the same time? No to je ljubezen, kaj drugega ti prinese večje zadovoljstvo, večjo srečo in večjo dopolnitev življenju, kot nekdo, ki je tam ob slabem ali dobrem dnevu z vami. S tem se popolnoma strinjam.
Pravijo, da Nikoli ne sanjati, da je konec. Pravijo, da Ko hodiš nad oblaki se vse lepše zdi.
Pravijo, da se ne, da živeti s tabo ali brez tebe. Ko pravijo, Ne skrivaj se, ne morem več. Ne beži mi, rad bi probal s tabo umret. Ne dvomi zdaj ,nimam moči da bi lagal. Ne umikaj se, rad bi te samo držal.
Pravijo da, ko čutiš, da srce bije samo za eno osebo, ti je vse jasno. Ko si ti prvi odgovor na vse.
Ko pravijo, If I could, then I would , I'll go wherever you will go , Way up high or down low, I'll go wherever you will go.
Ko pravijo kako si lepa. Ko pravijo, da je najlepši trenutek v dnevu, ko te zagledajo. Ko pravijo, da poznajo dekle, ki jim barva življenje. Ko pravijo, Noro zaljubljen. Ko pravijo, Ne dati jezi šanso. Ko se sprašujejo, Kje je ljubezen. Ko trdijo da, Nikoli ni prepozno. Ko govorijo o Ljubezenski filozofiji. Ko včasih vprašajo, Boš moje dekle. Ko pravijo, da je včasih vse samo zaradi tebe. In govorijo o tem, kako se moraš pustiti naj te nosi, kakor voda. In govorijo o tem, ko Ljubezen prevzame. Povedo tudi o tem kako je lepo, ko se Zaljubiš po nesreči.
In seveda govorijo tudi o tistih malce slabših časih. O časih brez katerih ne gre. In tudi govorijo o tem kako premagati te čase in kako je potem vse bolje. Res je, čas pozdravi rane. In mislim, da pri meni teh ran ni več. In je čas, da preneham poslušati svoje prijatelje in občutim to sam. Ne pa, da samo poslušam in sanjam o tem. Čas je, da si najdem svojo srečo.
Mike W.
Ni fajn, ja. Tu sem ves zadet, od glasbe. Začaran v čarobnem svetu, o katerem sem že toliko slišal. Od mojih zvestih prijateljih, trdno srhanjenih na disku. Pravijo, da Ne smeš pohiti z ljubeznijo. Se strinjam samo, kaj če je ni in ni od nikodar. Kaj potem? Pravijo tudi da nemoreš živeti brez ljubezni.
You know that feeling in your heart? When your heart is just pounding, like it's actually outside your ribs. Exposed, vulnerable, but wonderful and awful, and heartsick, and alive, all at the same time? No to je ljubezen, kaj drugega ti prinese večje zadovoljstvo, večjo srečo in večjo dopolnitev življenju, kot nekdo, ki je tam ob slabem ali dobrem dnevu z vami. S tem se popolnoma strinjam.
Pravijo, da Nikoli ne sanjati, da je konec. Pravijo, da Ko hodiš nad oblaki se vse lepše zdi.
Pravijo, da se ne, da živeti s tabo ali brez tebe. Ko pravijo, Ne skrivaj se, ne morem več. Ne beži mi, rad bi probal s tabo umret. Ne dvomi zdaj ,nimam moči da bi lagal. Ne umikaj se, rad bi te samo držal.
Pravijo da, ko čutiš, da srce bije samo za eno osebo, ti je vse jasno. Ko si ti prvi odgovor na vse.
Ko pravijo, If I could, then I would , I'll go wherever you will go , Way up high or down low, I'll go wherever you will go.
Ko pravijo kako si lepa. Ko pravijo, da je najlepši trenutek v dnevu, ko te zagledajo. Ko pravijo, da poznajo dekle, ki jim barva življenje. Ko pravijo, Noro zaljubljen. Ko pravijo, Ne dati jezi šanso. Ko se sprašujejo, Kje je ljubezen. Ko trdijo da, Nikoli ni prepozno. Ko govorijo o Ljubezenski filozofiji. Ko včasih vprašajo, Boš moje dekle. Ko pravijo, da je včasih vse samo zaradi tebe. In govorijo o tem, kako se moraš pustiti naj te nosi, kakor voda. In govorijo o tem, ko Ljubezen prevzame. Povedo tudi o tem kako je lepo, ko se Zaljubiš po nesreči.
In seveda govorijo tudi o tistih malce slabših časih. O časih brez katerih ne gre. In tudi govorijo o tem kako premagati te čase in kako je potem vse bolje. Res je, čas pozdravi rane. In mislim, da pri meni teh ran ni več. In je čas, da preneham poslušati svoje prijatelje in občutim to sam. Ne pa, da samo poslušam in sanjam o tem. Čas je, da si najdem svojo srečo.
Mike W.
petek, 11. september 2009
Finding A Way
Ja takle mamo. Moje življenje se je umirilo. Kar mi ni preveč všeč. To pomeni, da nimam novih izivov. Kar me žalosti. Kajti imam rad nove izive. In ko ni novih izivov, ko te čas ulovi in ne veš kaj početi. Takrat postaneš dolgočasen. Ne samo za ljudi, ampak tudi samemu sebi. Kaj je huje? Nevem. Vem pa, da ni lahko. V družbi se počutiš tujega in ko si sam, ti gre vse na živce. Preprosto se zapreš samega vase. Že sam po naravi sem tak. In zaprem se samo zaradi tega, ker nimam izivov, nimam nič deliti z drugimi in takrat sem tiho. No tiho, na zunaj, znotraj pa vre.
Sprašujem se, kdaj bo moj čas sreče. Sprašujem se tudi, če včasih preveč zahtevam. Vem, da je veliko stvari odvisnih od mene in moram reagirati na različne situacije, da se bo kaj zgodilo, a kaj ko se nikoli ne zgodi nič. Kaj naj potem? Kaj naj potem, ko tudi mi tudi ''svet'' vsaj malo energije ne pokaže. A moram res čisto sam vse narediti? No ja, upam, da ne. Kajti takšna spoznavanja so dolgočasna.
Se strinjam, da če hočeš nekaj, si moraš to priboriti sam. Samo kje je ta pomoč, kjer kjer jo potrebuješ, da ti bo malenkost lažje, da se ne boš sam rabil toliko boriti za neko stvar.
In odgovor je, da moraš pogledati tudi tam kjer misliš, da ne boš našel ničesar. Na kratko poglej povsod. In našel boš svoje ljudi. Tako sem jih jaz. In res našel sem nekaj pomoči pri izbiri. Ne bi rekel, da sem jo našel, saj me je našla ona. In mislim da jo moram izkoristiti, saj take priložnosti ne trkajo na vrata dvakrat. Na hitro, bi se zahvalil osebam, ki mi omogočajo lažje odločanje. Mislim, da sami veste kdo ste. Torej, hvala.
Mike W.
Sprašujem se, kdaj bo moj čas sreče. Sprašujem se tudi, če včasih preveč zahtevam. Vem, da je veliko stvari odvisnih od mene in moram reagirati na različne situacije, da se bo kaj zgodilo, a kaj ko se nikoli ne zgodi nič. Kaj naj potem? Kaj naj potem, ko tudi mi tudi ''svet'' vsaj malo energije ne pokaže. A moram res čisto sam vse narediti? No ja, upam, da ne. Kajti takšna spoznavanja so dolgočasna.
Se strinjam, da če hočeš nekaj, si moraš to priboriti sam. Samo kje je ta pomoč, kjer kjer jo potrebuješ, da ti bo malenkost lažje, da se ne boš sam rabil toliko boriti za neko stvar.
In odgovor je, da moraš pogledati tudi tam kjer misliš, da ne boš našel ničesar. Na kratko poglej povsod. In našel boš svoje ljudi. Tako sem jih jaz. In res našel sem nekaj pomoči pri izbiri. Ne bi rekel, da sem jo našel, saj me je našla ona. In mislim da jo moram izkoristiti, saj take priložnosti ne trkajo na vrata dvakrat. Na hitro, bi se zahvalil osebam, ki mi omogočajo lažje odločanje. Mislim, da sami veste kdo ste. Torej, hvala.
Mike W.
nedelja, 6. september 2009
Who Knows...
Kdo ve? Nihče ne ve. No, vsaj jaz nevem. Tu sedim, zamišljen. Prva napaka. Ampak takle mamo. Skoraj obupan, nihče ne ve zakaj. Nočem povedat. So teški dnevi. Včasih nevem, kaj me drži pokonci. Res. Sam tam sedim tiho, brez besed, v miru z svojimi misli. Kaj naj rečem. Nimam ničesar. Ali pa vsaj nekaj, kar bi folk zanimalo. Ne. Nimam stvari za povedati. To se dogaja pogosto. Včasih prepogosto. Kaj naj potem? Sedim in gledam v nič, se zamislim in odpotujem v svoj svet. Tu se dogaja veliko stvari, brez katerih nemorem. Nekateri veste, da mi nekaj manjka. Ampak sem tu. In o tem razmišljam, čeprav ne rad, zaradi ne preveč dobrih občutkov. Nikoli se ne pretvarjam. Ampak, imam še zmeraj tak občutek kakor, da ne spadam sem. In to me bega na trenutke. Nevem kaj naj naredim, se odpovem mislimi ali sem tiho in odidem. Kdo ve?
Čeprav okoli mene stvari štimajo, so dvomi. In jih neznam ugasniti. Vidim se v stvareh o katerih sanjam. A se počutim udobno v njih. Nevem zakaj. Čeprav samo sanjam. In z njimi nimam veliko izkušenj. Pa ne po moji izbiri. Samo živim v napačnem mestu. Vsaj tako mislim. In vem, da tako pač je. In isto mislečih je teško najti. Nekaj vem, da jih obstaja, samo še s temi je teško. In nevem če se bi bodo kdaj sanje uresničile. In s tem imam še največ težav. Človek polen ambicij, elana in idej, idej, ki jih nima kam dati, ko je list papirja premalo, saj nevem kaj bi sam sabo. Nevem...
S tem se teško sprijaznim in nevem če se bom. Trudim se, samo brez napredka. Ali delam kaj narobe, ali sem obtičal v času brez nadeljevanja. Ni trenutka, ko ne mislim o tem. Če ne vsaj podzavestno. Zato sem tu. Tu je moja podzavest. Včasih se to obdržal pri sebi, zdaj sem tu. Nikoli in nikdar ne zapustim ta prostor. Zmeraj mislim in tuhtam, a nekaj naj ostane zame in samo zame. Če koga zanima naj me upraša, ampak vedno nisem pri volji.
Navajen sem, da sem sam doma ali nasploh sam. Sem navajen delati stvari po moje. Ampak to so stvari domače narave. Pospravljenje, kuhanje, bujanje it tako naprej. A stvari, ki so najbolj pomebne, te stvari se ne delajo po moje. In to mi gre na živce. Psihološka stran družine mi pravi, da sem premalo samozavesten in, da mi manjka agresivnosti do stvari, katerih si želim in hočem. In res se zavedam tega. Samo tak sem. In zmeraj znova so priprave, da se spelje kakšno stvar in včasih se je sploh ne spelje do konca. Sem človek odločitve. A se ne znam odločiti. Poskušam biti agresiven na igrišču in zunaj igrišča.
Nasploh, delati stvari na moj način. To so moje sanje.
Mike W.
Čeprav okoli mene stvari štimajo, so dvomi. In jih neznam ugasniti. Vidim se v stvareh o katerih sanjam. A se počutim udobno v njih. Nevem zakaj. Čeprav samo sanjam. In z njimi nimam veliko izkušenj. Pa ne po moji izbiri. Samo živim v napačnem mestu. Vsaj tako mislim. In vem, da tako pač je. In isto mislečih je teško najti. Nekaj vem, da jih obstaja, samo še s temi je teško. In nevem če se bi bodo kdaj sanje uresničile. In s tem imam še največ težav. Človek polen ambicij, elana in idej, idej, ki jih nima kam dati, ko je list papirja premalo, saj nevem kaj bi sam sabo. Nevem...
S tem se teško sprijaznim in nevem če se bom. Trudim se, samo brez napredka. Ali delam kaj narobe, ali sem obtičal v času brez nadeljevanja. Ni trenutka, ko ne mislim o tem. Če ne vsaj podzavestno. Zato sem tu. Tu je moja podzavest. Včasih se to obdržal pri sebi, zdaj sem tu. Nikoli in nikdar ne zapustim ta prostor. Zmeraj mislim in tuhtam, a nekaj naj ostane zame in samo zame. Če koga zanima naj me upraša, ampak vedno nisem pri volji.
Navajen sem, da sem sam doma ali nasploh sam. Sem navajen delati stvari po moje. Ampak to so stvari domače narave. Pospravljenje, kuhanje, bujanje it tako naprej. A stvari, ki so najbolj pomebne, te stvari se ne delajo po moje. In to mi gre na živce. Psihološka stran družine mi pravi, da sem premalo samozavesten in, da mi manjka agresivnosti do stvari, katerih si želim in hočem. In res se zavedam tega. Samo tak sem. In zmeraj znova so priprave, da se spelje kakšno stvar in včasih se je sploh ne spelje do konca. Sem človek odločitve. A se ne znam odločiti. Poskušam biti agresiven na igrišču in zunaj igrišča.
Nasploh, delati stvari na moj način. To so moje sanje.
Mike W.
sreda, 2. september 2009
Same Mistake
Včasih se gledam v ogledalo in si mislim. '' Pa kaj ti je, kako si lahko tak, ti nisi normaln, kako lahko delaš iste napake. Kreten! Točno veš, da si slab v tem a še zmeri ne bi spremenil načina in se zgodi to kar se zmeram zgodi. Da delaš iste napake.'' Dobesedno si včasih to rečem v obraz. Ko se gledam v ogledalo se lahko šele jasno vidim kdo v resnici sem. Pride na trenutke, da vidim samo sebe in okoli vse črno. In včasih se resnično tako počutim. Tu sem lahko sam, tu lahko probavam različne obraze in vidim...ha,... vidim nič. Vidim nekoga, ki tava in dela iste napake. In niti nevem, kaj naj spremenim, ko bi bilo treba spremeniti vse.
Spet sem se znašel pred ogledalom. Spet nevem nič. Spet človek brez obraza. Kako je ta svet lahko tako ciničen in krut novim stvarem. Bedak! Kako, Kako, Sej si sam tak ! Jo, kaj bi dal za sekundo pozornosti. Ne, nezaslužim si je. Jebemti, spet to. Kaj se moram gledat, kaj mi je. Ne, moram se, da se pomirim. Aaaaaaa. Veliko lažjem diha. Pomirjen sem, čeprav lahko izbruhnem v trenutku. Ampak bolje je. Nikakor se ne dam, zmeraj močan, a zmeraj šibek. Nikoli zbran a zmeraj v pripravljen. Nikakor neumen, a neumen dovolj, da se stvari ponavljajo. Vem, da če ne popravim stvari sam, jih nikoli ne bom in namesto mene jih tudi noben ne bo. A kaj ko nevem kaj naj rečem. Pišem in pišem, na papirju lista zveni vse zelo dobro in lepo. A ko pride do osebnega stika, nikakor nevem kaj naj rečem. Oh kako me pomirja samo misel nanjo. Trudim se brez smisla najti načrt za uspeh. A samo en pravi in resnični načrt obstaja. Tisti, ki ti dela največ težav. Tisti način, ki se ga izogibaš na vse možne načine.
Tu sem pred njo. Končno. Kakšna lepota. Je kot morje divja in hkrati mirna. Poznam jo že predolgo. Mogoče kdaj drugič. Ne! Zdaj, ali pa nikoli. Raje nikoli. Jo spet te misli. Kdaj se jih bom znebil. Vem kdaj, z njo. A vem, da je treba povedati. Vsi mi to govorijo. Kako naj ji povem, da v meni bije srce samo zanjo, da vre v meni ko mislim nanjo, da sem miren kot jutranjo morje, ko sem v bližini nje. Kako? Predolgo se poznava že zato je tako teško. Ne zdržim več ali ji povem ali grem. Samo te dve možnosti so. Zdaj ali nikoli.
''Dober dan, rad bi kupil karto za let?''
''Kateri let?''
Tisti, ki gre prvi iz letališča.''
Nisem mogel več čakati. Ko sem bil znjo sem se preprosto vstal in rekel, da moram nekam oditi. Nisem povedal kam. In še dolgo ji nebom, takoj sem spakiral stvari in odšel na letališče. Pogrešal jo bom brez dvoma. A zdaj je bolje. Odločil sem se. Končno določitev zdravega razuma. Diham normalno in počutim se lažje. Precej lažje. Končno razmišljam z glavo, ki je prazna negativnih glasov. Teško je opisati, a odločitev je bila prava. Takrat me prijazno dekle zmoti.
