Živimo v času kjer tehnologija prevladuje. In smo v času v katerem, brez nje ne moremo. Definetivno nam tehnologija v zelo pomaga pri vsakdanjem življenju, a nam ga definetivno otežuje. Sem žrtev tehnološke kumunikacije in jo hkrati zelo sovražim. Če pustimo telefone, tu je vsaj verbalan kumunikacija, imam toliko medijev preko katerih lahko kumuniciramo. In vsi ti mediji nas zafustrirajo in nam ne nudijo tisti potreben dotik, ki človeka izpopolnjuje. Mislim, da tega občutka ne more zamenjati noben medij in upam, da ga ne bo. Dotik, o katerem govorim je seveda ta, ko se z nekom pogovarjaš iz oči v oči. Ko veš, da ni posrednika med vama. Je dotik, ki ti hrani dušo in je dotik prihodnosti.
Sam vem, da sem slab komunikator. Sem malce socialno ''retarderan'' in vem, da ko smo v družbi od mene včasih ni veliko, da sem bolj kot ne tiho. A sem neizmerno rad v družbi in tudi če ni dosti od mene, je to prostor katerega nezamenjam za nič na svetu.
Brez takšnih dotikov je teško živeti. Vsaj meni.
Ne govorim, da je internet slab medij. Daleč od tega. Saj se sam izražam preko interneta in mi zelo pomaga. Pravim pa, da ne pozabimo dotike, katere uporabljamo že stoletja, katere so nujne, da nas oblikuje kot človeka in dotiki, kateri lahko tudi izbolšajo svet.
Mike W.
torek, 30. junij 2009
petek, 26. junij 2009
Yes, No
Pomojem ste že slišali stavek: Glejte svet z odprtimi očmi. Ja res ga je treba. A, da resnično gledate svet z odprtimi očmi morate razumeti, kaj gledate. In to je bistvo. Kakor sem že rekel: bolje je razumeti, kako ne razumeti. Kajti z razumom se, da bolje živeti. Prinaša nam možnosti pri odločevanju in možnost sprejemanja stvari takšne kakršne so. In nam pomaga raziskovati samega sebe. A posameznik mogoče na neko stvar gleda drugače, kot nekdo drug in mu prinaše drugačen razvoj. Če pogledamo primer filma Yes Man. Jim Carrey v filmu reče na vse, da. In začne spoznavati samega sebe in tudi svet, čeprav na začetku ne razume zakaj, mu je na koncu filma jasno. Res da, pretirano reče na vse, da. Vendar poskušajte biti odprti, ampak ne pozabite da reciti ne, ni slabo, to je zdrav egoizem. In na koncu filma začne razumeti, zakaj je treba včasih reciti da ali ne. Ker če rečete ne, pomeni, da nekomu ali nečemu ali samemu sebi rečete da.
In če boste večkrat rekli da, boste spoznali veliko stvari in boste spoznavali samega sebe. In spoznavanje samega sebe je lahko možno samo tako, da greste v svet, v dogodivščine. Da gledate z odprtimi očmi in predvsem, da se odzovete na njih.
Mike W.
In če boste večkrat rekli da, boste spoznali veliko stvari in boste spoznavali samega sebe. In spoznavanje samega sebe je lahko možno samo tako, da greste v svet, v dogodivščine. Da gledate z odprtimi očmi in predvsem, da se odzovete na njih.
Mike W.
ponedeljek, 22. junij 2009
Love...
Here We Go Again...
Napisal bom o tem, kako se človek počuti, ko je okoli tega čustva in ga trenutno ni sam deležen.
Bili smo vzunaj s prijatelji. Vse zelo cenim. Bili smo jaz in še dva para in oba para sta v cvetju ljubezni. Če lahko tako rečem. No ja, en par je in ni in spet ni in je. Ampak pustimo to. Šli smo skupaj na pijačo in malo na okoli. In v tem ljubezensko nabitem zraku, sem se jaz počutil zelo nelagodno, ne sproščeno in povsem ponižano. Imel sem občutek, da sem nezaželje in sam lahko hitro preberem ta občutek, a takrat je bilo drugače, ker sem bil željan družbe. A bil sem v družbi, kjer se teško vklopim in v njej nimam kaj delati trenutno. In konec, koncu mislim, da po nekem času druženja, me res niso hoteli tam. Sam priznam, da sem znake prepočasi prebral, a na neki ravni sem tudi se poskušal vklopiti. A brez uspeha. Od zdaj naprej se ne bom več poskušal vriniti v to skušnjavo, saj je bila zelo težka, ker že sam dolgo nisem imel podobnih občutkov, da me nekdo potrebuje. Verjetno... ne verjetno, 95% sem sam kriv zato. A po toči zvoniti je prepozno. Sem kar sem in zdaj se je zelo teško spremeniti in se tudi ne nameravam. A se trudim, kar nekateri še vedno nevedo, kako je meni, kaj podobnega zelo teško najditi. A vseeno to kar sem, mi je zelo všeč in v to kar počasi in zanesljivo ratujem, vem da sem na pravi poti. Tudi na pravi poti, do občutkov, kateri so zame najpomebnejši v življenju. Zato prosim ne rinite me več v to skušnjavo. In tudi sam ne bom rinil vanjo. In preprosto lahko rečete, da me trenutno ne rabite in brez problema bom odšel. Ker navsezadnje, kaj je lepšega kot, takrat ko si lahko sam z osebo, ki deli s tabo ista čustva. Kjer ni zakonov gravitacije in kjer je preprosto vse lepše.
