Still Here

Še vednu tu. Z petnajst giga glasbe. Strjen v svet v katerem so čustva brez vrednosti.
Še vedno tu. Se sprašujem, če ima smisel pisati evforije. Ker za tiste, fizikalce, za katere je namenjen, ga sploh ne berejo. Te bralce, ki jih imam cenim in spoštujem, brez njih bi hitro prenehal. A tisti za katere bi bilo, vsaj zame, na trenutke zelo pomebno, da preberejo kakšno stvar, tistih ni.
Zakaj večina ljudi domneva, da delujemo na istem principu? Zato bi rad da določeni, na trenutke slišijo moje krike.
Še vedno tu. V upanju. V upanju, da me spoznajo takšnega, kakršnega ne mislim spreminjat za njih. V upanju na boljše razumevanje. Težko se mi je totalno sprostiti in biti. Težko. Ko se sporostim in sem v družbi, v kateri sem rad, sem redko ta človek, ki sem tu. Spustim se na nivo ali zvišam nivo. O tem, da se imam boljšega kot oni, to se nimam. In nikoli se ne bom imel. Samo moram iti na nek nivo v katerem je samo delček mene, tisti pravi. In večji del, je del kateri se bori, da ne izbruhne še ostali ne razumljiv del mene. In tako shajam. Še enkrat povem. Rad imam družbo v kateri sem, a še vedno se počutim drugače.
Še vedno tu. Zapacan z mislimi. S katerimi v družbi ravnam previdno. Tu povem kar mislim. Ko se oglasim tam zunaj, na dan pridrvijo mešani občutki. Neposlušanost, nespoštljivost, občutek brezveznega obstoja. Še vedno sem tu. Tu kjer sem pristal. Ne grem še. Sem to kar sem, zato sem tiho. Nikoli dovolj vsega in zmeraj zbegan od nežnejšega spola. Pridem v celotnem paketu. Brez tega ne gre.



Still Here M.W.

The Word Hello.

Besede. Včasih se sprašujem od kod prihajajo, včasih se vprašam kje so. Smisel je v besedah, pravijo.
Način komuniciranja, kateri je pripeljal ta svet, do novih razežnosti. Evolucija človeka se je začela tako, da je nekdo od naših dalnjih prednikov poskušal nekaj razložiti svojemu kameradu. In tako so ratale prve besede. Čeprav tisti, ki ga je na začetku poslušal, ni razumel ničesar, se je razvila oblika komuniceranja. Te besede je generacija za generacijo prenašala naprej. Z besedami so se razvili različni jeziki, različni naglasi, besede so se začele zapisovati na stene iz sten na papir, iz papirja na računalnik iz računalnika na, majhno stvar kateri se ji reče telefon. In v tej zgodovini smo bili priča umetnosti kateri se je razvila iz besed. Pisanje. Vse kar se je človek naučil to je napisal. Od začetka našega obstoja, do sedaj. Vse kar ve in zna je spravil na papir, da se ne izgubi, da se ne pozabi. Bili smo priča nekaterim literarskih mojstrovin, katere nas spremljajo še danes. Od grških filozofov, ki so bili ustanovitelji, vse do zdaj smo bili priče besed, ki so nas prevzemale. Besede, ki so jih pravi mojstri znali tako dobro napisati, da nismo nehali brati ure in ure. Besede, ki so nam bile pisane na srce. Besede katere si razumel. Besede so nas prevzemale, skozi vso zgodovino. Všeč mi je, da ima beseda toliko načinov izražanja, dobile so drugačno obliko, in teh oblik je nešteto in vsak si najde svoje obliko, tisto, ki njemu nekaj pomeni. Vsakega različne besede, različno ganjo. Vsak jih prebira in si jih interpetira na svoj način.
Tako tudi jaz. Če pogledam nazaj v svojo zgodovino, si nisem nikoli mislil, da bodo besede tiste ki mi bodo pomagale...
Besede. Včasih se sprašujem od kod prihajajo, včasih se vprašam kje so. Smisel je v besedah, pravijo. No ja. Zmeraj, prihajajo na plano ko sem sam, ko sem za mizo, s svinčnikom v roki, ko imam pred sabo tipkovnico. Včasih jih je preveč, nevem kje naj začnem, nevem koliko lahko povem. Na hitro znam zapolniti belino na papirju. Izbiram besede pomena, za šalo. Moja čustva prelita na papir. A včasih se preprosto vprašam, kje so besede sedaj, ko jih najbolj rabim.
Sedim v patriotu, gledam risanko, dekle se vstane, začne hoditi, namenjena je proti mešalni mizi, ki gre mimo mene, me pogleda, jo pogledam in...( dekleta ne poznam dobro, a njeno ozračje je preprosto ne izbežno in sili me nekaj k njej. vse kar bi rad je njeno pozornost za trenutek. Ali zahtevam preveč?) jo pogledam, in takrat ostanem brez besed, ona odide mimo mene in jaz v tišini, naprej gledam risanko. Tega pogleda je v trenutku konec, in pod takim presingom, se človek kot jaz, socialno retarderan, težko znajdem. Njena popolnost me utiša. Čez približno pet minut, ko pridem k sebi, si mislim:''Je tako težko reči, Živjo?''
Kje so besede sedaj?