''Prvi let je v Frankfurt.''
''V redu, Frankfurt''
...
Mike W.
Spet sem se znašel pred ogledalom. Spet nevem nič. Spet človek brez obraza. Kako je ta svet lahko tako ciničen in krut novim stvarem. Bedak! Kako, Kako, Sej si sam tak ! Jo, kaj bi dal za sekundo pozornosti. Ne, nezaslužim si je. Jebemti, spet to. Kaj se moram gledat, kaj mi je. Ne, moram se, da se pomirim. Aaaaaaa. Veliko lažjem diha. Pomirjen sem, čeprav lahko izbruhnem v trenutku. Ampak bolje je. Nikakor se ne dam, zmeraj močan, a zmeraj šibek. Nikoli zbran a zmeraj v pripravljen. Nikakor neumen, a neumen dovolj, da se stvari ponavljajo. Vem, da če ne popravim stvari sam, jih nikoli ne bom in namesto mene jih tudi noben ne bo. A kaj ko nevem kaj naj rečem. Pišem in pišem, na papirju lista zveni vse zelo dobro in lepo. A ko pride do osebnega stika, nikakor nevem kaj naj rečem. Oh kako me pomirja samo misel nanjo. Trudim se brez smisla najti načrt za uspeh. A samo en pravi in resnični načrt obstaja. Tisti, ki ti dela največ težav. Tisti način, ki se ga izogibaš na vse možne načine.
Tu sem pred njo. Končno. Kakšna lepota. Je kot morje divja in hkrati mirna. Poznam jo že predolgo. Mogoče kdaj drugič. Ne! Zdaj, ali pa nikoli. Raje nikoli. Jo spet te misli. Kdaj se jih bom znebil. Vem kdaj, z njo. A vem, da je treba povedati. Vsi mi to govorijo. Kako naj ji povem, da v meni bije srce samo zanjo, da vre v meni ko mislim nanjo, da sem miren kot jutranjo morje, ko sem v bližini nje. Kako? Predolgo se poznava že zato je tako teško. Ne zdržim več ali ji povem ali grem. Samo te dve možnosti so. Zdaj ali nikoli.
''Dober dan, rad bi kupil karto za let?''
''Kateri let?''
Tisti, ki gre prvi iz letališča.''
Nisem mogel več čakati. Ko sem bil znjo sem se preprosto vstal in rekel, da moram nekam oditi. Nisem povedal kam. In še dolgo ji nebom, takoj sem spakiral stvari in odšel na letališče. Pogrešal jo bom brez dvoma. A zdaj je bolje. Odločil sem se. Končno določitev zdravega razuma. Diham normalno in počutim se lažje. Precej lažje. Končno razmišljam z glavo, ki je prazna negativnih glasov. Teško je opisati, a odločitev je bila prava. Takrat me prijazno dekle zmoti.
''Prvi let je v Frankfurt.''
''V redu, Frankfurt''
...
Mike W.
torek, 18. avgust 2009
Different Perspective
Odkar odražam svoje misli, svoja čustva, svoj pogled, se pravi pišem. Gledam na stvari včasih malo drugače. Ne me narobe razumet. Ne gledam drugače v smislu, da vidim neko stvar in mi spremeni življenje. Naprimer, ko gre nekdo iz svojega okolja za dlje časa v tujino in upa na bolše čase. Ne, to si se znašel v taki siutaciji, kjer si rabil nekaj takega, da ti je spremenilo pogled. Take stvari se grejo na Oprah, jo rad gleda ne rečem, samo moji pogledi niso taki.
Moji pogledi so zanimivi. In upam, da jih bom znal razložit. Prva zadeva je ta, da v moji glavi skos nekaj dogaja. Ni miru. Še ko grem spat rabim petnajst minut, da se odklopim. Da lahko s čistimi misli zatonem v spanec. Rabim čas, da se stvari umirijo. Se pravi lahko rečem, da mi ni nikoli dolgčas. Skoraj. Druga stvar je ta, da preden se spravim kar koli delati v tem primeri pisati, ne pišem iz glave. Stvari, prej saj malo premislim, o čem bom pisal in kako bom pisal in kero smer bom vzel. So se pojavile izjeme, da sem rabil samo naslov, ki mi je popeljaj v neznano in na koncu stvari sploh niso bile slabo napisane. In te stvari ne premišljujem, ko sedim za računalnikom in gledam v ekran, da nekaj napišem. Ne. Te stvari se dogajajo v moji glavi. Premišljujem o njih vedno in povsod. Ko dobim navdih, ko vidim situacijo, ko poslušam kakšno pesem, ko slišim kakšen pogovor, ko vidi nekga, ki me prevzame, ko preprosto sem. Navdih pride od povsod, samo, da nekaj napišem definetivno malce stvari v glavi premečem. Kako gledam jaz stvari drugače? Tako. Kar koli vidim, kjer koli sem, ne zmeraj a velikokrat se vprašam. Kako bi napisal jaz to situacijo? Kako bi jo izrazil? Ali se lahko sam najdem v njej? Kaj ljudje razmišljajo, ko delajo kar pač delajo?
Iz te luči gledam svet, če že hočete. Pa naj bo to katera koli situacija, ali kjer koli dogodek. Lahko vam povem, da me ljudje zelo privlačijo in rad pišem o njih. Zakaj? Nevem, a mogoče je kaj na tem, da nas je toliko in da je vsak drugačen. In ta drugačnost, zgleda, da me prevzame. In ste moj glavni navdih. Torej, hvala vaši drugačnosti.
Se pravi, rad gledam ljudi in vse te različne reagiranja na stvari in na sploh to njiho emocialnost na dogajanje okoli njih, mi je zanimiva. Zanimivo.
In še ena stvar je rad gledam stvari iz drugačne perspektive. Dobesedno. Rad gledam, kar koli, iz strani, ki jih ne vidi vsak.
Ljudje glejte ''svet'' drugače. Ampak najdite svoj način, gledanja. In ko boste, verjemite, da zna biti zanimivo.
Mike W.
Moji pogledi so zanimivi. In upam, da jih bom znal razložit. Prva zadeva je ta, da v moji glavi skos nekaj dogaja. Ni miru. Še ko grem spat rabim petnajst minut, da se odklopim. Da lahko s čistimi misli zatonem v spanec. Rabim čas, da se stvari umirijo. Se pravi lahko rečem, da mi ni nikoli dolgčas. Skoraj. Druga stvar je ta, da preden se spravim kar koli delati v tem primeri pisati, ne pišem iz glave. Stvari, prej saj malo premislim, o čem bom pisal in kako bom pisal in kero smer bom vzel. So se pojavile izjeme, da sem rabil samo naslov, ki mi je popeljaj v neznano in na koncu stvari sploh niso bile slabo napisane. In te stvari ne premišljujem, ko sedim za računalnikom in gledam v ekran, da nekaj napišem. Ne. Te stvari se dogajajo v moji glavi. Premišljujem o njih vedno in povsod. Ko dobim navdih, ko vidim situacijo, ko poslušam kakšno pesem, ko slišim kakšen pogovor, ko vidi nekga, ki me prevzame, ko preprosto sem. Navdih pride od povsod, samo, da nekaj napišem definetivno malce stvari v glavi premečem. Kako gledam jaz stvari drugače? Tako. Kar koli vidim, kjer koli sem, ne zmeraj a velikokrat se vprašam. Kako bi napisal jaz to situacijo? Kako bi jo izrazil? Ali se lahko sam najdem v njej? Kaj ljudje razmišljajo, ko delajo kar pač delajo?
Iz te luči gledam svet, če že hočete. Pa naj bo to katera koli situacija, ali kjer koli dogodek. Lahko vam povem, da me ljudje zelo privlačijo in rad pišem o njih. Zakaj? Nevem, a mogoče je kaj na tem, da nas je toliko in da je vsak drugačen. In ta drugačnost, zgleda, da me prevzame. In ste moj glavni navdih. Torej, hvala vaši drugačnosti.
Se pravi, rad gledam ljudi in vse te različne reagiranja na stvari in na sploh to njiho emocialnost na dogajanje okoli njih, mi je zanimiva. Zanimivo.
In še ena stvar je rad gledam stvari iz drugačne perspektive. Dobesedno. Rad gledam, kar koli, iz strani, ki jih ne vidi vsak.
Ljudje glejte ''svet'' drugače. Ampak najdite svoj način, gledanja. In ko boste, verjemite, da zna biti zanimivo.
Mike W.
nedelja, 16. avgust 2009
Don't Dream It's Over
Pojavljajo se trenutki v mojem življenju v katerih se moram odločati kako naprej. Leto, ki je preteklo, ne bom rekel, da je bilo neizkoriščeno, ampak je bilo leto iskanja. Iskanja rešitev, iskanja prihodnosti in najpomebnejše iskanje samega sebe. Rešitve smo našli. Ni jih bilo veliko, a tiste, ki smo rešili so bile ključnega pomena za iskanje prihodnosti. Vem kaj bi rad delov v življenju. Tu ni nobenih dilem. Rad bi snemal filme. Preprosto. Ampak moja velika želja se bo nekoč uresničila in to vem, ker bom naredil za to vse kar bo treba narediti. A tu so še druge želje katere, ki so mi zelo pri srcu in se tudi trenutno razvijajo počasi, a ko bomo štartali bo več kot zanimivo. Da ne boste ugibali rad, bi odprl svojo restavracijo. A o tem gdaj drugič. Samo še to, da stvari se dogajajo.
Imam željo po pisanju. Res je, da pišem zase. A nekoč bi rad nekaj napisal, kar bi veljalo. Nekaj kar bi imelo nek pomen. Ne me razumet narobe to kar pišem meni veliko pomeni. A rad bi še nekaj več. Ker mislim, da lahko. Kot vidite sem človek, katerega zanima veliko stvari in sem na trenutke neodločen. Rad bi počel še veliko drugih stvari, a to so tiste glavne.
Iskanja samega. Upam, da tega raziskovanja ne bo nikoli konec. Lahko rečem, da mi je veliko bolje kot pred enim letom. Sedaj vem kaj hočem. Stvar je samo o odločitvah. In te odločitve lahko sprejemam veliko drugače, saj sem bolj zrel in lažje razmišljam, z trezno glavo. In še enkrat, upam, da tega raziskovanja ne bo nikoli konec. Kajti nočem ostati na enem mestu, nočem postati zdolgočasen in delati ene in iste stvari, nočem biti tisti človek, ki se prepusti enoličju, nočem biti črn in bel, hočem biti poln barv, ki mi bodo dajale upanje in zagon.
If you want something new, you need to let go something old.
Don't Dream It's Over. Beacuse we are lost if dream otherwise.
Mike W.
Imam željo po pisanju. Res je, da pišem zase. A nekoč bi rad nekaj napisal, kar bi veljalo. Nekaj kar bi imelo nek pomen. Ne me razumet narobe to kar pišem meni veliko pomeni. A rad bi še nekaj več. Ker mislim, da lahko. Kot vidite sem človek, katerega zanima veliko stvari in sem na trenutke neodločen. Rad bi počel še veliko drugih stvari, a to so tiste glavne.
Iskanja samega. Upam, da tega raziskovanja ne bo nikoli konec. Lahko rečem, da mi je veliko bolje kot pred enim letom. Sedaj vem kaj hočem. Stvar je samo o odločitvah. In te odločitve lahko sprejemam veliko drugače, saj sem bolj zrel in lažje razmišljam, z trezno glavo. In še enkrat, upam, da tega raziskovanja ne bo nikoli konec. Kajti nočem ostati na enem mestu, nočem postati zdolgočasen in delati ene in iste stvari, nočem biti tisti človek, ki se prepusti enoličju, nočem biti črn in bel, hočem biti poln barv, ki mi bodo dajale upanje in zagon.
If you want something new, you need to let go something old.
Don't Dream It's Over. Beacuse we are lost if dream otherwise.
Mike W.
sreda, 12. avgust 2009
Walking On A Dream
Res že dolgo nisem pisal. Nevem zakaj. Nekako se nisem mogel spraviti k pisanju. Teško je bilo, se spraviti samo za računalnik, da nekaj na pišem. A ko sem imel motivacijo, nisem vedel o čem naj pišem. Imel sem pisateljsko blokado. Če lahko temu tako rečem. Ali pa sem imel preveč za napisati in nisem vedel kje naj začnem. Nisem človek hitrih dejanj, sem človek premišljenih dejanj. In si raje vzamem čas in dobro premislim, ko nadaljujem.
A vse tudi ne morem deliti z vsemi. Neke sanje in misli morajo ostati pri meni, saj edino tako lahko rečem, da sem. Nekako ne vem, kaj bi brez besed, ki mi tavajo po glavi. So besede v katerih je prihodnost in so besede, ki zadovoljujejo. Sem dokaj čustven človek, a tega ne kažem preveč. In razultat tega je tudi, da veliko razmišljam in sanjarim. Ampak sanjarim samo eno stvar. Govorim o občutkih, ki ti dajejo gorivo za življenje. Jaz sem že nekaj časa na rezervi.
A so projekti kateri me ženejo naprej. In trenutno je na obzorju nekaj velikih. Če jih bom uspešno opravil. Zna biti zadeva silno zabavna. A potrebno bo veliko dela in koncentracije. A imam vse potrebne atribute in mislim, da zmorem.
Mike W.
A vse tudi ne morem deliti z vsemi. Neke sanje in misli morajo ostati pri meni, saj edino tako lahko rečem, da sem. Nekako ne vem, kaj bi brez besed, ki mi tavajo po glavi. So besede v katerih je prihodnost in so besede, ki zadovoljujejo. Sem dokaj čustven človek, a tega ne kažem preveč. In razultat tega je tudi, da veliko razmišljam in sanjarim. Ampak sanjarim samo eno stvar. Govorim o občutkih, ki ti dajejo gorivo za življenje. Jaz sem že nekaj časa na rezervi.
A so projekti kateri me ženejo naprej. In trenutno je na obzorju nekaj velikih. Če jih bom uspešno opravil. Zna biti zadeva silno zabavna. A potrebno bo veliko dela in koncentracije. A imam vse potrebne atribute in mislim, da zmorem.
Mike W.
nedelja, 2. avgust 2009
Pariz And Me
Sem. Kje to ni važno. Lahko sem nekje, kjer mi paše. Ni važno, da je fizični prostor lahko je svet, kateri obstaja v moji glavi. Lahko sem v svetu kateri mi trenutno paše. Lahko si ga naredim sam ali se ozrem na okoli in sem tam.
Pariz. Mesto v katerem je vsaka zgradba drugačna, mesto kjer je zgodovina na vrhuncu, mesto kjer izhaja vsaka kuhinja sveta in mesto ljudi. Kakor je vsaka zgradba drugačna, so tudi ljudi in vidiš čisto vse. In največja razlika je v denarju. Ali ga imaš ali ne. Vidiš ljudi, ki se sprehajajo po Elizejski Poljanah, v Dolce&Gabana oblekicah in čakajo vstop v eno izmed najdražjih restavracij v Parizu. In vidiš ljudi v "cenenih oblekah brez vrednosti", kako si odprejo malo čokoladico in jo pojedo polovico ter ostalo prihranijo za pozneje...Sem človek kateri vidi, kaj se dogaja na okrog. Je svet v katerem bi vsi radi živeli in je svet v, katerem ni bi rad noben živel. Treba je to razumeti in se je treba o tem pogovarjati. Čeprav so redki kateri se pogovarjajo, še man pa tisti, ki živijo v teh svetovih. Zato se morajo drugi in to smo mi. Tako kakor je rekel Jose. Družbena revolucija se lahko zgodi samo če bo veliko posameznikov, ki bo razmišljala drugače. In samo tako.
Nikoli ne bom pozabil tega dečka s čokolado. In upam da tudi vi ne.
In po drugi strani je Pariz mesto romantike. A ga moraš obiskati zaljubljen, če ne, tega ne vidiš. Jaz osebno nisem zaljubljen, a če znaš pravilno gledati na stvari. Je mesto polno energije, katera te navdihuje biti romantičen. A tu je problem, kakor sem rekel morate biti z ljubljeno osebo, da to občutite. Morate biti ujeti v satelitu ljubezni.
Mesto kot mesto. In, da ste v takem stanju zna biti Pariz prava destinacija za vas.
Mike W.