Mike W.
Napisal bom o tem, kako se človek počuti, ko je okoli tega čustva in ga trenutno ni sam deležen.
Bili smo vzunaj s prijatelji. Vse zelo cenim. Bili smo jaz in še dva para in oba para sta v cvetju ljubezni. Če lahko tako rečem. No ja, en par je in ni in spet ni in je. Ampak pustimo to. Šli smo skupaj na pijačo in malo na okoli. In v tem ljubezensko nabitem zraku, sem se jaz počutil zelo nelagodno, ne sproščeno in povsem ponižano. Imel sem občutek, da sem nezaželje in sam lahko hitro preberem ta občutek, a takrat je bilo drugače, ker sem bil željan družbe. A bil sem v družbi, kjer se teško vklopim in v njej nimam kaj delati trenutno. In konec, koncu mislim, da po nekem času druženja, me res niso hoteli tam. Sam priznam, da sem znake prepočasi prebral, a na neki ravni sem tudi se poskušal vklopiti. A brez uspeha. Od zdaj naprej se ne bom več poskušal vriniti v to skušnjavo, saj je bila zelo težka, ker že sam dolgo nisem imel podobnih občutkov, da me nekdo potrebuje. Verjetno... ne verjetno, 95% sem sam kriv zato. A po toči zvoniti je prepozno. Sem kar sem in zdaj se je zelo teško spremeniti in se tudi ne nameravam. A se trudim, kar nekateri še vedno nevedo, kako je meni, kaj podobnega zelo teško najditi. A vseeno to kar sem, mi je zelo všeč in v to kar počasi in zanesljivo ratujem, vem da sem na pravi poti. Tudi na pravi poti, do občutkov, kateri so zame najpomebnejši v življenju. Zato prosim ne rinite me več v to skušnjavo. In tudi sam ne bom rinil vanjo. In preprosto lahko rečete, da me trenutno ne rabite in brez problema bom odšel. Ker navsezadnje, kaj je lepšega kot, takrat ko si lahko sam z osebo, ki deli s tabo ista čustva. Kjer ni zakonov gravitacije in kjer je preprosto vse lepše.
Mike W.
sobota, 20. junij 2009
Prostor
So stvari v življenju, od katerih bi rad preprosto pobegnil. Pa tudi če samo za trenutek. Kaj je tisti prostor kamor zaidete? Lahko je fizični ali mentalni prostor. Je prostor brez omejitve, brez pravil in v njem se najbolj počutite. V njem ni pretvarjanja in v njem ste lahko vi in samo vi. Kajti ko nekdo vstopi vanj je že izgubljen. Zato ga skrbno čuvajte. Imejte prostor za pobeg od vsak danjih težav. Vsak ga ima, a mogoče nekateri že vedo nekateri pa ne. Samo uprašajte se: Kje se počutite najbolj udobno?
Jaz jih imam več. Prostori ki me sproščajo, umerjajo in hkrati dajejo moči za nadeljevanje so posebni zame. In jih ne delim z vsakim. Šport je zame izredno pomeben in je tudi eden izmed prostorov. Je prostor pravil. In to mi je všeč. Moraš delati, kakor ti narekujejo pravila in vse kar lahko narediš je to, da daš vse od sebe. Prostor, ki mi veliko pomeni je tudi kuhinja. Je pa prostor, kjer ni veliko pravil in si prepuščen samemu sebi in svojemu okusu. Ta mi ponuja možnosti raziskovanja in spoznavanja.
Prostor, ki pa me najbolj osvobaja, ki mi da misliti, pa je prostor oziroma ozračjem, ki si ga naredim, ko gledam film. Pa naj bo to v kinu ali doma na postelji. Je ozračje brez katerega ne morem živeti. Je ozračje polno čustev, emocij, napetosti in sproščenosti. Je prostor domišljije, brez katere mislim, da noben ne more živeti. Je prostor, ki mi daje tisti oddih od realnosti in je prostor kjer dobim odgovore in tudi nova vprašanja.
In še en prostor, ki sem ga odkril pred nekaj tedni. Je ta prostor, v katerega lahko pišem. Ta prostor mi ponuja možnost komunikacije. Tu lahko povem kar mislim in tu sem lahko pravi jaz.
Ne predstavljam si življenja brez njih. To so prostori, katere jih obiščem vsak dan. Vsak mi ponuja nekaj svojega in me dopolnjuje kot človeka.
Jaz jih imam več. Prostori ki me sproščajo, umerjajo in hkrati dajejo moči za nadeljevanje so posebni zame. In jih ne delim z vsakim. Šport je zame izredno pomeben in je tudi eden izmed prostorov. Je prostor pravil. In to mi je všeč. Moraš delati, kakor ti narekujejo pravila in vse kar lahko narediš je to, da daš vse od sebe. Prostor, ki mi veliko pomeni je tudi kuhinja. Je pa prostor, kjer ni veliko pravil in si prepuščen samemu sebi in svojemu okusu. Ta mi ponuja možnosti raziskovanja in spoznavanja.
Prostor, ki pa me najbolj osvobaja, ki mi da misliti, pa je prostor oziroma ozračjem, ki si ga naredim, ko gledam film. Pa naj bo to v kinu ali doma na postelji. Je ozračje brez katerega ne morem živeti. Je ozračje polno čustev, emocij, napetosti in sproščenosti. Je prostor domišljije, brez katere mislim, da noben ne more živeti. Je prostor, ki mi daje tisti oddih od realnosti in je prostor kjer dobim odgovore in tudi nova vprašanja.