Mike W.

Man In The Mirror

Ogledalo. Ne laže, zmeraj pove kar si misli. Tvoj najhujši prijatelj in tvoj najboljši. Preprosto stoji na steni in govori. Govori... preveč ima za povedati. To je to. Stvar, ki je tako preprosta, a zna tako zakomplicirati življenje. Spreminja mnenja, spreminja odločitve, spreminja nekaj kar ni vredno spremembe. In sploh ne rabi veliko, v tišini te gleda in ti daje pogled. Pogled s katerim ubija vse, za kar si trdo delal, vse kar upaš, da se nekoč bo zgodilo s tvojim trudom, vs trud, ki si ga vložil, da postaneš. Vse uniči. Je rušilec, kateri nima meja in ni mu bilo dano v program kaj lahko uniči in kaj ne. Uniči vse. Potlači te v kruto realnost. Takoj, ko se zagledata si v vojni. Ti proti ''ogledalu''.
Začne počasi. Najprej ogled. Nikoli ni zadovoljen s tabo, zmeraj kritičen. Nadaljuje in ponavadi konča z istim napadom, kajti upreti se mu je nekaj najtežjega. Ima napojasnjeno moč. To so vprašanja. In tako je krut, da sploh niso tista vprašanja, ki te dotolčejo. Dotolčeš se sam ker počasi začneš odgovarjati na vprašanja. Začneš razmišljati o možnih odgovorih in preprosto odnehaš.
V tem ''začaranem krogu'' se izgubiš. A nikoli ni dovolj. Zmeraj znova se vračamo rušilcu. Rušilec je zmeraj tu. Nikoli ne gre stran, tudi če ga razbiješ. Preprosto brez njega nemoreš. Greš v trgovino in ga kupiš. Najprej seveda malce izbiraš kakšnega boš kupil, kajti mora biti dovolj dober in lep, da te poniža vsakič, ko se znajdeš pred njim.
A ni vse tako hudo, zna te presenetiti. Zna ti pokazati tisti nasmešek v katerem vidiš upanje. Za trenutek pokaže svetlo stran in če se znaš v trenutku obrniti in narediti to kar ti pravi zna biti pozitivno. A to so trenutki, ki so nepredvidljivi. Tako kakor hitro pridejo, tudi hitro zginejo. In niso redki, so pogosti. Samo treba jih je znati izkoristiti. A to, da prepoznaš tak trenutek je vredno stati pred ogledalom in biti v vojni.
Vredno mi je gledati v ogledalo, ker nikoli nevem kaj se lahko zgodi.