Pariz. Mesto v katerem je vsaka zgradba drugačna, mesto kjer je zgodovina na vrhuncu, mesto kjer izhaja vsaka kuhinja sveta in mesto ljudi. Kakor je vsaka zgradba drugačna, so tudi ljudi in vidiš čisto vse. In največja razlika je v denarju. Ali ga imaš ali ne. Vidiš ljudi, ki se sprehajajo po Elizejski Poljanah, v Dolce&Gabana oblekicah in čakajo vstop v eno izmed najdražjih restavracij v Parizu. In vidiš ljudi v "cenenih oblekah brez vrednosti", kako si odprejo malo čokoladico in jo pojedo polovico ter ostalo prihranijo za pozneje...Sem človek kateri vidi, kaj se dogaja na okrog. Je svet v katerem bi vsi radi živeli in je svet v, katerem ni bi rad noben živel. Treba je to razumeti in se je treba o tem pogovarjati. Čeprav so redki kateri se pogovarjajo, še man pa tisti, ki živijo v teh svetovih. Zato se morajo drugi in to smo mi. Tako kakor je rekel Jose. Družbena revolucija se lahko zgodi samo če bo veliko posameznikov, ki bo razmišljala drugače. In samo tako.
Nikoli ne bom pozabil tega dečka s čokolado. In upam da tudi vi ne.
In po drugi strani je Pariz mesto romantike. A ga moraš obiskati zaljubljen, če ne, tega ne vidiš. Jaz osebno nisem zaljubljen, a če znaš pravilno gledati na stvari. Je mesto polno energije, katera te navdihuje biti romantičen. A tu je problem, kakor sem rekel morate biti z ljubljeno osebo, da to občutite. Morate biti ujeti v satelitu ljubezni.
Mesto kot mesto. In, da ste v takem stanju zna biti Pariz prava destinacija za vas.
Mike W.
petek, 24. julij 2009
Things I Think And I Never Say Out Loud
Nič mi ni prav. Sem perfekcionist in na trenutke bi naj raje, kar znoru. Ljudje so površni in to me jezi. In tisto kar me najbolj razjezi, so malenkosti. Ljudje konstantno delajo ene in iste stvari katere mislijo, da jih delajo srečne. Malenkosti ljudje. Sem izkusil velike stvari in niso nič boljše kot malenkosti. Če samo pogledamo primer. Dva moška v tridesetih let. En moški ima bajno kariero, veliko denarja, punce menja kot gate. Drug moški ima službo s katero se normalno preživlja, na trenutke je teško, a pride čez, se ne pritožuje, ima dekle s katero preživlja svoj prosti čas. Kateri misilte je bolj srečen? Tisti ki ima veliko preveč vsega, ki je v ''družbenem visokem položaju'' ali tisti, ki ima tisto, kar ima in je s tem zadovoljen in se ne pritožuje. Mislim da ni potrebno odgovoriti na vprašanje. Tisti ki ima manj ve kaj je pomebno. Tisti detajli so njemu pomebni. In tisto ga naredi srečnega in mu naredu življenje. In razjezi me, ko včasih ljudje ne vidijo tega takoj. Tisti, ki pa ma preveč vsega pa rabi dlje časa da to skapira.
Še en tip ljudi ne prenesem. Ljudi, ki se ne znajo držati ure. To me pa res razjezi. Točnost to je vrlina, ki mi je všeč in jo cenim. Sam se je držim. Se zgodi, da zamudim, a zamudim z razlogom.
Nevem... včasih, kar nevem kaj si folk misl. Včasih se jih ne da prebrat in lahko samo od daleč opazuješ kaj bodo naredili. In vse kar je lahko narediš, da se pripraviš na vse. Večinoma opažam sebičnosti v takih primerih. Vsak dan jo je več in več. In upam, da jih bo enkrat doletelo nekaj kar jih bo postavlo na noge. Bi jim jaz razložu, ampak mene ni nikol noben poslušal. Zato sem včasih tiho. Ker me ljudje ne poslušajo. Nočem stalne pozornosti nočem besede pri vsaki stvari. Hočem samo, da me ljudje občasno poslušajo. Zanimivo je, da me ne slišijo saj kričim tako notri kot zunaj. Od kar sem prišel od tabora se stvari drugačne. Barve so se spremenile, vse je temnejše, nič več ne vidim prihodnosti, lepote je vse manj okoli mene. Vse kar bi delal je pisal, gledal filme, delal filme, poslušal glasbo, kuhal in športov. Še raje, pa bi zbežal od doma in šel v svet potovat, kar koli samo, da ne bom ostal tukaj. Ker tukaj nevem, če je prihodnost zame, katero si jo jaz želim. Mislim, da bi bila sprememba okolja zame nov iziv, nova dogodivščina in nasploh da grem stran od nekaterih ljudi, od katerih me boli glava. Ni teško samo dovolj imam vsega. Mislim, da bi bilo že dovolj, da grem za leto živet v Ljubljano. Že samo ta sprememba bi mi koristila. Ampak ciljam na več. Ne bom rekel, da sem izgubljen, sem samo radoveden. In želim si več. Želim si spremembo okolja.
Mike W.
Še en tip ljudi ne prenesem. Ljudi, ki se ne znajo držati ure. To me pa res razjezi. Točnost to je vrlina, ki mi je všeč in jo cenim. Sam se je držim. Se zgodi, da zamudim, a zamudim z razlogom.
Nevem... včasih, kar nevem kaj si folk misl. Včasih se jih ne da prebrat in lahko samo od daleč opazuješ kaj bodo naredili. In vse kar je lahko narediš, da se pripraviš na vse. Večinoma opažam sebičnosti v takih primerih. Vsak dan jo je več in več. In upam, da jih bo enkrat doletelo nekaj kar jih bo postavlo na noge. Bi jim jaz razložu, ampak mene ni nikol noben poslušal. Zato sem včasih tiho. Ker me ljudje ne poslušajo. Nočem stalne pozornosti nočem besede pri vsaki stvari. Hočem samo, da me ljudje občasno poslušajo. Zanimivo je, da me ne slišijo saj kričim tako notri kot zunaj. Od kar sem prišel od tabora se stvari drugačne. Barve so se spremenile, vse je temnejše, nič več ne vidim prihodnosti, lepote je vse manj okoli mene. Vse kar bi delal je pisal, gledal filme, delal filme, poslušal glasbo, kuhal in športov. Še raje, pa bi zbežal od doma in šel v svet potovat, kar koli samo, da ne bom ostal tukaj. Ker tukaj nevem, če je prihodnost zame, katero si jo jaz želim. Mislim, da bi bila sprememba okolja zame nov iziv, nova dogodivščina in nasploh da grem stran od nekaterih ljudi, od katerih me boli glava. Ni teško samo dovolj imam vsega. Mislim, da bi bilo že dovolj, da grem za leto živet v Ljubljano. Že samo ta sprememba bi mi koristila. Ampak ciljam na več. Ne bom rekel, da sem izgubljen, sem samo radoveden. In želim si več. Želim si spremembo okolja.
Mike W.
petek, 17. julij 2009
Home Swet Home...
Potovanja od misli do misli, od mesta do mesta, ta dolga cesta.
Pričakovanje na nekaj novega, doživeti kulturo drugih ljudi in videti neznano, ti definetivno spremeni pogled na svet. Nekatere stvari je dobro včasih videti, iz drugega zornega kota. Saj dobiš možnost, da sam raziščeš bistvo. Da si poskušaš razlagati stvari na svoj način in ustvariš svoje mnenje.
Ne bom trdil, da sem že videl veliko. Daleč od tega, a tisto kar sem videl, je bilo dovolj da sem se zamislil. Kako bi bilo naprimer, živetu tam, kako se ljudje znajdejo v takšnih večjih mestih ali se spopadajo z podobnimi nalogami kot mi. Kako se imajo oni na tem delu planeta?
Takšne in podobna vprašanja mi začnejo tavati po glavi. In takrat se zatečem k pisanju. Ta mi dopušča možnost, da uporabljam svojo domišljijo. Ki je na trenutke imam zelo veliko in je ne deli z nikomer. Vsaj nevem, če bi jo vsi razumeli. Ne pišem dolgo, a čutim da sem tukaj doma. Pa s tem ne mislim, da znam in da mi gre vse po maslu, ko pišem. A počutim se zelo udobno in počutim se sproščeno. Tu sem lahko včasih pravi jaz, za katerega nevem če so ga vsi videli. In upam, da lahko tudi tako ostane.
Po dveh tednih odsotnosti, sem pogrešal ta občutek domačega. Bolj je šlo proti koncu, težje je bilo zadrževati vse misli in ideje, ki sem jih imel. Nekatere stvari, ki jih napišem, jih ne objavim, vsaj zaenkrat še ne, so preveč osebne in se jih še ne upam deliti z vsem. Mogoče s časom, pridejo tudi te v javnost.
Domačih občutkov, je včasih veliko. Nekateri tu ostanejo za vekomaj, a nekateri trajajo in izgubijo svojo vrednost in včasih, če ne za zmeram, jih izgubim. Nikoli si nism mislil, da mi bo to nekakšen dom za sanje, dom za počitek in dom brez pretvarjanja. Sovražim pretvarjanje. Nikoli se nism in nikoli se ne bom. Zmeraj sem jaz. Čeprav na trenutke zadržan in tiho. Ampak to, sem še zmeraj jaz. Da se pa še včasih pokažem v drugi luči, pa rabim malo spodbude od drugih.
Zmeraj se rad in zmeraj se bom rad, vračal na mesta kjer se počutim doma. Pa čeprav nism na tem mestu najbolši, če se počutim kot doma, sem doma. In ni lepšega, kot biti doma.
Mike W.
Pričakovanje na nekaj novega, doživeti kulturo drugih ljudi in videti neznano, ti definetivno spremeni pogled na svet. Nekatere stvari je dobro včasih videti, iz drugega zornega kota. Saj dobiš možnost, da sam raziščeš bistvo. Da si poskušaš razlagati stvari na svoj način in ustvariš svoje mnenje.
Ne bom trdil, da sem že videl veliko. Daleč od tega, a tisto kar sem videl, je bilo dovolj da sem se zamislil. Kako bi bilo naprimer, živetu tam, kako se ljudje znajdejo v takšnih večjih mestih ali se spopadajo z podobnimi nalogami kot mi. Kako se imajo oni na tem delu planeta?
Takšne in podobna vprašanja mi začnejo tavati po glavi. In takrat se zatečem k pisanju. Ta mi dopušča možnost, da uporabljam svojo domišljijo. Ki je na trenutke imam zelo veliko in je ne deli z nikomer. Vsaj nevem, če bi jo vsi razumeli. Ne pišem dolgo, a čutim da sem tukaj doma. Pa s tem ne mislim, da znam in da mi gre vse po maslu, ko pišem. A počutim se zelo udobno in počutim se sproščeno. Tu sem lahko včasih pravi jaz, za katerega nevem če so ga vsi videli. In upam, da lahko tudi tako ostane.
Po dveh tednih odsotnosti, sem pogrešal ta občutek domačega. Bolj je šlo proti koncu, težje je bilo zadrževati vse misli in ideje, ki sem jih imel. Nekatere stvari, ki jih napišem, jih ne objavim, vsaj zaenkrat še ne, so preveč osebne in se jih še ne upam deliti z vsem. Mogoče s časom, pridejo tudi te v javnost.
Domačih občutkov, je včasih veliko. Nekateri tu ostanejo za vekomaj, a nekateri trajajo in izgubijo svojo vrednost in včasih, če ne za zmeram, jih izgubim. Nikoli si nism mislil, da mi bo to nekakšen dom za sanje, dom za počitek in dom brez pretvarjanja. Sovražim pretvarjanje. Nikoli se nism in nikoli se ne bom. Zmeraj sem jaz. Čeprav na trenutke zadržan in tiho. Ampak to, sem še zmeraj jaz. Da se pa še včasih pokažem v drugi luči, pa rabim malo spodbude od drugih.
Zmeraj se rad in zmeraj se bom rad, vračal na mesta kjer se počutim doma. Pa čeprav nism na tem mestu najbolši, če se počutim kot doma, sem doma. In ni lepšega, kot biti doma.
Mike W.
sreda, 15. julij 2009
The Felling
Film, Good Will Hunting je film, katerega mora vsak pogledati. In vam ga toplo priporočam. Ne bi se rad spuščal v podrobnosti filma, ker upam da ga boste sami pogledali, ampak bi rad predstavil nekaj stavkov, kateri so bili izrečeni v filmu. To govori psihiater glavnemu liku.
''I'd ask you about love, you'd probably quote me a sonnet. But you've never looked at a woman and been totally vulnerable. Known someone that could level you with her eyes, feeling like God put an angel on earth just for you. Who could rescue you from the depths of hell. And you wouldn't know what it's like to be her angel, to have that love for her, be there forever, through anything.''
In lepše ne more bit povedano. Kaj je boljšega na tem svetu kot nekdo, ki vam da take občutke ko ste znjim. Za kaj drugega se je vredno boriti kot za ljubezen. Kaj je smisel življenja če ne ljubezen. Ljubezen je delitev dela tebe, z nekom drugim.
Don Juan DeMarco film, ki je vreden ogleda, v glavni vlogi Johnny Depp. Še tu bi citiral nekaj.
There are only four questions of value in life. What is sacred? Of what is the spirit made? What is worth living for, and what is worth dying for? The answer to each is the same: only love.
Samo ljubezen in nič drugega nas bo rešilo vseh tegob in problemov. In konec koncev dan danes, ko je vse s populizirano, ko tehnologija prevladuje, ko smo v svetu, ki se včasih ne zna ustavit in ko je vse skoraj da umetno, nam nič drugega nepreostane kot ljubezen. In to je še edina prava naravna stvar. Ljubezen je tista, ki nas dopolnjuje kot človeka, je tista, za katero je ne znamo pojasniti, a vemo da je tukaj. In brez nje, bi bilo življenje nesmiselno.
Mike W.
''I'd ask you about love, you'd probably quote me a sonnet. But you've never looked at a woman and been totally vulnerable. Known someone that could level you with her eyes, feeling like God put an angel on earth just for you. Who could rescue you from the depths of hell. And you wouldn't know what it's like to be her angel, to have that love for her, be there forever, through anything.''
In lepše ne more bit povedano. Kaj je boljšega na tem svetu kot nekdo, ki vam da take občutke ko ste znjim. Za kaj drugega se je vredno boriti kot za ljubezen. Kaj je smisel življenja če ne ljubezen. Ljubezen je delitev dela tebe, z nekom drugim.
Don Juan DeMarco film, ki je vreden ogleda, v glavni vlogi Johnny Depp. Še tu bi citiral nekaj.
There are only four questions of value in life. What is sacred? Of what is the spirit made? What is worth living for, and what is worth dying for? The answer to each is the same: only love.
Samo ljubezen in nič drugega nas bo rešilo vseh tegob in problemov. In konec koncev dan danes, ko je vse s populizirano, ko tehnologija prevladuje, ko smo v svetu, ki se včasih ne zna ustavit in ko je vse skoraj da umetno, nam nič drugega nepreostane kot ljubezen. In to je še edina prava naravna stvar. Ljubezen je tista, ki nas dopolnjuje kot človeka, je tista, za katero je ne znamo pojasniti, a vemo da je tukaj. In brez nje, bi bilo življenje nesmiselno.
Mike W.
sreda, 1. julij 2009
I Will Be Back
Jutri odhajam na tabor. Zato ne bom pisal dva tedna. A da vas potolažim, veliko je že napisanega, kar še nisem objavil in ko pridem nazaj, mislm nadeljevati s polno paro naprej. Mogoče še hitreje kot zdaj. Zato me ne pozabite in se slišimo čez dva tedna.
Da se poslovim: The Biggest mistake you can make in your life is to be continually afraid of making one.
You know you love someone, when you cannot put into words how they make you feel.
Lp
Mike W.
Da se poslovim: The Biggest mistake you can make in your life is to be continually afraid of making one.
You know you love someone, when you cannot put into words how they make you feel.
Lp
Mike W.
torek, 30. junij 2009
Dotik
Živimo v času kjer tehnologija prevladuje. In smo v času v katerem, brez nje ne moremo. Definetivno nam tehnologija v zelo pomaga pri vsakdanjem življenju, a nam ga definetivno otežuje. Sem žrtev tehnološke kumunikacije in jo hkrati zelo sovražim. Če pustimo telefone, tu je vsaj verbalan kumunikacija, imam toliko medijev preko katerih lahko kumuniciramo. In vsi ti mediji nas zafustrirajo in nam ne nudijo tisti potreben dotik, ki človeka izpopolnjuje. Mislim, da tega občutka ne more zamenjati noben medij in upam, da ga ne bo. Dotik, o katerem govorim je seveda ta, ko se z nekom pogovarjaš iz oči v oči. Ko veš, da ni posrednika med vama. Je dotik, ki ti hrani dušo in je dotik prihodnosti.
Sam vem, da sem slab komunikator. Sem malce socialno ''retarderan'' in vem, da ko smo v družbi od mene včasih ni veliko, da sem bolj kot ne tiho. A sem neizmerno rad v družbi in tudi če ni dosti od mene, je to prostor katerega nezamenjam za nič na svetu.
Brez takšnih dotikov je teško živeti. Vsaj meni.