In še en prostor, ki sem ga odkril pred nekaj tedni. Je ta prostor, v katerega lahko pišem. Ta prostor mi ponuja možnost komunikacije. Tu lahko povem kar mislim in tu sem lahko pravi jaz.
Ne predstavljam si življenja brez njih. To so prostori, katere jih obiščem vsak dan. Vsak mi ponuja nekaj svojega in me dopolnjuje kot človeka.
sreda, 17. junij 2009
A Man Without A Memory 3 .del
Sedim v mali pisarni zdravnika. Preprosta soba z pisalno mizo, ob robu omare napolnjene z datotekami, na mizi računalnik, z slikami Lukatove družine.
Zunaj je hladno in oblačno. Za pisalno mizo se vsede ženska, višje in atletske postave. Oblečena v črne kavbojke, z temno modro majco in čez črno usnjeno jakno. Dekle prikipeva od resnosti. A zgleda utrujeno, kakor da več noči nebi spalo. Njene obrazne poteze niso nič kaj prijazne, mogoče je utrujenost, mogoče so slabo novice.
Nasproti nje sedim jaz v pižami, čakajoč na odgovore ves nestrpen in malce neučakan. Kajti policisti, ki so bili odgovorni za to da izvejo vse od moje nesreče nazaj. Niso našli nič, kar bi kaj povedalo o meni. Lahko bi rekli da niso našli čisto nič, kakor da bi zrasel iz zemlje. Rekli so da sem bil učitelj na neki srednji šoli v Ameriki in da sem bil tukaj na počitnicah. Sodeč po samo prvih trenutki z skrivnostno žensko, sem začev dvomiti, da sem samo učitelj.
''Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.'' Končno odgovori. Policisti niso znali pojasniti nič, nekdo je moral nekaj vedeti.
Z malce jeze uprašam.'' No, torej kdo sem?, ali pa bolje vprašanje za začetek kdo ste vi?''
'' Moje ime je Jane Ackerman in ti si mož, ki je najbolši pri svojem delu'' še preden je hotela nadeljevati jo prekinem '' In to je?
''Ste nekakšen Robin Hood modernega časa. Ste zastopnik manjšine, brez njihove vednosti. Ste človek o katerem se govori, a noben ne ve če resnično obstajate. Zate vem samo jaz in vaš prijatelj John. Ste mit. Kaznujete ljudi, ki ne igrajo pošteno, in to so ponavadi malce bogatejši. In kakor zgleda ste zdaj razjezili nekoga, ki ga nebi smeli.''
Zdaj pa res postanem zmeden. Poskušam obdelati podatke in nekako čutm, da punca govori resnico. A tako slepo ji spet ne morem zaupati. ''Kako vam lahko zaupam? Kako vem, da govorite resnico?''
Počasi se malce nagne naprej se nasmeje in pravi '' Ah no, mislim, da sam veš, da je res. Ko sm ti povedala, ti je malce adrenalin po žilah stekel, malce ti je srce začelo razbijat, a kakor te poznam si ga hitr ustavu in skontrolerov. Ampak si človek, natančnosti in si prosim oglej tale posnetek, da boš 100%..'' Iz torbe izvleče računalnik in ga obrne proti meni. Nato ga prižge in zažene ikono, poroka. Na posnetku jaz in Jane pred oltarjem. Čisto presenečn, jo takoj pogledam in zaprem računalnik. Ona vsa nasmejana in jaz brez besed. V tistem trenutku, ko poskušam odgovorit dobi klic. '' Ja?, so že tukaj, prej ko sm mislila. kje si...? Ok prideva.'' Zapre telefon in pravi. ''Tako nadeljevala bova pozneje, zdaj pa akcija, treba te je spravit stran, maksimalno imava dve minute. Najprej se je treba znebit zdravnikov.''
''Ni problema, to imam jaz čez.''
Zunaj je hladno in oblačno. Za pisalno mizo se vsede ženska, višje in atletske postave. Oblečena v črne kavbojke, z temno modro majco in čez črno usnjeno jakno. Dekle prikipeva od resnosti. A zgleda utrujeno, kakor da več noči nebi spalo. Njene obrazne poteze niso nič kaj prijazne, mogoče je utrujenost, mogoče so slabo novice.
Nasproti nje sedim jaz v pižami, čakajoč na odgovore ves nestrpen in malce neučakan. Kajti policisti, ki so bili odgovorni za to da izvejo vse od moje nesreče nazaj. Niso našli nič, kar bi kaj povedalo o meni. Lahko bi rekli da niso našli čisto nič, kakor da bi zrasel iz zemlje. Rekli so da sem bil učitelj na neki srednji šoli v Ameriki in da sem bil tukaj na počitnicah. Sodeč po samo prvih trenutki z skrivnostno žensko, sem začev dvomiti, da sem samo učitelj.
''Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.'' Končno odgovori. Policisti niso znali pojasniti nič, nekdo je moral nekaj vedeti.
Z malce jeze uprašam.'' No, torej kdo sem?, ali pa bolje vprašanje za začetek kdo ste vi?''
'' Moje ime je Jane Ackerman in ti si mož, ki je najbolši pri svojem delu'' še preden je hotela nadeljevati jo prekinem '' In to je?
''Ste nekakšen Robin Hood modernega časa. Ste zastopnik manjšine, brez njihove vednosti. Ste človek o katerem se govori, a noben ne ve če resnično obstajate. Zate vem samo jaz in vaš prijatelj John. Ste mit. Kaznujete ljudi, ki ne igrajo pošteno, in to so ponavadi malce bogatejši. In kakor zgleda ste zdaj razjezili nekoga, ki ga nebi smeli.''
Zdaj pa res postanem zmeden. Poskušam obdelati podatke in nekako čutm, da punca govori resnico. A tako slepo ji spet ne morem zaupati. ''Kako vam lahko zaupam? Kako vem, da govorite resnico?''
Počasi se malce nagne naprej se nasmeje in pravi '' Ah no, mislim, da sam veš, da je res. Ko sm ti povedala, ti je malce adrenalin po žilah stekel, malce ti je srce začelo razbijat, a kakor te poznam si ga hitr ustavu in skontrolerov. Ampak si človek, natančnosti in si prosim oglej tale posnetek, da boš 100%..'' Iz torbe izvleče računalnik in ga obrne proti meni. Nato ga prižge in zažene ikono, poroka. Na posnetku jaz in Jane pred oltarjem. Čisto presenečn, jo takoj pogledam in zaprem računalnik. Ona vsa nasmejana in jaz brez besed. V tistem trenutku, ko poskušam odgovorit dobi klic. '' Ja?, so že tukaj, prej ko sm mislila. kje si...? Ok prideva.'' Zapre telefon in pravi. ''Tako nadeljevala bova pozneje, zdaj pa akcija, treba te je spravit stran, maksimalno imava dve minute. Najprej se je treba znebit zdravnikov.''
''Ni problema, to imam jaz čez.''
nedelja, 14. junij 2009
Warning Sign
If you could go back and change just one thing about your life, would you? And if you would, would that make your life better or would that change ultimate broke your hart, or break a hart of another, or would you change one moment, that one thing that you always want it back.
Včasih nevemo kdaj smo prestopil črto, dokler nismo že na drugi strani, a do takrat smo že prepozni. Kaj narediti, ko smo jo prestopili? To je sedaj uprašanje. Da sploh nebi rabili prestopiti črte, se moramo zavedati posledic. Posledic, da lahko nekoga prizadanemo. Postaviti neko črto med tem je zmožen vsak. A vsak se ni zmožen se zadržati. In to je tisti težji del. Zmeraj je težje pustiti neko stvar, kakor sodelovati pri njej. Še zmeraj mislim, da je treba povedati in narediti to kar želite, a izberite pravite trenutke za to. Kajti če jih ne boste, se vam lahko vse vrne nazaj in vas tepe. Kajti 90% življenja je samo, poznati razliko med trenutki. Pa naj bodo takšni in drugačni trenutki, poznati morate razliko med njimi. Kajti trenutki so bistveni v življenju in vedeti razliko med njimi vam lahko polepša trenutek, dan karkoli...Zato torej odprto v svet, gledati z odprtimi očmi in nenazadnje razumeti kaj gledate. Kajti razumeti je vedno bolje, kot ne razumeti.
Odgovora na to, kaj narediti ko ste prestopili črto, vam ga jaz težko povem, kajti ga tudi sam nevem. A vem, da če se znajdete v podobni situaciji, bodite potrpežljivi in dokončajte to kar ste začeli.
Mike W.
Včasih nevemo kdaj smo prestopil črto, dokler nismo že na drugi strani, a do takrat smo že prepozni. Kaj narediti, ko smo jo prestopili? To je sedaj uprašanje. Da sploh nebi rabili prestopiti črte, se moramo zavedati posledic. Posledic, da lahko nekoga prizadanemo. Postaviti neko črto med tem je zmožen vsak. A vsak se ni zmožen se zadržati. In to je tisti težji del. Zmeraj je težje pustiti neko stvar, kakor sodelovati pri njej. Še zmeraj mislim, da je treba povedati in narediti to kar želite, a izberite pravite trenutke za to. Kajti če jih ne boste, se vam lahko vse vrne nazaj in vas tepe. Kajti 90% življenja je samo, poznati razliko med trenutki. Pa naj bodo takšni in drugačni trenutki, poznati morate razliko med njimi. Kajti trenutki so bistveni v življenju in vedeti razliko med njimi vam lahko polepša trenutek, dan karkoli...Zato torej odprto v svet, gledati z odprtimi očmi in nenazadnje razumeti kaj gledate. Kajti razumeti je vedno bolje, kot ne razumeti.
Odgovora na to, kaj narediti ko ste prestopili črto, vam ga jaz težko povem, kajti ga tudi sam nevem. A vem, da če se znajdete v podobni situaciji, bodite potrpežljivi in dokončajte to kar ste začeli.
Mike W.
četrtek, 11. junij 2009
New York Romance
To je zgodba, katero si vsi želimo. Je zgodba o kateri vsi sanjamo in si je želimo čutiti. Je zgodba o prostoru, ki je čaroben in ne tako čaroben. Je zgodba katera v kateri ni nič izgubljeno. Je zgodba o fantu in zgodba o punci. A naj vas ne zanese to ni zgodba o ljubezni. No, vsaj tako onadva pravita.