Ne govorim, da je internet slab medij. Daleč od tega. Saj se sam izražam preko interneta in mi zelo pomaga. Pravim pa, da ne pozabimo dotike, katere uporabljamo že stoletja, katere so nujne, da nas oblikuje kot človeka in dotiki, kateri lahko tudi izbolšajo svet.
Mike W.
Sam vem, da sem slab komunikator. Sem malce socialno ''retarderan'' in vem, da ko smo v družbi od mene včasih ni veliko, da sem bolj kot ne tiho. A sem neizmerno rad v družbi in tudi če ni dosti od mene, je to prostor katerega nezamenjam za nič na svetu.
Brez takšnih dotikov je teško živeti. Vsaj meni.
Ne govorim, da je internet slab medij. Daleč od tega. Saj se sam izražam preko interneta in mi zelo pomaga. Pravim pa, da ne pozabimo dotike, katere uporabljamo že stoletja, katere so nujne, da nas oblikuje kot človeka in dotiki, kateri lahko tudi izbolšajo svet.
Mike W.
petek, 26. junij 2009
Yes, No
Pomojem ste že slišali stavek: Glejte svet z odprtimi očmi. Ja res ga je treba. A, da resnično gledate svet z odprtimi očmi morate razumeti, kaj gledate. In to je bistvo. Kakor sem že rekel: bolje je razumeti, kako ne razumeti. Kajti z razumom se, da bolje živeti. Prinaša nam možnosti pri odločevanju in možnost sprejemanja stvari takšne kakršne so. In nam pomaga raziskovati samega sebe. A posameznik mogoče na neko stvar gleda drugače, kot nekdo drug in mu prinaše drugačen razvoj. Če pogledamo primer filma Yes Man. Jim Carrey v filmu reče na vse, da. In začne spoznavati samega sebe in tudi svet, čeprav na začetku ne razume zakaj, mu je na koncu filma jasno. Res da, pretirano reče na vse, da. Vendar poskušajte biti odprti, ampak ne pozabite da reciti ne, ni slabo, to je zdrav egoizem. In na koncu filma začne razumeti, zakaj je treba včasih reciti da ali ne. Ker če rečete ne, pomeni, da nekomu ali nečemu ali samemu sebi rečete da.
In če boste večkrat rekli da, boste spoznali veliko stvari in boste spoznavali samega sebe. In spoznavanje samega sebe je lahko možno samo tako, da greste v svet, v dogodivščine. Da gledate z odprtimi očmi in predvsem, da se odzovete na njih.
Mike W.
In če boste večkrat rekli da, boste spoznali veliko stvari in boste spoznavali samega sebe. In spoznavanje samega sebe je lahko možno samo tako, da greste v svet, v dogodivščine. Da gledate z odprtimi očmi in predvsem, da se odzovete na njih.
Mike W.
ponedeljek, 22. junij 2009
Love...
Here We Go Again...
Napisal bom o tem, kako se človek počuti, ko je okoli tega čustva in ga trenutno ni sam deležen.
Bili smo vzunaj s prijatelji. Vse zelo cenim. Bili smo jaz in še dva para in oba para sta v cvetju ljubezni. Če lahko tako rečem. No ja, en par je in ni in spet ni in je. Ampak pustimo to. Šli smo skupaj na pijačo in malo na okoli. In v tem ljubezensko nabitem zraku, sem se jaz počutil zelo nelagodno, ne sproščeno in povsem ponižano. Imel sem občutek, da sem nezaželje in sam lahko hitro preberem ta občutek, a takrat je bilo drugače, ker sem bil željan družbe. A bil sem v družbi, kjer se teško vklopim in v njej nimam kaj delati trenutno. In konec, koncu mislim, da po nekem času druženja, me res niso hoteli tam. Sam priznam, da sem znake prepočasi prebral, a na neki ravni sem tudi se poskušal vklopiti. A brez uspeha. Od zdaj naprej se ne bom več poskušal vriniti v to skušnjavo, saj je bila zelo težka, ker že sam dolgo nisem imel podobnih občutkov, da me nekdo potrebuje. Verjetno... ne verjetno, 95% sem sam kriv zato. A po toči zvoniti je prepozno. Sem kar sem in zdaj se je zelo teško spremeniti in se tudi ne nameravam. A se trudim, kar nekateri še vedno nevedo, kako je meni, kaj podobnega zelo teško najditi. A vseeno to kar sem, mi je zelo všeč in v to kar počasi in zanesljivo ratujem, vem da sem na pravi poti. Tudi na pravi poti, do občutkov, kateri so zame najpomebnejši v življenju. Zato prosim ne rinite me več v to skušnjavo. In tudi sam ne bom rinil vanjo. In preprosto lahko rečete, da me trenutno ne rabite in brez problema bom odšel. Ker navsezadnje, kaj je lepšega kot, takrat ko si lahko sam z osebo, ki deli s tabo ista čustva. Kjer ni zakonov gravitacije in kjer je preprosto vse lepše.
Mike W.
Napisal bom o tem, kako se človek počuti, ko je okoli tega čustva in ga trenutno ni sam deležen.
Bili smo vzunaj s prijatelji. Vse zelo cenim. Bili smo jaz in še dva para in oba para sta v cvetju ljubezni. Če lahko tako rečem. No ja, en par je in ni in spet ni in je. Ampak pustimo to. Šli smo skupaj na pijačo in malo na okoli. In v tem ljubezensko nabitem zraku, sem se jaz počutil zelo nelagodno, ne sproščeno in povsem ponižano. Imel sem občutek, da sem nezaželje in sam lahko hitro preberem ta občutek, a takrat je bilo drugače, ker sem bil željan družbe. A bil sem v družbi, kjer se teško vklopim in v njej nimam kaj delati trenutno. In konec, koncu mislim, da po nekem času druženja, me res niso hoteli tam. Sam priznam, da sem znake prepočasi prebral, a na neki ravni sem tudi se poskušal vklopiti. A brez uspeha. Od zdaj naprej se ne bom več poskušal vriniti v to skušnjavo, saj je bila zelo težka, ker že sam dolgo nisem imel podobnih občutkov, da me nekdo potrebuje. Verjetno... ne verjetno, 95% sem sam kriv zato. A po toči zvoniti je prepozno. Sem kar sem in zdaj se je zelo teško spremeniti in se tudi ne nameravam. A se trudim, kar nekateri še vedno nevedo, kako je meni, kaj podobnega zelo teško najditi. A vseeno to kar sem, mi je zelo všeč in v to kar počasi in zanesljivo ratujem, vem da sem na pravi poti. Tudi na pravi poti, do občutkov, kateri so zame najpomebnejši v življenju. Zato prosim ne rinite me več v to skušnjavo. In tudi sam ne bom rinil vanjo. In preprosto lahko rečete, da me trenutno ne rabite in brez problema bom odšel. Ker navsezadnje, kaj je lepšega kot, takrat ko si lahko sam z osebo, ki deli s tabo ista čustva. Kjer ni zakonov gravitacije in kjer je preprosto vse lepše.
Mike W.
sobota, 20. junij 2009
Prostor
So stvari v življenju, od katerih bi rad preprosto pobegnil. Pa tudi če samo za trenutek. Kaj je tisti prostor kamor zaidete? Lahko je fizični ali mentalni prostor. Je prostor brez omejitve, brez pravil in v njem se najbolj počutite. V njem ni pretvarjanja in v njem ste lahko vi in samo vi. Kajti ko nekdo vstopi vanj je že izgubljen. Zato ga skrbno čuvajte. Imejte prostor za pobeg od vsak danjih težav. Vsak ga ima, a mogoče nekateri že vedo nekateri pa ne. Samo uprašajte se: Kje se počutite najbolj udobno?
Jaz jih imam več. Prostori ki me sproščajo, umerjajo in hkrati dajejo moči za nadeljevanje so posebni zame. In jih ne delim z vsakim. Šport je zame izredno pomeben in je tudi eden izmed prostorov. Je prostor pravil. In to mi je všeč. Moraš delati, kakor ti narekujejo pravila in vse kar lahko narediš je to, da daš vse od sebe. Prostor, ki mi veliko pomeni je tudi kuhinja. Je pa prostor, kjer ni veliko pravil in si prepuščen samemu sebi in svojemu okusu. Ta mi ponuja možnosti raziskovanja in spoznavanja.
Prostor, ki pa me najbolj osvobaja, ki mi da misliti, pa je prostor oziroma ozračjem, ki si ga naredim, ko gledam film. Pa naj bo to v kinu ali doma na postelji. Je ozračje brez katerega ne morem živeti. Je ozračje polno čustev, emocij, napetosti in sproščenosti. Je prostor domišljije, brez katere mislim, da noben ne more živeti. Je prostor, ki mi daje tisti oddih od realnosti in je prostor kjer dobim odgovore in tudi nova vprašanja.
In še en prostor, ki sem ga odkril pred nekaj tedni. Je ta prostor, v katerega lahko pišem. Ta prostor mi ponuja možnost komunikacije. Tu lahko povem kar mislim in tu sem lahko pravi jaz.
Ne predstavljam si življenja brez njih. To so prostori, katere jih obiščem vsak dan. Vsak mi ponuja nekaj svojega in me dopolnjuje kot človeka.
Jaz jih imam več. Prostori ki me sproščajo, umerjajo in hkrati dajejo moči za nadeljevanje so posebni zame. In jih ne delim z vsakim. Šport je zame izredno pomeben in je tudi eden izmed prostorov. Je prostor pravil. In to mi je všeč. Moraš delati, kakor ti narekujejo pravila in vse kar lahko narediš je to, da daš vse od sebe. Prostor, ki mi veliko pomeni je tudi kuhinja. Je pa prostor, kjer ni veliko pravil in si prepuščen samemu sebi in svojemu okusu. Ta mi ponuja možnosti raziskovanja in spoznavanja.
Prostor, ki pa me najbolj osvobaja, ki mi da misliti, pa je prostor oziroma ozračjem, ki si ga naredim, ko gledam film. Pa naj bo to v kinu ali doma na postelji. Je ozračje brez katerega ne morem živeti. Je ozračje polno čustev, emocij, napetosti in sproščenosti. Je prostor domišljije, brez katere mislim, da noben ne more živeti. Je prostor, ki mi daje tisti oddih od realnosti in je prostor kjer dobim odgovore in tudi nova vprašanja.
In še en prostor, ki sem ga odkril pred nekaj tedni. Je ta prostor, v katerega lahko pišem. Ta prostor mi ponuja možnost komunikacije. Tu lahko povem kar mislim in tu sem lahko pravi jaz.
Ne predstavljam si življenja brez njih. To so prostori, katere jih obiščem vsak dan. Vsak mi ponuja nekaj svojega in me dopolnjuje kot človeka.
sreda, 17. junij 2009
A Man Without A Memory 3 .del
Sedim v mali pisarni zdravnika. Preprosta soba z pisalno mizo, ob robu omare napolnjene z datotekami, na mizi računalnik, z slikami Lukatove družine.
Zunaj je hladno in oblačno. Za pisalno mizo se vsede ženska, višje in atletske postave. Oblečena v črne kavbojke, z temno modro majco in čez črno usnjeno jakno. Dekle prikipeva od resnosti. A zgleda utrujeno, kakor da več noči nebi spalo. Njene obrazne poteze niso nič kaj prijazne, mogoče je utrujenost, mogoče so slabo novice.
Nasproti nje sedim jaz v pižami, čakajoč na odgovore ves nestrpen in malce neučakan. Kajti policisti, ki so bili odgovorni za to da izvejo vse od moje nesreče nazaj. Niso našli nič, kar bi kaj povedalo o meni. Lahko bi rekli da niso našli čisto nič, kakor da bi zrasel iz zemlje. Rekli so da sem bil učitelj na neki srednji šoli v Ameriki in da sem bil tukaj na počitnicah. Sodeč po samo prvih trenutki z skrivnostno žensko, sem začev dvomiti, da sem samo učitelj.
''Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.'' Končno odgovori. Policisti niso znali pojasniti nič, nekdo je moral nekaj vedeti.
Z malce jeze uprašam.'' No, torej kdo sem?, ali pa bolje vprašanje za začetek kdo ste vi?''
'' Moje ime je Jane Ackerman in ti si mož, ki je najbolši pri svojem delu'' še preden je hotela nadeljevati jo prekinem '' In to je?
''Ste nekakšen Robin Hood modernega časa. Ste zastopnik manjšine, brez njihove vednosti. Ste človek o katerem se govori, a noben ne ve če resnično obstajate. Zate vem samo jaz in vaš prijatelj John. Ste mit. Kaznujete ljudi, ki ne igrajo pošteno, in to so ponavadi malce bogatejši. In kakor zgleda ste zdaj razjezili nekoga, ki ga nebi smeli.''
Zdaj pa res postanem zmeden. Poskušam obdelati podatke in nekako čutm, da punca govori resnico. A tako slepo ji spet ne morem zaupati. ''Kako vam lahko zaupam? Kako vem, da govorite resnico?''
Počasi se malce nagne naprej se nasmeje in pravi '' Ah no, mislim, da sam veš, da je res. Ko sm ti povedala, ti je malce adrenalin po žilah stekel, malce ti je srce začelo razbijat, a kakor te poznam si ga hitr ustavu in skontrolerov. Ampak si človek, natančnosti in si prosim oglej tale posnetek, da boš 100%..'' Iz torbe izvleče računalnik in ga obrne proti meni. Nato ga prižge in zažene ikono, poroka. Na posnetku jaz in Jane pred oltarjem. Čisto presenečn, jo takoj pogledam in zaprem računalnik. Ona vsa nasmejana in jaz brez besed. V tistem trenutku, ko poskušam odgovorit dobi klic. '' Ja?, so že tukaj, prej ko sm mislila. kje si...? Ok prideva.'' Zapre telefon in pravi. ''Tako nadeljevala bova pozneje, zdaj pa akcija, treba te je spravit stran, maksimalno imava dve minute. Najprej se je treba znebit zdravnikov.''
''Ni problema, to imam jaz čez.''
Zunaj je hladno in oblačno. Za pisalno mizo se vsede ženska, višje in atletske postave. Oblečena v črne kavbojke, z temno modro majco in čez črno usnjeno jakno. Dekle prikipeva od resnosti. A zgleda utrujeno, kakor da več noči nebi spalo. Njene obrazne poteze niso nič kaj prijazne, mogoče je utrujenost, mogoče so slabo novice.
Nasproti nje sedim jaz v pižami, čakajoč na odgovore ves nestrpen in malce neučakan. Kajti policisti, ki so bili odgovorni za to da izvejo vse od moje nesreče nazaj. Niso našli nič, kar bi kaj povedalo o meni. Lahko bi rekli da niso našli čisto nič, kakor da bi zrasel iz zemlje. Rekli so da sem bil učitelj na neki srednji šoli v Ameriki in da sem bil tukaj na počitnicah. Sodeč po samo prvih trenutki z skrivnostno žensko, sem začev dvomiti, da sem samo učitelj.
''Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.'' Končno odgovori. Policisti niso znali pojasniti nič, nekdo je moral nekaj vedeti.
Z malce jeze uprašam.'' No, torej kdo sem?, ali pa bolje vprašanje za začetek kdo ste vi?''
'' Moje ime je Jane Ackerman in ti si mož, ki je najbolši pri svojem delu'' še preden je hotela nadeljevati jo prekinem '' In to je?
''Ste nekakšen Robin Hood modernega časa. Ste zastopnik manjšine, brez njihove vednosti. Ste človek o katerem se govori, a noben ne ve če resnično obstajate. Zate vem samo jaz in vaš prijatelj John. Ste mit. Kaznujete ljudi, ki ne igrajo pošteno, in to so ponavadi malce bogatejši. In kakor zgleda ste zdaj razjezili nekoga, ki ga nebi smeli.''
Zdaj pa res postanem zmeden. Poskušam obdelati podatke in nekako čutm, da punca govori resnico. A tako slepo ji spet ne morem zaupati. ''Kako vam lahko zaupam? Kako vem, da govorite resnico?''
Počasi se malce nagne naprej se nasmeje in pravi '' Ah no, mislim, da sam veš, da je res. Ko sm ti povedala, ti je malce adrenalin po žilah stekel, malce ti je srce začelo razbijat, a kakor te poznam si ga hitr ustavu in skontrolerov. Ampak si človek, natančnosti in si prosim oglej tale posnetek, da boš 100%..'' Iz torbe izvleče računalnik in ga obrne proti meni. Nato ga prižge in zažene ikono, poroka. Na posnetku jaz in Jane pred oltarjem. Čisto presenečn, jo takoj pogledam in zaprem računalnik. Ona vsa nasmejana in jaz brez besed. V tistem trenutku, ko poskušam odgovorit dobi klic. '' Ja?, so že tukaj, prej ko sm mislila. kje si...? Ok prideva.'' Zapre telefon in pravi. ''Tako nadeljevala bova pozneje, zdaj pa akcija, treba te je spravit stran, maksimalno imava dve minute. Najprej se je treba znebit zdravnikov.''