Pred petimi leti sem bil v kavarni. Ne preveč dober dan zame. Kavarna je bila kar polna in midva z mojo punco sva se začela prerekati. Vsi so naju gledali. Bila sva za svojo mizo in ljudje so naju opazovali. Bilo je glasno in brez kompromisno. Po približno dvajsetih minutah je vsa besna odšla ven iz kavarne. Sledil sem ji, a mi je glasno in jasno dala vedeti, da me trenutno noče videti in ne slišati. Obstal sem in čez trenutek sem se vrnil v kavarno, da bi pobral svoje stvari. Ko sem prišel do svoje mize sem obstal in se nisem mogel premakniti. Vsedel sem se in poskušal dohiteti, vse kar se je zgodilo v pičlih dvajsetih minutah. Obsedel sem vso popoldne v tej kavarni. Čeprav so vsi slišali in videli kaj se je zgodilo, sem se počutil varno. Bilo je okolje brez pretvarjanja in brez obsojanja. Vsaj tako sem čutil. In približno po petih urah, mi iz neznanega prisede starejši gospod. Prvič po tolkem času se zavem, koliko časa sem že tukaj. In sploh, da so ljudje okoli mene.
Malce presenečen se ozrem okoli in pogruntam da je čas zapiranja. Da je vzunaj že tema in da ljudje na ulicah New Yorka že počasi hitijo domov se pripravit na večerne zabave. Od pogleda skozi okno se ozrem proti gospodu, ki je že nekaj časa čakal mojo pozornost.
'' Ja gospod, prosim ?'' ga vljudno vprašam. '' Ljubezen je zajebana stvar.'' pravi z zelo globokim in nežnim glasom.'' Hehe, se strinjam, a ste slišali tisti pogovor kaj ne?''
'' Ja sem'' še preden hoče povedati do konca ga zmotim '' rad bi se opravičil za dramo, ki ste jo bili deležni, z dekletom preživljava čudne in zmedene čase, no če jih sploh še lahko rečem moje dekle.''. Prijazno in z nasemehom odgovori '' ah, kje nič se opravičevati, takle mamo mladenič, je samo življenje.''
'' Če smem vprašati, kdo pa ste?'' vprašam malce nerodno. '' Ah, kje a so moje olike, sem Bill Walsh in tole je moja kavarna.''
'' No g. Walsh, jaz pa sem James King, lepo da sem vas spoznal, že nekaj časa sem se spraševal kdo ima to v lasti, zelo dobro kavo imate.'' he, hvala, smem uprašati kaj pišete, zmeraj ko ste tukaj, nekaj pišete?''
'' Pišem za manjši časopis kolumne, pa poskušam napisat knjigo.'' mu odgovorim.
'' Ste pisatelj potem?''
'' Da, tako nekako hehe.''
'' Lepo, lepo, no jaz pa srčno upam da bosta z dekletom uredila stvari, kajti ljubezen je tista, ki vam da v življenju vse kar rabite.''
''Zgledate kot človek, ki nekaj ve o tem.''
Se malce nasmeje, ter začne pripovedovati'' Naj vam povem zgodbo o fantu in dekletu...''
In tako mi je gospod dolgo v noč začel pripovedovati zgodbo, katero mislim da jo morajo vsi slišati. Zgodbo, katera mi je spremenila življenje...
Pred petimi leti sem bil v kavarni. Ne preveč dober dan zame. Kavarna je bila kar polna in midva z mojo punco sva se začela prerekati. Vsi so naju gledali. Bila sva za svojo mizo in ljudje so naju opazovali. Bilo je glasno in brez kompromisno. Po približno dvajsetih minutah je vsa besna odšla ven iz kavarne. Sledil sem ji, a mi je glasno in jasno dala vedeti, da me trenutno noče videti in ne slišati. Obstal sem in čez trenutek sem se vrnil v kavarno, da bi pobral svoje stvari. Ko sem prišel do svoje mize sem obstal in se nisem mogel premakniti. Vsedel sem se in poskušal dohiteti, vse kar se je zgodilo v pičlih dvajsetih minutah. Obsedel sem vso popoldne v tej kavarni. Čeprav so vsi slišali in videli kaj se je zgodilo, sem se počutil varno. Bilo je okolje brez pretvarjanja in brez obsojanja. Vsaj tako sem čutil. In približno po petih urah, mi iz neznanega prisede starejši gospod. Prvič po tolkem času se zavem, koliko časa sem že tukaj. In sploh, da so ljudje okoli mene.
Malce presenečen se ozrem okoli in pogruntam da je čas zapiranja. Da je vzunaj že tema in da ljudje na ulicah New Yorka že počasi hitijo domov se pripravit na večerne zabave. Od pogleda skozi okno se ozrem proti gospodu, ki je že nekaj časa čakal mojo pozornost.
'' Ja gospod, prosim ?'' ga vljudno vprašam. '' Ljubezen je zajebana stvar.'' pravi z zelo globokim in nežnim glasom.'' Hehe, se strinjam, a ste slišali tisti pogovor kaj ne?''
'' Ja sem'' še preden hoče povedati do konca ga zmotim '' rad bi se opravičil za dramo, ki ste jo bili deležni, z dekletom preživljava čudne in zmedene čase, no če jih sploh še lahko rečem moje dekle.''. Prijazno in z nasemehom odgovori '' ah, kje nič se opravičevati, takle mamo mladenič, je samo življenje.''
'' Če smem vprašati, kdo pa ste?'' vprašam malce nerodno. '' Ah, kje a so moje olike, sem Bill Walsh in tole je moja kavarna.''