''Ni problema, to imam jaz čez.''
nedelja, 14. junij 2009
Warning Sign
If you could go back and change just one thing about your life, would you? And if you would, would that make your life better or would that change ultimate broke your hart, or break a hart of another, or would you change one moment, that one thing that you always want it back.
Včasih nevemo kdaj smo prestopil črto, dokler nismo že na drugi strani, a do takrat smo že prepozni. Kaj narediti, ko smo jo prestopili? To je sedaj uprašanje. Da sploh nebi rabili prestopiti črte, se moramo zavedati posledic. Posledic, da lahko nekoga prizadanemo. Postaviti neko črto med tem je zmožen vsak. A vsak se ni zmožen se zadržati. In to je tisti težji del. Zmeraj je težje pustiti neko stvar, kakor sodelovati pri njej. Še zmeraj mislim, da je treba povedati in narediti to kar želite, a izberite pravite trenutke za to. Kajti če jih ne boste, se vam lahko vse vrne nazaj in vas tepe. Kajti 90% življenja je samo, poznati razliko med trenutki. Pa naj bodo takšni in drugačni trenutki, poznati morate razliko med njimi. Kajti trenutki so bistveni v življenju in vedeti razliko med njimi vam lahko polepša trenutek, dan karkoli...Zato torej odprto v svet, gledati z odprtimi očmi in nenazadnje razumeti kaj gledate. Kajti razumeti je vedno bolje, kot ne razumeti.
Odgovora na to, kaj narediti ko ste prestopili črto, vam ga jaz težko povem, kajti ga tudi sam nevem. A vem, da če se znajdete v podobni situaciji, bodite potrpežljivi in dokončajte to kar ste začeli.
Mike W.
Včasih nevemo kdaj smo prestopil črto, dokler nismo že na drugi strani, a do takrat smo že prepozni. Kaj narediti, ko smo jo prestopili? To je sedaj uprašanje. Da sploh nebi rabili prestopiti črte, se moramo zavedati posledic. Posledic, da lahko nekoga prizadanemo. Postaviti neko črto med tem je zmožen vsak. A vsak se ni zmožen se zadržati. In to je tisti težji del. Zmeraj je težje pustiti neko stvar, kakor sodelovati pri njej. Še zmeraj mislim, da je treba povedati in narediti to kar želite, a izberite pravite trenutke za to. Kajti če jih ne boste, se vam lahko vse vrne nazaj in vas tepe. Kajti 90% življenja je samo, poznati razliko med trenutki. Pa naj bodo takšni in drugačni trenutki, poznati morate razliko med njimi. Kajti trenutki so bistveni v življenju in vedeti razliko med njimi vam lahko polepša trenutek, dan karkoli...Zato torej odprto v svet, gledati z odprtimi očmi in nenazadnje razumeti kaj gledate. Kajti razumeti je vedno bolje, kot ne razumeti.
Odgovora na to, kaj narediti ko ste prestopili črto, vam ga jaz težko povem, kajti ga tudi sam nevem. A vem, da če se znajdete v podobni situaciji, bodite potrpežljivi in dokončajte to kar ste začeli.
Mike W.
četrtek, 11. junij 2009
New York Romance
To je zgodba, katero si vsi želimo. Je zgodba o kateri vsi sanjamo in si je želimo čutiti. Je zgodba o prostoru, ki je čaroben in ne tako čaroben. Je zgodba katera v kateri ni nič izgubljeno. Je zgodba o fantu in zgodba o punci. A naj vas ne zanese to ni zgodba o ljubezni. No, vsaj tako onadva pravita.
Pred petimi leti sem bil v kavarni. Ne preveč dober dan zame. Kavarna je bila kar polna in midva z mojo punco sva se začela prerekati. Vsi so naju gledali. Bila sva za svojo mizo in ljudje so naju opazovali. Bilo je glasno in brez kompromisno. Po približno dvajsetih minutah je vsa besna odšla ven iz kavarne. Sledil sem ji, a mi je glasno in jasno dala vedeti, da me trenutno noče videti in ne slišati. Obstal sem in čez trenutek sem se vrnil v kavarno, da bi pobral svoje stvari. Ko sem prišel do svoje mize sem obstal in se nisem mogel premakniti. Vsedel sem se in poskušal dohiteti, vse kar se je zgodilo v pičlih dvajsetih minutah. Obsedel sem vso popoldne v tej kavarni. Čeprav so vsi slišali in videli kaj se je zgodilo, sem se počutil varno. Bilo je okolje brez pretvarjanja in brez obsojanja. Vsaj tako sem čutil. In približno po petih urah, mi iz neznanega prisede starejši gospod. Prvič po tolkem času se zavem, koliko časa sem že tukaj. In sploh, da so ljudje okoli mene.
Malce presenečen se ozrem okoli in pogruntam da je čas zapiranja. Da je vzunaj že tema in da ljudje na ulicah New Yorka že počasi hitijo domov se pripravit na večerne zabave. Od pogleda skozi okno se ozrem proti gospodu, ki je že nekaj časa čakal mojo pozornost.
'' Ja gospod, prosim ?'' ga vljudno vprašam. '' Ljubezen je zajebana stvar.'' pravi z zelo globokim in nežnim glasom.'' Hehe, se strinjam, a ste slišali tisti pogovor kaj ne?''
'' Ja sem'' še preden hoče povedati do konca ga zmotim '' rad bi se opravičil za dramo, ki ste jo bili deležni, z dekletom preživljava čudne in zmedene čase, no če jih sploh še lahko rečem moje dekle.''. Prijazno in z nasemehom odgovori '' ah, kje nič se opravičevati, takle mamo mladenič, je samo življenje.''
'' Če smem vprašati, kdo pa ste?'' vprašam malce nerodno. '' Ah, kje a so moje olike, sem Bill Walsh in tole je moja kavarna.''
'' No g. Walsh, jaz pa sem James King, lepo da sem vas spoznal, že nekaj časa sem se spraševal kdo ima to v lasti, zelo dobro kavo imate.'' he, hvala, smem uprašati kaj pišete, zmeraj ko ste tukaj, nekaj pišete?''
'' Pišem za manjši časopis kolumne, pa poskušam napisat knjigo.'' mu odgovorim.
'' Ste pisatelj potem?''
'' Da, tako nekako hehe.''
'' Lepo, lepo, no jaz pa srčno upam da bosta z dekletom uredila stvari, kajti ljubezen je tista, ki vam da v življenju vse kar rabite.''
''Zgledate kot človek, ki nekaj ve o tem.''
Se malce nasmeje, ter začne pripovedovati'' Naj vam povem zgodbo o fantu in dekletu...''
In tako mi je gospod dolgo v noč začel pripovedovati zgodbo, katero mislim da jo morajo vsi slišati. Zgodbo, katera mi je spremenila življenje...
Pred petimi leti sem bil v kavarni. Ne preveč dober dan zame. Kavarna je bila kar polna in midva z mojo punco sva se začela prerekati. Vsi so naju gledali. Bila sva za svojo mizo in ljudje so naju opazovali. Bilo je glasno in brez kompromisno. Po približno dvajsetih minutah je vsa besna odšla ven iz kavarne. Sledil sem ji, a mi je glasno in jasno dala vedeti, da me trenutno noče videti in ne slišati. Obstal sem in čez trenutek sem se vrnil v kavarno, da bi pobral svoje stvari. Ko sem prišel do svoje mize sem obstal in se nisem mogel premakniti. Vsedel sem se in poskušal dohiteti, vse kar se je zgodilo v pičlih dvajsetih minutah. Obsedel sem vso popoldne v tej kavarni. Čeprav so vsi slišali in videli kaj se je zgodilo, sem se počutil varno. Bilo je okolje brez pretvarjanja in brez obsojanja. Vsaj tako sem čutil. In približno po petih urah, mi iz neznanega prisede starejši gospod. Prvič po tolkem času se zavem, koliko časa sem že tukaj. In sploh, da so ljudje okoli mene.
Malce presenečen se ozrem okoli in pogruntam da je čas zapiranja. Da je vzunaj že tema in da ljudje na ulicah New Yorka že počasi hitijo domov se pripravit na večerne zabave. Od pogleda skozi okno se ozrem proti gospodu, ki je že nekaj časa čakal mojo pozornost.
'' Ja gospod, prosim ?'' ga vljudno vprašam. '' Ljubezen je zajebana stvar.'' pravi z zelo globokim in nežnim glasom.'' Hehe, se strinjam, a ste slišali tisti pogovor kaj ne?''
'' Ja sem'' še preden hoče povedati do konca ga zmotim '' rad bi se opravičil za dramo, ki ste jo bili deležni, z dekletom preživljava čudne in zmedene čase, no če jih sploh še lahko rečem moje dekle.''. Prijazno in z nasemehom odgovori '' ah, kje nič se opravičevati, takle mamo mladenič, je samo življenje.''
'' Če smem vprašati, kdo pa ste?'' vprašam malce nerodno. '' Ah, kje a so moje olike, sem Bill Walsh in tole je moja kavarna.''
'' No g. Walsh, jaz pa sem James King, lepo da sem vas spoznal, že nekaj časa sem se spraševal kdo ima to v lasti, zelo dobro kavo imate.'' he, hvala, smem uprašati kaj pišete, zmeraj ko ste tukaj, nekaj pišete?''
'' Pišem za manjši časopis kolumne, pa poskušam napisat knjigo.'' mu odgovorim.
'' Ste pisatelj potem?''
'' Da, tako nekako hehe.''
'' Lepo, lepo, no jaz pa srčno upam da bosta z dekletom uredila stvari, kajti ljubezen je tista, ki vam da v življenju vse kar rabite.''
''Zgledate kot človek, ki nekaj ve o tem.''
Se malce nasmeje, ter začne pripovedovati'' Naj vam povem zgodbo o fantu in dekletu...''
In tako mi je gospod dolgo v noč začel pripovedovati zgodbo, katero mislim da jo morajo vsi slišati. Zgodbo, katera mi je spremenila življenje...
torek, 9. junij 2009
Zgodba 3. del
Filmski žanri.
1.LJUBEZENSKA ZGODBA; podžanr: - prijateljska rešitev
2.GROZLJIVKA; podžanr: skrivnostno(vir groze je osupljiv, vendar predmet racionalne razlage, kot so bitja iz vesolja, znanstveno ustvarjene pošasti...), nadnaravno(vir groze je iracionalen), super skrivnostno(tu občinstvo ugiba med dvema možnostima)
3.MODERNI EP
4.KAVBOJKA
5.VOJNI ŽANR
6.ZRELOSTNI ZAPLET; ali zgodba o odraščanju
7.ODREŠILNI ZAPLET; govori o spremebi protagonista iz slabega v dobro.
8.KAZNOVALNI ZAPLET; Dober človek postane slab, in je zato kaznovan
9.PREIZKUŠEVALNI ZAPLET; Zgodbe o moči volje proti skušnjavi predaje
10.VZGOJNI ZAPLET; Ta žanr sledi loku globokih sprememb v protagonistovem pogleda na življenje, ljudi ali samega sebe iz negativnega v pozitivnega
11.ZAPLET RAZOČARANJA; Globoka sprememba pogleda na svet iz pozitivnega v negativno
12. KOMEDIJA; podžanri: parodije, satire, situacijske komedija, romantične komedije, eksentrike in burke ter črna komedija
13. KRIMINALKA podžanri se razlikujejo predvsem na vprašanje, s katerega stališča opazujemo zločin. Skrivnostni umor(detektivski pogled), kriminalka(zločinski pogled), detektivka(pogled policista), gangsterski film(pogled sleparja), srhljivka ali zgodba o maščevanju, sodiščna drama8pogled pravnika), časopisna drama(pogled reporterja), zaporniška drama(pogled jetnika).
14.DRUŽBENA DRAMA; Ta žanr prepoznava družbene razmere. Ima številne strogo osredinjene podžanre: družinksa drama(problemi v družini), ženski film(razdvojenost. primer kariera/družina), politična drama(korupcija v politiki), eko drama(prizadevanje za rešitev okolja), zdravniška drama(spopadi z telesno boleznijo) in psihološka drama(spopad z duševnimi bolezni)
15.AKCIJSKO/PUSTOLOVSKI ŽANR
16.ZGODOVINSKA DRAMA Preteklost moramo uporabiti kot prizmo, skozi katero prikazujemo sedanjost.
17.BIOGRAFIJA, sestrična zodovinske drame, osredinjena na človeka, namesto na dobo. A biografija ne sme postati preprosta kronika. To da je nekdo živel, umrl in vmes počev nekaj zanimivega, lahko pritegne samo znanstvenike in nikogar več. Biograf mora dejsstva raztolmačiti kot fikcijo, najti smisel človekovega življenja.
18.DOKUMENTARNA DRAMA se posveča nedavnim namesto preteklim dogodkom.
19.LAŽNI DOKUMENTAREC ta žaner se pretvarja, da temelji v aktualnosti ali spomninu, obnaša se kot dokumentarec ali avtobiografija, vendar je popolnoma izmišljena.
20.MUZIKAL izhaja iz opere in predstavlja''resničnost'', v katri liki svoje zgodbe odpojejo in odplešejo.
21.ZNANSTVENA FANTASTIKA godi se v hipotetični prihodnosti z značilnimi tehnološkimi utopijami, samodržci in kaosom.
22.ŠPORTNI ŽANR Šport je topilnik značajskih sprememb
23.FNTAZIJA Tukaj se pisec poigrava s časom, prostorom in telesnimi mejami, podreja in meša zakone narave in nadnarave.
24.ANIMACIJA
Na koncu naj za tiste, ki so prepričani, da so žanri in njihova pravila samo skrb ''komarcialnih'' piscev in da resna umetnost ni genernična, je na seznamu še zandnji žanr.
25.UMETNIŠKI FILM je postal tradicionalen žanr, deljiv na dva pod žanra: minimalizem in protistruktura. Vsak ima svoj skupek formalnih pravil strukture in kozmologije.
Noben sistem ne bo nikoli dokončan ali izčrpan, ker se linije žanrov pogosto prekrivajo, vplivajo in se združujejo drug v drugo. Žanri niso statični ampak se razvijajo in so prilagodljivi a vendar dovolj trdni in stabilni, da jih prepoznamo in delamo z njimi, podobno kot se skladatelji igrajo stavki glasbenih žanrov.
Obvladanje žanra je bistveno še iz enega razloga: scenaristika ni ša šprinterje, ampak za tekače na dolge proge. Ne glede na to kaj ste slišali o scenarijh, ki so jih zmetali skupaj čez vikend, kakovosten scenarij od prvega navdiha do zadjnega osnutka terja šest ali devet mesecev, leto ali še več. Pisanje filma terja enako ustvarjevalno delo pri kreaciji okolja, likov in zgodb kot roman s štiristo stranmi. Edina pomebna razlika je število besed, uporabljeno v pripovedi. Vsako pisanje je disciplina, pisanje scenarijev pa je vojaški dril. Vprašajte se, kaj vam bo vse te dolge mesece pomagalo. Vsak pisec mora odločno usmeriti svoje delo na eno idejo, na eno samo temo, ki razvnema njegovo strast, na temo, kjer se počuti udobno. Hemingwaja je, denimo, obsedalo vprašanje, kako se soočiti s smrtjo. Potem ko je doživel očetov samomor, je postala smrt osrednja tema ne le njegovaega pisanja ampak njegovega življenja.
Kakšna je vaša tema? Ali je taka kot Hemingwejeva in črpate iz življenja, ki ste ga doživeli. Ali tako kot Moliere pišete o idejah družbena in človeške narave? Naj bo vaš navdih tak ali drugačen, pozorni bodite na tole: veliko preden boste končali, bo ljubezen do sebe propadla in umrla, ljubezen do ideje se vam bo priskutila in izpuhtela. Od pisanja o sebi ali svojih idejah boste tako utrujeni in zdolgočaseni, da morda ne boste pritekli do konca.
Zato vas vprašam: kateri žanr vam je najljubši? Pišite o žanru, ki ga imate radi. Strast do idej ali izkušenj lahko oslabi, a ljubezen do filma pa je večna. Ne pišite nečesa, kar je po mnenju vaših razumnih prijateljev družbeno pomebno. Bodite iskreni pri izbiri svojega žanra, kajti endini razlog za to, da hočemo pisati, edini, ki nas hrani skozi čas, je ljubezen do dela samega in to velja za vse pisce.
1.LJUBEZENSKA ZGODBA; podžanr: - prijateljska rešitev
2.GROZLJIVKA; podžanr: skrivnostno(vir groze je osupljiv, vendar predmet racionalne razlage, kot so bitja iz vesolja, znanstveno ustvarjene pošasti...), nadnaravno(vir groze je iracionalen), super skrivnostno(tu občinstvo ugiba med dvema možnostima)
3.MODERNI EP
4.KAVBOJKA
5.VOJNI ŽANR
6.ZRELOSTNI ZAPLET; ali zgodba o odraščanju
7.ODREŠILNI ZAPLET; govori o spremebi protagonista iz slabega v dobro.
8.KAZNOVALNI ZAPLET; Dober človek postane slab, in je zato kaznovan
9.PREIZKUŠEVALNI ZAPLET; Zgodbe o moči volje proti skušnjavi predaje
10.VZGOJNI ZAPLET; Ta žanr sledi loku globokih sprememb v protagonistovem pogleda na življenje, ljudi ali samega sebe iz negativnega v pozitivnega
11.ZAPLET RAZOČARANJA; Globoka sprememba pogleda na svet iz pozitivnega v negativno
12. KOMEDIJA; podžanri: parodije, satire, situacijske komedija, romantične komedije, eksentrike in burke ter črna komedija
13. KRIMINALKA podžanri se razlikujejo predvsem na vprašanje, s katerega stališča opazujemo zločin. Skrivnostni umor(detektivski pogled), kriminalka(zločinski pogled), detektivka(pogled policista), gangsterski film(pogled sleparja), srhljivka ali zgodba o maščevanju, sodiščna drama8pogled pravnika), časopisna drama(pogled reporterja), zaporniška drama(pogled jetnika).
14.DRUŽBENA DRAMA; Ta žanr prepoznava družbene razmere. Ima številne strogo osredinjene podžanre: družinksa drama(problemi v družini), ženski film(razdvojenost. primer kariera/družina), politična drama(korupcija v politiki), eko drama(prizadevanje za rešitev okolja), zdravniška drama(spopadi z telesno boleznijo) in psihološka drama(spopad z duševnimi bolezni)
15.AKCIJSKO/PUSTOLOVSKI ŽANR
16.ZGODOVINSKA DRAMA Preteklost moramo uporabiti kot prizmo, skozi katero prikazujemo sedanjost.
17.BIOGRAFIJA, sestrična zodovinske drame, osredinjena na človeka, namesto na dobo. A biografija ne sme postati preprosta kronika. To da je nekdo živel, umrl in vmes počev nekaj zanimivega, lahko pritegne samo znanstvenike in nikogar več. Biograf mora dejsstva raztolmačiti kot fikcijo, najti smisel človekovega življenja.
18.DOKUMENTARNA DRAMA se posveča nedavnim namesto preteklim dogodkom.
19.LAŽNI DOKUMENTAREC ta žaner se pretvarja, da temelji v aktualnosti ali spomninu, obnaša se kot dokumentarec ali avtobiografija, vendar je popolnoma izmišljena.
20.MUZIKAL izhaja iz opere in predstavlja''resničnost'', v katri liki svoje zgodbe odpojejo in odplešejo.
21.ZNANSTVENA FANTASTIKA godi se v hipotetični prihodnosti z značilnimi tehnološkimi utopijami, samodržci in kaosom.
22.ŠPORTNI ŽANR Šport je topilnik značajskih sprememb
23.FNTAZIJA Tukaj se pisec poigrava s časom, prostorom in telesnimi mejami, podreja in meša zakone narave in nadnarave.
24.ANIMACIJA
Na koncu naj za tiste, ki so prepričani, da so žanri in njihova pravila samo skrb ''komarcialnih'' piscev in da resna umetnost ni genernična, je na seznamu še zandnji žanr.
25.UMETNIŠKI FILM je postal tradicionalen žanr, deljiv na dva pod žanra: minimalizem in protistruktura. Vsak ima svoj skupek formalnih pravil strukture in kozmologije.
Noben sistem ne bo nikoli dokončan ali izčrpan, ker se linije žanrov pogosto prekrivajo, vplivajo in se združujejo drug v drugo. Žanri niso statični ampak se razvijajo in so prilagodljivi a vendar dovolj trdni in stabilni, da jih prepoznamo in delamo z njimi, podobno kot se skladatelji igrajo stavki glasbenih žanrov.
Obvladanje žanra je bistveno še iz enega razloga: scenaristika ni ša šprinterje, ampak za tekače na dolge proge. Ne glede na to kaj ste slišali o scenarijh, ki so jih zmetali skupaj čez vikend, kakovosten scenarij od prvega navdiha do zadjnega osnutka terja šest ali devet mesecev, leto ali še več. Pisanje filma terja enako ustvarjevalno delo pri kreaciji okolja, likov in zgodb kot roman s štiristo stranmi. Edina pomebna razlika je število besed, uporabljeno v pripovedi. Vsako pisanje je disciplina, pisanje scenarijev pa je vojaški dril. Vprašajte se, kaj vam bo vse te dolge mesece pomagalo. Vsak pisec mora odločno usmeriti svoje delo na eno idejo, na eno samo temo, ki razvnema njegovo strast, na temo, kjer se počuti udobno. Hemingwaja je, denimo, obsedalo vprašanje, kako se soočiti s smrtjo. Potem ko je doživel očetov samomor, je postala smrt osrednja tema ne le njegovaega pisanja ampak njegovega življenja.
Kakšna je vaša tema? Ali je taka kot Hemingwejeva in črpate iz življenja, ki ste ga doživeli. Ali tako kot Moliere pišete o idejah družbena in človeške narave? Naj bo vaš navdih tak ali drugačen, pozorni bodite na tole: veliko preden boste končali, bo ljubezen do sebe propadla in umrla, ljubezen do ideje se vam bo priskutila in izpuhtela. Od pisanja o sebi ali svojih idejah boste tako utrujeni in zdolgočaseni, da morda ne boste pritekli do konca.
Zato vas vprašam: kateri žanr vam je najljubši? Pišite o žanru, ki ga imate radi. Strast do idej ali izkušenj lahko oslabi, a ljubezen do filma pa je večna. Ne pišite nečesa, kar je po mnenju vaših razumnih prijateljev družbeno pomebno. Bodite iskreni pri izbiri svojega žanra, kajti endini razlog za to, da hočemo pisati, edini, ki nas hrani skozi čas, je ljubezen do dela samega in to velja za vse pisce.
petek, 5. junij 2009
A Man Without A Memory 2.del
Kdo sem?... Pred enim mesecem sem bil udeležen v nesreči, kjer sem bi edini preživeli. Zmeden sem. Pravijo da sem imel neznansko srečo, da sem sploh preživel. Nevem kako naj se počutim. Počutim se krivega in dolžnega, ker sem preživel. A zadal sem si nalogo da zvem kaj se je v resnici zgodilo. Ker tudi če sem izgubil spomin, čutim da nekaj ni prav.
''Dobro jutro'' pravi sestra Špela ko dviguje žalozije. A zame je bilo jutro že eno uro nazaj. ''Kako smo, smo dobr spal?'' Sosed Robi je po dveh težkih nočeh, končno imel mirno noč. ''Spali smo odlično'' pravim. ''Samo Janez je nekaj smrčal drugače pa je bila noč zelo mirna''. Robi je imel zandnja mesec intezivno kemoterapijo saj ima raka na pljučih. Ujeli so ga pozno, tako da so mu zdravniki z kemoterapijo malce podalšalji čas za preživetje z svojo družino. Janez pa je imel hudo pljučnico. Ki pa je tudi že veliko bolje. Oba sta zelo dobra človeka in človeka, ki mi veliko tudi pomagata. Jaz pa se učim hoditi. No ne bom rekel da ne znam hoditi, a malce sem postal šibak še od nesreče. Vadba hoje z sestro Špelo so vrhunec dneva. Saj ima izreden smisel za humor in me vedno spravi v dobro voljo in konec koncev je tudi zelo simpatično dekle.
Teh nekaj dni poteka zelo mirno, hodim na teste, se učim igrati šah z sosedama, se igram z vnuki Roberta... Se pravi stvari se postavljajo na noge. Počasi, a zanesjivo. Okreval sem zelo hitro in zdravniki pravijo da je mogoče, da se tudi kaj spomnim. A dan pred tem ko zvem, da lahko jutri od korakam iz bolnice v življenje, se zgodi nekaj kar sem najamnj pričakoval. Malo po kosilu dobim poziv od sestre, da sem dobil obisk, da me želi videti neko dekle. Prvi obisk po treh tednih. Ki mi ni dajal nobenih lepih občutko in imel sem prav. Še preden sem prišel do nje, me je obdal občutek da sem jo že od nekod videl.''A bi lahko prosila trenutek zasebnosti?'' pravi ženska z zelo ukazovalnim glasom.
''Njegova soba je prazna'' odgovori zdravnik.
''Mislila sem bolj privatno, mogoče vaša pisarna?'' Zdravnik Luka jo začudeno pogleda in brez besede ji pokaže smer do njegove pisarne, saj ima občutek, da se ni dobro prerekati z njo. Ženska od koraka do pisarne, odpre vrata in mi pravi ''no nimava cel dan časa''. Jaz ves zmeden, brez prerekanja vstopim v pisarno in se usedem. Ženska zaklene vrata, na hitro pogleda čez okno ter reče'' Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.''...
Mike W.
''Dobro jutro'' pravi sestra Špela ko dviguje žalozije. A zame je bilo jutro že eno uro nazaj. ''Kako smo, smo dobr spal?'' Sosed Robi je po dveh težkih nočeh, končno imel mirno noč. ''Spali smo odlično'' pravim. ''Samo Janez je nekaj smrčal drugače pa je bila noč zelo mirna''. Robi je imel zandnja mesec intezivno kemoterapijo saj ima raka na pljučih. Ujeli so ga pozno, tako da so mu zdravniki z kemoterapijo malce podalšalji čas za preživetje z svojo družino. Janez pa je imel hudo pljučnico. Ki pa je tudi že veliko bolje. Oba sta zelo dobra človeka in človeka, ki mi veliko tudi pomagata. Jaz pa se učim hoditi. No ne bom rekel da ne znam hoditi, a malce sem postal šibak še od nesreče. Vadba hoje z sestro Špelo so vrhunec dneva. Saj ima izreden smisel za humor in me vedno spravi v dobro voljo in konec koncev je tudi zelo simpatično dekle.
Teh nekaj dni poteka zelo mirno, hodim na teste, se učim igrati šah z sosedama, se igram z vnuki Roberta... Se pravi stvari se postavljajo na noge. Počasi, a zanesjivo. Okreval sem zelo hitro in zdravniki pravijo da je mogoče, da se tudi kaj spomnim. A dan pred tem ko zvem, da lahko jutri od korakam iz bolnice v življenje, se zgodi nekaj kar sem najamnj pričakoval. Malo po kosilu dobim poziv od sestre, da sem dobil obisk, da me želi videti neko dekle. Prvi obisk po treh tednih. Ki mi ni dajal nobenih lepih občutko in imel sem prav. Še preden sem prišel do nje, me je obdal občutek da sem jo že od nekod videl.''A bi lahko prosila trenutek zasebnosti?'' pravi ženska z zelo ukazovalnim glasom.
''Njegova soba je prazna'' odgovori zdravnik.
''Mislila sem bolj privatno, mogoče vaša pisarna?'' Zdravnik Luka jo začudeno pogleda in brez besede ji pokaže smer do njegove pisarne, saj ima občutek, da se ni dobro prerekati z njo. Ženska od koraka do pisarne, odpre vrata in mi pravi ''no nimava cel dan časa''. Jaz ves zmeden, brez prerekanja vstopim v pisarno in se usedem. Ženska zaklene vrata, na hitro pogleda čez okno ter reče'' Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.''...
Mike W.
I've Got You Under My Skin
Nekoč sem spoznal neko dekle, bežno, ampak je v treuntku naredila vtis name. Približno po petih minutah, sem vedel da je nekaj posebnega. Njena intezivnost in strast do igre me je prevzela v trenutku. Bila je kot morje, nabita energije a hkrati mirna. Ne bom rekel da sem se zaljubil, a daleč ni bilo. Samo ko jo pogledam, oddaja energijo, kateri si teško opiram in ta energija me vabi, da bi jo še bolje spoznal.
Kakor pravi Frank Sinatra v komadu I've Got You Under My Skin.
I've got you under my skin
I've got you deep in the heart of me
So deep in my heart, that youre really a part of me
I've got you under my skin
Ive tried so not to give in
Ive said to myself this affair never will go so well
But why should I try to resist, when baby will I know than well
That I've got you under my skin
Id sacrifice anything come what might
For the sake of having you near
In spite of a warning voice that comes in the night
And repeats, repeats in my ear
Dont you know you fool, you never can win
Use your mentality, wake up to reality
But each time I do, just the thought of you
Makes me stop before I begin
cause I've got you under my skin
And I've got you under my skin.
Imam jo pod kožo. Na trenutke bi se je rad znebil, samo kaj ko je spet samo vidim, me njena energija zvabi in mi zleze pod kožo.
Mike W.
Kakor pravi Frank Sinatra v komadu I've Got You Under My Skin.
I've got you under my skin
I've got you deep in the heart of me
So deep in my heart, that youre really a part of me
I've got you under my skin
Ive tried so not to give in
Ive said to myself this affair never will go so well
But why should I try to resist, when baby will I know than well
That I've got you under my skin
Id sacrifice anything come what might
For the sake of having you near
In spite of a warning voice that comes in the night
And repeats, repeats in my ear
Dont you know you fool, you never can win
Use your mentality, wake up to reality
But each time I do, just the thought of you
Makes me stop before I begin
cause I've got you under my skin
And I've got you under my skin.
Imam jo pod kožo. Na trenutke bi se je rad znebil, samo kaj ko je spet samo vidim, me njena energija zvabi in mi zleze pod kožo.
Mike W.
ponedeljek, 1. junij 2009
I Am Just A Guy With Words
Veliko stvari v življenju se mi spremenilo, ko sem izvedel, da nisem naredil mature v prvo in v drugo. Končno sem jo naredil v tretjo. Vsi načrti, vse sanje so se mi takorekoč podrle. In nekaj časa mi je bilo zelo teško sploh v dnevu ostati iz postelje. Bil sem na trenutke prestrašen in brez volje. Globoko sem se zaprl vase in težko koga pustil v moje notranje misli. A po krajšem pogovoru z psihološko stranjo moje družine sem začel razmišljati drugače. In se odločil, da od tistega trenutka dalje začnem razmišljati optimistično, da grem z intuziazmom naprej in se predvsem poskušam odpreti ljudem. Kar mi je bilo zmeraj težko. Dolgo časa sem razmišljal, kako in potem je prišinila ideja o blogu. Dolgo časa sem razmišljal o tem, dokler me ni prijatelj pokazal pot do bloga. Čeprav ga pišem komaj dva tedna čutim, da sem naredil bistveno razliko v sebi. Tu ne pišem samo kar mislim, ampak tu raziskujem samega sebe. Je prostor brez pravil in je prostor za razmišljanje. Je prostor, ki me počasi vodi v neznano. A zdaj se tega neznanega ne bojim. Zdaj sem bolje pripravljen, zdaj nestrpno pričakujem neznano in zdaj se bom spopadil drugače. Z dvignjeno glavo in pogumno.
Mike W.
Mike W.
nedelja, 31. maj 2009
Soul Education 1. del
Tri leta nazaj, sem odšel od doma. Brez, da bi rekel poslovilne besede. Odšel sem jezen in obupan. Pred tremi leti, bi lahko rekel da svoje mame nisem poznal čisto nič. Od dneva ko sem odšel se en teden nisem javil. Ko sem se javill, sva si zmenila da se bova vsak dan slišala. In res, vsak dan sva se dlje in dlje pogovarjala, izmenjavala misli in se smejala. V teh treh letih sem šele spoznal svojo mamo. Jaz na enem koncu sveta, ona na drugem. Zanimivo, da sva rabila kilometre med sabo da sva se spoznala. V tem času mi je pomagala najditi samega sebe in prinesla mi je mir v življenje.
In kaj zdaj, ko te osebe ni več? Kako nadeljevati? Brez nje bi še vedno taval v svetu odvisnosti, ki sem ga sovražil, ki mi je pokazal vse napačne stvari v življenju, katerega sem pustil in zaživel samo zaradi nje.
Tu stojim na pokopališču, obdan z ljudmi katerih se je dotaknila. Nisem si želel takega srečanja po treh letih. Ne tako in nikakor v tej situaciji. Zakaj, zakaj!? Vse bi dal še za zadnji trenutek skupaj. A tega trenutka ne bo več, vse kar mi ostane so njene besede, nikoli pozabljene. Besede, ki mi bodo vodile življenje naprej.
Zmeraj mi je govorila naj poslušam notranji glas. In tudi tokrat ga bom. Kajti notranji glas ti pove kdo si, kaj delati in kaj ne delati. To je tisti glas, ki vas opozarja ko ste kaj naredili narobe. Največji problem je to da poslušamo najbolj uničevalen glas. To je naš um, ki fokusera samo na določen čas. Naš notranji glas pa fokusira na prihodnost. In ta je tisti ki odloča o našem uspehu.