'' No g. Walsh, jaz pa sem James King, lepo da sem vas spoznal, že nekaj časa sem se spraševal kdo ima to v lasti, zelo dobro kavo imate.'' he, hvala, smem uprašati kaj pišete, zmeraj ko ste tukaj, nekaj pišete?''
'' Pišem za manjši časopis kolumne, pa poskušam napisat knjigo.'' mu odgovorim.
'' Ste pisatelj potem?''
'' Da, tako nekako hehe.''
'' Lepo, lepo, no jaz pa srčno upam da bosta z dekletom uredila stvari, kajti ljubezen je tista, ki vam da v življenju vse kar rabite.''
''Zgledate kot človek, ki nekaj ve o tem.''
Se malce nasmeje, ter začne pripovedovati'' Naj vam povem zgodbo o fantu in dekletu...''
In tako mi je gospod dolgo v noč začel pripovedovati zgodbo, katero mislim da jo morajo vsi slišati. Zgodbo, katera mi je spremenila življenje...
torek, 9. junij 2009
Zgodba 3. del
Filmski žanri.
1.LJUBEZENSKA ZGODBA; podžanr: - prijateljska rešitev
2.GROZLJIVKA; podžanr: skrivnostno(vir groze je osupljiv, vendar predmet racionalne razlage, kot so bitja iz vesolja, znanstveno ustvarjene pošasti...), nadnaravno(vir groze je iracionalen), super skrivnostno(tu občinstvo ugiba med dvema možnostima)
3.MODERNI EP
4.KAVBOJKA
5.VOJNI ŽANR
6.ZRELOSTNI ZAPLET; ali zgodba o odraščanju
7.ODREŠILNI ZAPLET; govori o spremebi protagonista iz slabega v dobro.
8.KAZNOVALNI ZAPLET; Dober človek postane slab, in je zato kaznovan
9.PREIZKUŠEVALNI ZAPLET; Zgodbe o moči volje proti skušnjavi predaje
10.VZGOJNI ZAPLET; Ta žanr sledi loku globokih sprememb v protagonistovem pogleda na življenje, ljudi ali samega sebe iz negativnega v pozitivnega
11.ZAPLET RAZOČARANJA; Globoka sprememba pogleda na svet iz pozitivnega v negativno
12. KOMEDIJA; podžanri: parodije, satire, situacijske komedija, romantične komedije, eksentrike in burke ter črna komedija
13. KRIMINALKA podžanri se razlikujejo predvsem na vprašanje, s katerega stališča opazujemo zločin. Skrivnostni umor(detektivski pogled), kriminalka(zločinski pogled), detektivka(pogled policista), gangsterski film(pogled sleparja), srhljivka ali zgodba o maščevanju, sodiščna drama8pogled pravnika), časopisna drama(pogled reporterja), zaporniška drama(pogled jetnika).
14.DRUŽBENA DRAMA; Ta žanr prepoznava družbene razmere. Ima številne strogo osredinjene podžanre: družinksa drama(problemi v družini), ženski film(razdvojenost. primer kariera/družina), politična drama(korupcija v politiki), eko drama(prizadevanje za rešitev okolja), zdravniška drama(spopadi z telesno boleznijo) in psihološka drama(spopad z duševnimi bolezni)
15.AKCIJSKO/PUSTOLOVSKI ŽANR
16.ZGODOVINSKA DRAMA Preteklost moramo uporabiti kot prizmo, skozi katero prikazujemo sedanjost.
17.BIOGRAFIJA, sestrična zodovinske drame, osredinjena na človeka, namesto na dobo. A biografija ne sme postati preprosta kronika. To da je nekdo živel, umrl in vmes počev nekaj zanimivega, lahko pritegne samo znanstvenike in nikogar več. Biograf mora dejsstva raztolmačiti kot fikcijo, najti smisel človekovega življenja.
18.DOKUMENTARNA DRAMA se posveča nedavnim namesto preteklim dogodkom.
19.LAŽNI DOKUMENTAREC ta žaner se pretvarja, da temelji v aktualnosti ali spomninu, obnaša se kot dokumentarec ali avtobiografija, vendar je popolnoma izmišljena.
20.MUZIKAL izhaja iz opere in predstavlja''resničnost'', v katri liki svoje zgodbe odpojejo in odplešejo.
21.ZNANSTVENA FANTASTIKA godi se v hipotetični prihodnosti z značilnimi tehnološkimi utopijami, samodržci in kaosom.
22.ŠPORTNI ŽANR Šport je topilnik značajskih sprememb
23.FNTAZIJA Tukaj se pisec poigrava s časom, prostorom in telesnimi mejami, podreja in meša zakone narave in nadnarave.
24.ANIMACIJA
Na koncu naj za tiste, ki so prepričani, da so žanri in njihova pravila samo skrb ''komarcialnih'' piscev in da resna umetnost ni genernična, je na seznamu še zandnji žanr.
25.UMETNIŠKI FILM je postal tradicionalen žanr, deljiv na dva pod žanra: minimalizem in protistruktura. Vsak ima svoj skupek formalnih pravil strukture in kozmologije.
Noben sistem ne bo nikoli dokončan ali izčrpan, ker se linije žanrov pogosto prekrivajo, vplivajo in se združujejo drug v drugo. Žanri niso statični ampak se razvijajo in so prilagodljivi a vendar dovolj trdni in stabilni, da jih prepoznamo in delamo z njimi, podobno kot se skladatelji igrajo stavki glasbenih žanrov.