In zdaj je čas za ta notranji glas. Ki mi pravi, brez strahu kajti če ne bom izgubil.
In kaj zdaj, ko te osebe ni več? Kako nadeljevati? Brez nje bi še vedno taval v svetu odvisnosti, ki sem ga sovražil, ki mi je pokazal vse napačne stvari v življenju, katerega sem pustil in zaživel samo zaradi nje.
Tu stojim na pokopališču, obdan z ljudmi katerih se je dotaknila. Nisem si želel takega srečanja po treh letih. Ne tako in nikakor v tej situaciji. Zakaj, zakaj!? Vse bi dal še za zadnji trenutek skupaj. A tega trenutka ne bo več, vse kar mi ostane so njene besede, nikoli pozabljene. Besede, ki mi bodo vodile življenje naprej.
Zmeraj mi je govorila naj poslušam notranji glas. In tudi tokrat ga bom. Kajti notranji glas ti pove kdo si, kaj delati in kaj ne delati. To je tisti glas, ki vas opozarja ko ste kaj naredili narobe. Največji problem je to da poslušamo najbolj uničevalen glas. To je naš um, ki fokusera samo na določen čas. Naš notranji glas pa fokusira na prihodnost. In ta je tisti ki odloča o našem uspehu.
In zdaj je čas za ta notranji glas. Ki mi pravi, brez strahu kajti če ne bom izgubil.
četrtek, 28. maj 2009
Love Foolosophy Part 2
Takle mamo. Ampak, kaj ne išče vsak tega, kaj ni to vsakemu poseben občutek, ko ga doživi.
En odličen stavek iz odličnega filma Feast Of Love.
Do You Think Love Is A Trick, Or Do You Think It's The Only Meaning In This Crazy World?
Tudi glavni igralec iz fima ni imel odgovora. Zdaj mogoče govorim, kakor da je ljubezen kvatna fizika ali kaj podobnega. Ne sploh ne, ampak priti do nje je pa skoraj nekaj podobnega. K ena ne druga stran učas ne nardi nč. Jo sovražm te igrce. Res, kje je to ko se oba malo zagledata ti je naprvi pogled ušeč se nasmeješ in greš preprosto do nje al pa ona do tebe in preprosto rečš '' hej, jst sm Miha, ti lahko plačam eno pijačo'' s tem mislm da pač gresta na pijačo en se kej zmenta. Odgovor je ponavad tak da reče ne in se obrne kolegicam in se začne smejat, jasno. Veste kolk je to ene samozavesti, enga prpravljanja ,do enga tazga modela k sm jst, in potem ve rečete ne. Pa pejte na eno pijačo, kaj se pa zamudite, če vam pa ne bo preprost všeč, bomo hitr znake prebral, pa pejte stran pa vas nebomo več motil, pa še pijačo boste mele zastonj. Ne pa, da se mora človk cel večer neki matrat, pa okol nje skakat pa nevem kaj še delat, a pol ko se srečata na ulici te še pozdravt noče.
No ja zdej sm že kaj preveč napisov, ampak naslov bloga je itak Mike Against The World tko da briga me. No uglavnm stvar je taka da dejmo bit malo bolj odprti, včasih malo več reskirat in bit tolerantni do drugih, ker včasih je nekaj takega za nekoga res teško. In kaj pa veš mogoče se pa za vogalom skriva nekaj, kar ti bo obarvalo svet.
P.S. Tisti, ki pa že trenutno ste v razmerju, ne postanite dolgočasni in zafustrirani, bodite odprti, romantični, in ne pozabite da ste z osebo, ki vam veliko pomeni in jim poskušajte to vsak dan povedati z malimi stvarmi, kajti te so najbolj pomebne.
Mike W.
En odličen stavek iz odličnega filma Feast Of Love.
Do You Think Love Is A Trick, Or Do You Think It's The Only Meaning In This Crazy World?
Tudi glavni igralec iz fima ni imel odgovora. Zdaj mogoče govorim, kakor da je ljubezen kvatna fizika ali kaj podobnega. Ne sploh ne, ampak priti do nje je pa skoraj nekaj podobnega. K ena ne druga stran učas ne nardi nč. Jo sovražm te igrce. Res, kje je to ko se oba malo zagledata ti je naprvi pogled ušeč se nasmeješ in greš preprosto do nje al pa ona do tebe in preprosto rečš '' hej, jst sm Miha, ti lahko plačam eno pijačo'' s tem mislm da pač gresta na pijačo en se kej zmenta. Odgovor je ponavad tak da reče ne in se obrne kolegicam in se začne smejat, jasno. Veste kolk je to ene samozavesti, enga prpravljanja ,do enga tazga modela k sm jst, in potem ve rečete ne. Pa pejte na eno pijačo, kaj se pa zamudite, če vam pa ne bo preprost všeč, bomo hitr znake prebral, pa pejte stran pa vas nebomo več motil, pa še pijačo boste mele zastonj. Ne pa, da se mora človk cel večer neki matrat, pa okol nje skakat pa nevem kaj še delat, a pol ko se srečata na ulici te še pozdravt noče.
No ja zdej sm že kaj preveč napisov, ampak naslov bloga je itak Mike Against The World tko da briga me. No uglavnm stvar je taka da dejmo bit malo bolj odprti, včasih malo več reskirat in bit tolerantni do drugih, ker včasih je nekaj takega za nekoga res teško. In kaj pa veš mogoče se pa za vogalom skriva nekaj, kar ti bo obarvalo svet.
P.S. Tisti, ki pa že trenutno ste v razmerju, ne postanite dolgočasni in zafustrirani, bodite odprti, romantični, in ne pozabite da ste z osebo, ki vam veliko pomeni in jim poskušajte to vsak dan povedati z malimi stvarmi, kajti te so najbolj pomebne.
Mike W.
Love Foolosophy
The Most Powerful Words In The World: I Love You...
V ljubezni nimam veliko izkušenj, vsaj takšnih ne, kot večina ljudi. Večina ljudi najde ljubezen lažje, kot jaz in mogoče nima istega spoštovanja, do nje kakor jaz. Če me samo pogledate, no nisem grd nism pa tut nekako lep, nimam neke bajne postave nism pa spet debel, nisem nevem kako pameten nisem pa tudi neumen. In v trenutni življenski situaciji, nisem nevem kako uspešen, ker sem še na tisti prelomnici v življenju, ko nevem kako naprej. Tako da po eni strani nimam veliko za ponuditi.
Lahko rečem da imam družino, ki smo si zelo blizu in se odlično razumemo in jih imam rad in prijatelji, ki jih neizmerno cenim, ki včasih nudijo še več kot si zaslužim. To ljubezen čutim, a tiste ki včasih v življenje prinaša barve, ki se jih na da niti narisati, te ljubezni ni...
Najhujši način da nekoga pogrešaš je, da sediš poleg njega in veš, da ga nemoreš imeti.
A po drugi strani lahko ponudim nekoga, ki mu ni vseeno, podporo v slabih in dobrih trenutki, nekoga, ki je pripravljen poslušati, nekoga, ki zna osrečiti nekoga že z majhnimi stvari in nekoga, ki zna kuhati.
Nezahtevam veliko, največ kar si želim je to, da se z ljubljeno usedem, jo objamem in da občutim kako je. ko te nekdo potrebuje.
Mike W.
V ljubezni nimam veliko izkušenj, vsaj takšnih ne, kot večina ljudi. Večina ljudi najde ljubezen lažje, kot jaz in mogoče nima istega spoštovanja, do nje kakor jaz. Če me samo pogledate, no nisem grd nism pa tut nekako lep, nimam neke bajne postave nism pa spet debel, nisem nevem kako pameten nisem pa tudi neumen. In v trenutni življenski situaciji, nisem nevem kako uspešen, ker sem še na tisti prelomnici v življenju, ko nevem kako naprej. Tako da po eni strani nimam veliko za ponuditi.
Lahko rečem da imam družino, ki smo si zelo blizu in se odlično razumemo in jih imam rad in prijatelji, ki jih neizmerno cenim, ki včasih nudijo še več kot si zaslužim. To ljubezen čutim, a tiste ki včasih v življenje prinaša barve, ki se jih na da niti narisati, te ljubezni ni...
Najhujši način da nekoga pogrešaš je, da sediš poleg njega in veš, da ga nemoreš imeti.
A po drugi strani lahko ponudim nekoga, ki mu ni vseeno, podporo v slabih in dobrih trenutki, nekoga, ki je pripravljen poslušati, nekoga, ki zna osrečiti nekoga že z majhnimi stvari in nekoga, ki zna kuhati.
Nezahtevam veliko, največ kar si želim je to, da se z ljubljeno usedem, jo objamem in da občutim kako je. ko te nekdo potrebuje.
Mike W.
ponedeljek, 25. maj 2009
Zgodba 2. del
Napisati zgodbo ni težko, napisati dobro zgodbo tu se zadeva ustavi. Talent ni vse, seveda ga je treba malo imeti, a ne veliko. Če ne znate povedati zgodbe, so vse čudovite podobe in domiselni dialogi, za katere ste porabili mesece, da ste jih dovršili, tratenje papirja. In to, se da dosežti tudi tako da obvladate nekaj malih osnov pisanja.
Pravilo pravi''narediti moraš na tak način''. Načelo pa pravi'' tole deluje in je delovalo'' Razlika je velika. Ni potrebno da se vaša zgodba zgleduje po neki igri, namesto tega pravi da mora biti zamišljena v okviru načel, ki oblikuje našo umetnost.
Zgodba govori o temeljitosti, ne o bližnjicah. Od navdiha do zadnjega osnutka boste morali porabiti toliko časa kot za pisanje romana. Saj ustvarjate isto gostoto sveta, likov in zgodbe in naj vas ne zanesejo strani scenarija, ki so tako bele, zato je tu zmota da je ustvarjenje scenarijev v primerjavi z romanom hitreje in lažje. Bodite temeljiti in probajte vsako idejo, ki jo imate pretehtati.
Zgodba govori o resničnosti, ne o skrivnosti pisanja. Bolj ko se približujemo jedru zgodbe, bolj ko se trudimo od prizora do prizora, da bi zgodba delovala, težje postaja naša naloga, da se zavedamo, da se na platnu nimamo kam skriti. In če scenarist ne more v prizoru pokazati to, kar si je zamislil se nemore skriti za besedami kot romano pisec, z avtorskim glasom. Razpok v logiki, čudnih utemeljitev ali bledih čustev nam nemore preprosto povedati ali kaj naj si mislimo ali kako naj čutimo ko gledamo film.
Zgodba je izvirnost , ne posnemanje.
Zgodba je spoštovanje, ne zaničevanje občinstva. Občinstvo je sila, ki na oblikovanje zgodbe vpliva zelo močno. Brez njega je ustvarjalno dejanje nesmiselno. Film ne more delovati brez razumevanja, odzivov in pričakovanja občinstva. Ne podcenjujte občinstva, ampak sami postanite občinstvo in se uprašajte če bi šli to gledati, kakšni bi bili vaši občutki ob gledanju, ali bi se lahko vsaj malo poenotili z liki v filmu. Ampak nenazadnje morate verjeti v to kar pišete, ker nikoli ne boste zadovolili gledalce tega sveta.
Mike W.
Pravilo pravi''narediti moraš na tak način''. Načelo pa pravi'' tole deluje in je delovalo'' Razlika je velika. Ni potrebno da se vaša zgodba zgleduje po neki igri, namesto tega pravi da mora biti zamišljena v okviru načel, ki oblikuje našo umetnost.
Zgodba govori o temeljitosti, ne o bližnjicah. Od navdiha do zadnjega osnutka boste morali porabiti toliko časa kot za pisanje romana. Saj ustvarjate isto gostoto sveta, likov in zgodbe in naj vas ne zanesejo strani scenarija, ki so tako bele, zato je tu zmota da je ustvarjenje scenarijev v primerjavi z romanom hitreje in lažje. Bodite temeljiti in probajte vsako idejo, ki jo imate pretehtati.
Zgodba govori o resničnosti, ne o skrivnosti pisanja. Bolj ko se približujemo jedru zgodbe, bolj ko se trudimo od prizora do prizora, da bi zgodba delovala, težje postaja naša naloga, da se zavedamo, da se na platnu nimamo kam skriti. In če scenarist ne more v prizoru pokazati to, kar si je zamislil se nemore skriti za besedami kot romano pisec, z avtorskim glasom. Razpok v logiki, čudnih utemeljitev ali bledih čustev nam nemore preprosto povedati ali kaj naj si mislimo ali kako naj čutimo ko gledamo film.
Zgodba je izvirnost , ne posnemanje.
Zgodba je spoštovanje, ne zaničevanje občinstva. Občinstvo je sila, ki na oblikovanje zgodbe vpliva zelo močno. Brez njega je ustvarjalno dejanje nesmiselno. Film ne more delovati brez razumevanja, odzivov in pričakovanja občinstva. Ne podcenjujte občinstva, ampak sami postanite občinstvo in se uprašajte če bi šli to gledati, kakšni bi bili vaši občutki ob gledanju, ali bi se lahko vsaj malo poenotili z liki v filmu. Ampak nenazadnje morate verjeti v to kar pišete, ker nikoli ne boste zadovolili gledalce tega sveta.
Mike W.
nedelja, 24. maj 2009
Where Amazing Happens...
Veliko ljudi, ki jih poznam pravjo, da NBA košarka ni prava košarka. Ok, se strinjam ampak samo delno. Če samo naštejem nekaj dejstev, pa vam mora bit jasno zakaj je igra drugačna. Prvo je to da je tukaj več denarja kakor v evvropi, drugo je to da je igrišče drugačno, veliko več prostora je za igranje pa so samo spremenili črto za tri točke. Veliko več prostora za igranje v napadu in v obrambi večji prostor pokrivanja. In tretje je to da je igra daljša. In če že samo pogledate razliko med Evropskim košarkarjem in Ameriškim košarkarjem, se vidi zakaj je drugačna igra.
FIBA je izdala nova pravila, ki so malce bolj podobna ameriškim pravilom, glavna sprememba pa bo to da se črta za tri točke podaljšala 6,25 na 6,75. Že sama spremeba bo bila ključna za spremembo igre. Ne mislim drastično, ampak se bo zelo poznalo na igri.
Nazaj k NBA ligi. Zna biti utrujajoča ampak samo na majhnih tekmah, na takih ko igra Memphis in LA Clipers ter podobni. A v drugih tekmah kjer igrajo ekipe kot so LA Lakers, San Antonio, Denver, Orlando in podobni, zna biti zelo gledljiva in zelo kvalitetna tekma. Nekatere tekme rednega dela sezone so res slabe tekme ampak, tisti ki trdi da NBA tekme playoffa niso dobre in pa kvalitetne tekme ta nima pojma kaj je košarka. Kajti zadnje 4 leta od kar spremljam NBA košarko zelo redno, vam lahko rečem da so to eni najlepših športskih časov v koledarskem letu. Kjer se 12 ljudi poda v boj za naslov prvaka, kjer se igra napeta, čustvena, pokaži kaj znaš ali pojdi domov košarka in kjer se talent pokaže v največjem blišču. In ko vidite vse to v eni dvorani, na enem parketu, vse kar lahko nardite je, da se vsedete in uživajte v tekmi.
In če vas nebom jaz prepričal, prosim da si pogledate dokumentarec od Kobe Brynta, ki ga je posnel Spike Lee. Kjer Spike Lee spremlja Kobeja od samega začetka tekme. Postavil je trideset kamer, ki so snemali vse od priprav na tekmo, do ogrevanja za tekmo, snemali so ga med samo tekmo z mikrofonom, vse pogovore v slačilnici in na konec koncev snemali so njega kot igralca in človeka. In ko vse to mi gledamo on zdraven komentira tisto tekmo in vse kar se mu dogaja v življenju. In mislim da tudi najtežjim gledalcem bo spremenil pogleda na NBA košarko vsaj malo če ne drugače.
In če vas tudi to ne bo prepričalo, je najbolje da nehate takoj in da takoj utihnete, kajti gledalci NBA košarke vas imamo že polno aktovko.
Mike W.
FIBA je izdala nova pravila, ki so malce bolj podobna ameriškim pravilom, glavna sprememba pa bo to da se črta za tri točke podaljšala 6,25 na 6,75. Že sama spremeba bo bila ključna za spremembo igre. Ne mislim drastično, ampak se bo zelo poznalo na igri.