Obvladanje žanra je bistveno še iz enega razloga: scenaristika ni ša šprinterje, ampak za tekače na dolge proge. Ne glede na to kaj ste slišali o scenarijh, ki so jih zmetali skupaj čez vikend, kakovosten scenarij od prvega navdiha do zadjnega osnutka terja šest ali devet mesecev, leto ali še več. Pisanje filma terja enako ustvarjevalno delo pri kreaciji okolja, likov in zgodb kot roman s štiristo stranmi. Edina pomebna razlika je število besed, uporabljeno v pripovedi. Vsako pisanje je disciplina, pisanje scenarijev pa je vojaški dril. Vprašajte se, kaj vam bo vse te dolge mesece pomagalo. Vsak pisec mora odločno usmeriti svoje delo na eno idejo, na eno samo temo, ki razvnema njegovo strast, na temo, kjer se počuti udobno. Hemingwaja je, denimo, obsedalo vprašanje, kako se soočiti s smrtjo. Potem ko je doživel očetov samomor, je postala smrt osrednja tema ne le njegovaega pisanja ampak njegovega življenja.
Kakšna je vaša tema? Ali je taka kot Hemingwejeva in črpate iz življenja, ki ste ga doživeli. Ali tako kot Moliere pišete o idejah družbena in človeške narave? Naj bo vaš navdih tak ali drugačen, pozorni bodite na tole: veliko preden boste končali, bo ljubezen do sebe propadla in umrla, ljubezen do ideje se vam bo priskutila in izpuhtela. Od pisanja o sebi ali svojih idejah boste tako utrujeni in zdolgočaseni, da morda ne boste pritekli do konca.
Zato vas vprašam: kateri žanr vam je najljubši? Pišite o žanru, ki ga imate radi. Strast do idej ali izkušenj lahko oslabi, a ljubezen do filma pa je večna. Ne pišite nečesa, kar je po mnenju vaših razumnih prijateljev družbeno pomebno. Bodite iskreni pri izbiri svojega žanra, kajti endini razlog za to, da hočemo pisati, edini, ki nas hrani skozi čas, je ljubezen do dela samega in to velja za vse pisce.
1.LJUBEZENSKA ZGODBA; podžanr: - prijateljska rešitev
2.GROZLJIVKA; podžanr: skrivnostno(vir groze je osupljiv, vendar predmet racionalne razlage, kot so bitja iz vesolja, znanstveno ustvarjene pošasti...), nadnaravno(vir groze je iracionalen), super skrivnostno(tu občinstvo ugiba med dvema možnostima)
3.MODERNI EP
4.KAVBOJKA
5.VOJNI ŽANR
6.ZRELOSTNI ZAPLET; ali zgodba o odraščanju
7.ODREŠILNI ZAPLET; govori o spremebi protagonista iz slabega v dobro.
8.KAZNOVALNI ZAPLET; Dober človek postane slab, in je zato kaznovan
9.PREIZKUŠEVALNI ZAPLET; Zgodbe o moči volje proti skušnjavi predaje
10.VZGOJNI ZAPLET; Ta žanr sledi loku globokih sprememb v protagonistovem pogleda na življenje, ljudi ali samega sebe iz negativnega v pozitivnega
11.ZAPLET RAZOČARANJA; Globoka sprememba pogleda na svet iz pozitivnega v negativno
12. KOMEDIJA; podžanri: parodije, satire, situacijske komedija, romantične komedije, eksentrike in burke ter črna komedija
13. KRIMINALKA podžanri se razlikujejo predvsem na vprašanje, s katerega stališča opazujemo zločin. Skrivnostni umor(detektivski pogled), kriminalka(zločinski pogled), detektivka(pogled policista), gangsterski film(pogled sleparja), srhljivka ali zgodba o maščevanju, sodiščna drama8pogled pravnika), časopisna drama(pogled reporterja), zaporniška drama(pogled jetnika).
14.DRUŽBENA DRAMA; Ta žanr prepoznava družbene razmere. Ima številne strogo osredinjene podžanre: družinksa drama(problemi v družini), ženski film(razdvojenost. primer kariera/družina), politična drama(korupcija v politiki), eko drama(prizadevanje za rešitev okolja), zdravniška drama(spopadi z telesno boleznijo) in psihološka drama(spopad z duševnimi bolezni)
15.AKCIJSKO/PUSTOLOVSKI ŽANR
16.ZGODOVINSKA DRAMA Preteklost moramo uporabiti kot prizmo, skozi katero prikazujemo sedanjost.
17.BIOGRAFIJA, sestrična zodovinske drame, osredinjena na človeka, namesto na dobo. A biografija ne sme postati preprosta kronika. To da je nekdo živel, umrl in vmes počev nekaj zanimivega, lahko pritegne samo znanstvenike in nikogar več. Biograf mora dejsstva raztolmačiti kot fikcijo, najti smisel človekovega življenja.
18.DOKUMENTARNA DRAMA se posveča nedavnim namesto preteklim dogodkom.
19.LAŽNI DOKUMENTAREC ta žaner se pretvarja, da temelji v aktualnosti ali spomninu, obnaša se kot dokumentarec ali avtobiografija, vendar je popolnoma izmišljena.
20.MUZIKAL izhaja iz opere in predstavlja''resničnost'', v katri liki svoje zgodbe odpojejo in odplešejo.