Nazaj k NBA ligi. Zna biti utrujajoča ampak samo na majhnih tekmah, na takih ko igra Memphis in LA Clipers ter podobni. A v drugih tekmah kjer igrajo ekipe kot so LA Lakers, San Antonio, Denver, Orlando in podobni, zna biti zelo gledljiva in zelo kvalitetna tekma. Nekatere tekme rednega dela sezone so res slabe tekme ampak, tisti ki trdi da NBA tekme playoffa niso dobre in pa kvalitetne tekme ta nima pojma kaj je košarka. Kajti zadnje 4 leta od kar spremljam NBA košarko zelo redno, vam lahko rečem da so to eni najlepših športskih časov v koledarskem letu. Kjer se 12 ljudi poda v boj za naslov prvaka, kjer se igra napeta, čustvena, pokaži kaj znaš ali pojdi domov košarka in kjer se talent pokaže v največjem blišču. In ko vidite vse to v eni dvorani, na enem parketu, vse kar lahko nardite je, da se vsedete in uživajte v tekmi.
In če vas nebom jaz prepričal, prosim da si pogledate dokumentarec od Kobe Brynta, ki ga je posnel Spike Lee. Kjer Spike Lee spremlja Kobeja od samega začetka tekme. Postavil je trideset kamer, ki so snemali vse od priprav na tekmo, do ogrevanja za tekmo, snemali so ga med samo tekmo z mikrofonom, vse pogovore v slačilnici in na konec koncev snemali so njega kot igralca in človeka. In ko vse to mi gledamo on zdraven komentira tisto tekmo in vse kar se mu dogaja v življenju. In mislim da tudi najtežjim gledalcem bo spremenil pogleda na NBA košarko vsaj malo če ne drugače.
In če vas tudi to ne bo prepričalo, je najbolje da nehate takoj in da takoj utihnete, kajti gledalci NBA košarke vas imamo že polno aktovko.
Mike W.
sobota, 23. maj 2009
One Tree
We are from Africa, Europa and Asia, North and South America and Australia , from all the island from all the see, the routs and branches of one tree, the routs and branches of one tree...
To je začetek izvrstnega reggea komada One Tree. Nauk že samih prvih besed je to, da smo vsi enaki in da vsi prihajamo iz enega drevesa in, da poskušamo vsi skupaj zaživet, kar definetivno ni preprosto, a vseeno je vredno našega truda. Kajti poplačilo bo enostavno in preprosto. Lepše nam bo živet. To je to, pa si nerabš popolnoma spremenit življenje, ampak majhne stvari so pomebne. Malo več solidarnosti pokažmo, malo bolj prisluhnimo kaj nam govori življenje in kar je najbolj potrebno je to, da ukrepamo. In vsak lahko ukrepa po malem in če več in več ljudi ukrepa po malem, bo takoj prineslo spremembe.
Izbira težjega je vedno tista, ki prinaša več rastii. Zmerej bo tako. Ampak tu smo, da se borimo in vem, da se ne bo dalo vsega rešiti, ampak na koncu bomo lahko vsaj rekli'' Vsaj poskušali smo''.
Mike W.
To je začetek izvrstnega reggea komada One Tree. Nauk že samih prvih besed je to, da smo vsi enaki in da vsi prihajamo iz enega drevesa in, da poskušamo vsi skupaj zaživet, kar definetivno ni preprosto, a vseeno je vredno našega truda. Kajti poplačilo bo enostavno in preprosto. Lepše nam bo živet. To je to, pa si nerabš popolnoma spremenit življenje, ampak majhne stvari so pomebne. Malo več solidarnosti pokažmo, malo bolj prisluhnimo kaj nam govori življenje in kar je najbolj potrebno je to, da ukrepamo. In vsak lahko ukrepa po malem in če več in več ljudi ukrepa po malem, bo takoj prineslo spremembe.
Izbira težjega je vedno tista, ki prinaša več rastii. Zmerej bo tako. Ampak tu smo, da se borimo in vem, da se ne bo dalo vsega rešiti, ampak na koncu bomo lahko vsaj rekli'' Vsaj poskušali smo''.
četrtek, 21. maj 2009
A Man Without A Memory 1. del
Odprem oči, težko zadiham, začnem se dušiti v rit mi leze pižama, nekaj okoli mene za začne piskati. Kar naenkrat v sobo hitro vstopi dekle, ki je oblečena v modro obleki in mi iz ust nekaj vleče ven. Končno imam prazna usta, in zadiham normalno. Pride v sobo mlad postaven mož z belo haljo okoli vratu ima stetoskop in mi končno pride v glavo, da sem v bolnišnici. Nič mi ni jasno, začnem se spraševati kaj delam tukaj, kaj iščem tukaj. Zdravnik mi začne svetiti v oči in takrat probam spregovoriti. A s težavo preletijo besede iz mojih ust. ''Vodo!'' povem s težavo. Sestra se je že odpravila in zdravnik me upraša.
''Gospod veste kje ste, mi lahko poveste vaše ime? ''
Takrat z vodo pride sestra in jo počasi spijem nato odgovorim. ''V bolnišnici sem...'' zdravnik pogleda zaskrbljeno in upraša ''Kako vam je ime '' ga pogledam tik preden sem mu hotel odgovoriti sem ostal prazen v glavi. Nisem mu mogel odgovorit kajti nisem se spomnil. Nisem vedel kdo sem. Preletel me strah, skušal sem se vstati a mi šibko telo ni dovolilo. Kar nekaj časa je minilo od vprašanja in mu odgovorim ''nevem kdo sem, nevem kje sm.'' Zdravnik si vzame stol in se vsede, sestra pa mi dvige pojsteljo, da sem bolj v sedečm položaju in odide. Spet me je postalo strah. '' Odeleženi ste bili prometne nesreče tri tedne nazaj, ime vam je Michael Novak ste američan, a kakor slišite in sami govorite, znate Slovensko in imate tudi Slovenski potni list'' mi pove z zelo prijaznim in sproščujočim glasom, nato v sobo vstopi sestra z škatlo v roki, jo postavi ob zdravnika se ji zahvali in nadaljuje. '' Ste v Novomeški bolnišnici, kjer ste preživeli zadnje tri tedne, ste na žalost edini preživeli..., imeli ste hude notranje krvavitve, in pretres možganov..'' Ga prekinem in ga z strahom vprašam'' pa bom preživel?''. Ponudi mi majhen nasmešek '' Seveda, ampak imate posledice če na hitro postavim diagnozo ste izgubili spomin, nekakšna vrsta delne amnezije, a opravili bi v naslednih tednih še nekaj testev, vam vrnili nekaj moči v telo in ni bojazni, da nebi odkorakali iz bolnice živi in zdravi.'' Globoko zadiham poskušam vse obdelati, zdravnik se vstane '' mislim, da je bilo za danes dovolj, spočite se kajti jutri vas čaka velik dan.'' za nasmeškom pove. Gospodu se zahvalim in odide. Sestra mi ponudi malo čaja, mi zniža pojsteljo in mi zaželi lahko noč, kajti zunaj je že noč. Končno sem sam z svojimi misli, ko sestra odide. A kaj ko se ne spomnim skoraj da nič. Zatisem oči in si potiho sam pri sebi rečem, jutri je nov dan...
Mike W.
''Gospod veste kje ste, mi lahko poveste vaše ime? ''
Takrat z vodo pride sestra in jo počasi spijem nato odgovorim. ''V bolnišnici sem...'' zdravnik pogleda zaskrbljeno in upraša ''Kako vam je ime '' ga pogledam tik preden sem mu hotel odgovoriti sem ostal prazen v glavi. Nisem mu mogel odgovorit kajti nisem se spomnil. Nisem vedel kdo sem. Preletel me strah, skušal sem se vstati a mi šibko telo ni dovolilo. Kar nekaj časa je minilo od vprašanja in mu odgovorim ''nevem kdo sem, nevem kje sm.'' Zdravnik si vzame stol in se vsede, sestra pa mi dvige pojsteljo, da sem bolj v sedečm položaju in odide. Spet me je postalo strah. '' Odeleženi ste bili prometne nesreče tri tedne nazaj, ime vam je Michael Novak ste američan, a kakor slišite in sami govorite, znate Slovensko in imate tudi Slovenski potni list'' mi pove z zelo prijaznim in sproščujočim glasom, nato v sobo vstopi sestra z škatlo v roki, jo postavi ob zdravnika se ji zahvali in nadaljuje. '' Ste v Novomeški bolnišnici, kjer ste preživeli zadnje tri tedne, ste na žalost edini preživeli..., imeli ste hude notranje krvavitve, in pretres možganov..'' Ga prekinem in ga z strahom vprašam'' pa bom preživel?''. Ponudi mi majhen nasmešek '' Seveda, ampak imate posledice če na hitro postavim diagnozo ste izgubili spomin, nekakšna vrsta delne amnezije, a opravili bi v naslednih tednih še nekaj testev, vam vrnili nekaj moči v telo in ni bojazni, da nebi odkorakali iz bolnice živi in zdravi.'' Globoko zadiham poskušam vse obdelati, zdravnik se vstane '' mislim, da je bilo za danes dovolj, spočite se kajti jutri vas čaka velik dan.'' za nasmeškom pove. Gospodu se zahvalim in odide. Sestra mi ponudi malo čaja, mi zniža pojsteljo in mi zaželi lahko noč, kajti zunaj je že noč. Končno sem sam z svojimi misli, ko sestra odide. A kaj ko se ne spomnim skoraj da nič. Zatisem oči in si potiho sam pri sebi rečem, jutri je nov dan...
Mike W.
torek, 19. maj 2009
Zgodba 1. del:
Moja velika strast v življenju je film. Spominjam se prvega filma, ki me je očarov in to je bil The Three Musketeers (Trije Mušketirje). V zasedbi Kiefer Sutherland, Charlie Sheen, Chris O'Donnell in Oliver Platt. Imel sem posnetega na kaseti. Vstajal sem se zgodej zjutraj med tednom, pred sem šel v šolo, zato da sem lahko samo pol ure gledal filma in potem ko sem prišel iz šole sem gledal še ostali del do konca. Med vikendi sem se vstajal ob šestih zjutraj, da sem lahko pogledal film preden sta starša vstala iz postelje. In še zdej ga rad pogledam. Kot majhen sem rad šel v kino, gledal sem različne filme tudi take, ki me na plakati niso tako zanimali sem jih šel gledat. Celo v kinu sem že zaspal, ko sem bil majhen, ampak meni je bilo važno da sem bil v kino dvorani.
No zakaj vse to pišem, ker sem pred nekaj časa sam začev pisati scenarij za film. In sem se dobra uštel, ko sem mislil da je to dokaj enostavno. Daleč od tega. Odkar sem se začel, lahko bi temu rekli, resno ukvarjati z to obrtjo sem zares videl da je to težko delo. In opazujem ljudi dan danes, ki se sploh ne zavedajo koliko truda je vloženega v nastajanju filma. Ljudje včasih prehitro skritizerajo film. Pa nebom zdaj branil vse filme ker nekateri so res zanič in ne bom blatil okusa ljudi ker smo si vsi različni, ampak bom pa branil že sam začetek priprav fima in to je imeti idejo in jo dati na list papirja. Nimam izkušenj z samim snemanjem filma, imam pa nekaj izkušen pri pisanju scenarija in verjemite mi da ni lahko. Pred kratkim sem začel brati knjigo, od pisatelja scenarijev, predavatelja na univerzah v ameriki kako pisati scenarij. Roberta Mckee z naslovom Zgodba. Kjer opisuje substanco, strukturo, stil in načela scenarističnega pisanja. Torej tu bom tudi črpal veliko materiala, ki ga bom vlkjučeval v Uvod v pisanje. Rad bi vam predstavil kako nastaja film ko sploh še ni igralcev, ni kamer, ni režiserja in kar je najbolj pomebno ni proračuna. Vse to bom pojasneval v nadaljevanjih, ki si sledijo.
Pa mislim, da je čas za prvo lekcijo.
Moč čustev in domišljija nista edina predpogoja ustvarjalnosti.
Do naslednjič vaš...
Mike W.
No zakaj vse to pišem, ker sem pred nekaj časa sam začev pisati scenarij za film. In sem se dobra uštel, ko sem mislil da je to dokaj enostavno. Daleč od tega. Odkar sem se začel, lahko bi temu rekli, resno ukvarjati z to obrtjo sem zares videl da je to težko delo. In opazujem ljudi dan danes, ki se sploh ne zavedajo koliko truda je vloženega v nastajanju filma. Ljudje včasih prehitro skritizerajo film. Pa nebom zdaj branil vse filme ker nekateri so res zanič in ne bom blatil okusa ljudi ker smo si vsi različni, ampak bom pa branil že sam začetek priprav fima in to je imeti idejo in jo dati na list papirja. Nimam izkušenj z samim snemanjem filma, imam pa nekaj izkušen pri pisanju scenarija in verjemite mi da ni lahko. Pred kratkim sem začel brati knjigo, od pisatelja scenarijev, predavatelja na univerzah v ameriki kako pisati scenarij. Roberta Mckee z naslovom Zgodba. Kjer opisuje substanco, strukturo, stil in načela scenarističnega pisanja. Torej tu bom tudi črpal veliko materiala, ki ga bom vlkjučeval v Uvod v pisanje. Rad bi vam predstavil kako nastaja film ko sploh še ni igralcev, ni kamer, ni režiserja in kar je najbolj pomebno ni proračuna. Vse to bom pojasneval v nadaljevanjih, ki si sledijo.
Pa mislim, da je čas za prvo lekcijo.
Moč čustev in domišljija nista edina predpogoja ustvarjalnosti.
Do naslednjič vaš...
Mike W.
ponedeljek, 18. maj 2009
Viva La Vida
Včasih samega sebe presenetm. Zvedeti, se naučiti, videti ali slišati nekaj novega ti lahko spremeni pogled na svet, no vsaj meni je veliko stvari ampak najbolj se pa spominjam ko sem jih prvič slišal. Odprli so mi svet. Ne bom pozabil prvega komada. Peljal sem v avtu z mojo mami .Bil je deževen in utrujen dan. Šola je bila tisti dan še posebej naporna. Tisti čas sem še imel punco in ni šlo najbolje. Bil je petek in pomagal sem ji pri nakupih, na hitro sva se ustavila v njeni službi. Ona je skočila gor in takrat sem dal radio v avtu malo bol na glas in takrat jih prvič slišim. Začetek komada me je vabil da sem še bolj prisluhnil, še povečam glasnost radia in začne peti. Dobil sem občutek varnosti. Pesem me je vlivala optimizma, ki sem ga takrat tako nujno potreboval. Pesem mi je dala čas da za diham...Ob pesmi sem razmišljal o problemih, ki se me težile in še dan danes ko gre kaj narobe se najprej posvetujem z njihovo glasbo. Vzamem si čas za premislek in v tistem trenutku pozabim na vse...Če tudi je samo za tri minute. In ko je enkrat konec mi dajo moč da se spopadem z tegobami, ki me postavljajo v tak položaj.
Nobody Said It Was Easy. Upam pa da ste že našli način kako včasih preboleti nekaj kar vas teži. Kajti majhne stvari so pomebne, samo poglejte kaj meni pomeni ena sama pesem od njih...
Me Against The World
Mike Wood
Nobody Said It Was Easy. Upam pa da ste že našli način kako včasih preboleti nekaj kar vas teži. Kajti majhne stvari so pomebne, samo poglejte kaj meni pomeni ena sama pesem od njih...
Me Against The World
Mike Wood
Just Breathe
Tako, moj prvi uradni blog. Bu Frikn Hu...pa kaj zdej. Začel bom tako ''You know how they say, "you can't live without love"? Well, oxygen is even more important''!
Tako folk dihat je treba. Ko ste v trenutku, ko ne veste kaj nardit ko vas prevzasmejo vsa čustva, misli in ko ste izgubljeni vse kar je treba je treba dihat. Tako kakor je rekel Trkaj v svojem prvem štiklcu Dihi z mano, Dihi, Dihi z mano. Just Breathe... And The Mistakes You've Made, You Will Just Make Them Again, If You Only Try Turning Around And Breathe(Breathe - Anna Nalick)...
Tako folk dihat je treba. Ko ste v trenutku, ko ne veste kaj nardit ko vas prevzasmejo vsa čustva, misli in ko ste izgubljeni vse kar je treba je treba dihat. Tako kakor je rekel Trkaj v svojem prvem štiklcu Dihi z mano, Dihi, Dihi z mano. Just Breathe... And The Mistakes You've Made, You Will Just Make Them Again, If You Only Try Turning Around And Breathe(Breathe - Anna Nalick)...
Mislim da ma vsak kakšen trenutak, kjer bi se mogu ustavit pa za dihat. Pa naj bo to treutek ko komu nekaj rečeš, ko koma kaj narediš, ko se ti zgodi kaj kar nisi pričakoval in te vrže iz tira. Najbolje je kar lahko narediš da si vzameš trenutek in zadihaš...
Mike W.
Mike W.
Naročite se na:
Objave (Atom)