21.ZNANSTVENA FANTASTIKA godi se v hipotetični prihodnosti z značilnimi tehnološkimi utopijami, samodržci in kaosom.
22.ŠPORTNI ŽANR Šport je topilnik značajskih sprememb
23.FNTAZIJA Tukaj se pisec poigrava s časom, prostorom in telesnimi mejami, podreja in meša zakone narave in nadnarave.
24.ANIMACIJA
Na koncu naj za tiste, ki so prepričani, da so žanri in njihova pravila samo skrb ''komarcialnih'' piscev in da resna umetnost ni genernična, je na seznamu še zandnji žanr.
25.UMETNIŠKI FILM je postal tradicionalen žanr, deljiv na dva pod žanra: minimalizem in protistruktura. Vsak ima svoj skupek formalnih pravil strukture in kozmologije.
Noben sistem ne bo nikoli dokončan ali izčrpan, ker se linije žanrov pogosto prekrivajo, vplivajo in se združujejo drug v drugo. Žanri niso statični ampak se razvijajo in so prilagodljivi a vendar dovolj trdni in stabilni, da jih prepoznamo in delamo z njimi, podobno kot se skladatelji igrajo stavki glasbenih žanrov.
Obvladanje žanra je bistveno še iz enega razloga: scenaristika ni ša šprinterje, ampak za tekače na dolge proge. Ne glede na to kaj ste slišali o scenarijh, ki so jih zmetali skupaj čez vikend, kakovosten scenarij od prvega navdiha do zadjnega osnutka terja šest ali devet mesecev, leto ali še več. Pisanje filma terja enako ustvarjevalno delo pri kreaciji okolja, likov in zgodb kot roman s štiristo stranmi. Edina pomebna razlika je število besed, uporabljeno v pripovedi. Vsako pisanje je disciplina, pisanje scenarijev pa je vojaški dril. Vprašajte se, kaj vam bo vse te dolge mesece pomagalo. Vsak pisec mora odločno usmeriti svoje delo na eno idejo, na eno samo temo, ki razvnema njegovo strast, na temo, kjer se počuti udobno. Hemingwaja je, denimo, obsedalo vprašanje, kako se soočiti s smrtjo. Potem ko je doživel očetov samomor, je postala smrt osrednja tema ne le njegovaega pisanja ampak njegovega življenja.
Kakšna je vaša tema? Ali je taka kot Hemingwejeva in črpate iz življenja, ki ste ga doživeli. Ali tako kot Moliere pišete o idejah družbena in človeške narave? Naj bo vaš navdih tak ali drugačen, pozorni bodite na tole: veliko preden boste končali, bo ljubezen do sebe propadla in umrla, ljubezen do ideje se vam bo priskutila in izpuhtela. Od pisanja o sebi ali svojih idejah boste tako utrujeni in zdolgočaseni, da morda ne boste pritekli do konca.
Zato vas vprašam: kateri žanr vam je najljubši? Pišite o žanru, ki ga imate radi. Strast do idej ali izkušenj lahko oslabi, a ljubezen do filma pa je večna. Ne pišite nečesa, kar je po mnenju vaših razumnih prijateljev družbeno pomebno. Bodite iskreni pri izbiri svojega žanra, kajti endini razlog za to, da hočemo pisati, edini, ki nas hrani skozi čas, je ljubezen do dela samega in to velja za vse pisce.
petek, 5. junij 2009
A Man Without A Memory 2.del
Kdo sem?... Pred enim mesecem sem bil udeležen v nesreči, kjer sem bi edini preživeli. Zmeden sem. Pravijo da sem imel neznansko srečo, da sem sploh preživel. Nevem kako naj se počutim. Počutim se krivega in dolžnega, ker sem preživel. A zadal sem si nalogo da zvem kaj se je v resnici zgodilo. Ker tudi če sem izgubil spomin, čutim da nekaj ni prav.
''Dobro jutro'' pravi sestra Špela ko dviguje žalozije. A zame je bilo jutro že eno uro nazaj. ''Kako smo, smo dobr spal?'' Sosed Robi je po dveh težkih nočeh, končno imel mirno noč. ''Spali smo odlično'' pravim. ''Samo Janez je nekaj smrčal drugače pa je bila noč zelo mirna''. Robi je imel zandnja mesec intezivno kemoterapijo saj ima raka na pljučih. Ujeli so ga pozno, tako da so mu zdravniki z kemoterapijo malce podalšalji čas za preživetje z svojo družino. Janez pa je imel hudo pljučnico. Ki pa je tudi že veliko bolje. Oba sta zelo dobra človeka in človeka, ki mi veliko tudi pomagata. Jaz pa se učim hoditi. No ne bom rekel da ne znam hoditi, a malce sem postal šibak še od nesreče. Vadba hoje z sestro Špelo so vrhunec dneva. Saj ima izreden smisel za humor in me vedno spravi v dobro voljo in konec koncev je tudi zelo simpatično dekle.
Teh nekaj dni poteka zelo mirno, hodim na teste, se učim igrati šah z sosedama, se igram z vnuki Roberta... Se pravi stvari se postavljajo na noge. Počasi, a zanesjivo. Okreval sem zelo hitro in zdravniki pravijo da je mogoče, da se tudi kaj spomnim. A dan pred tem ko zvem, da lahko jutri od korakam iz bolnice v življenje, se zgodi nekaj kar sem najamnj pričakoval. Malo po kosilu dobim poziv od sestre, da sem dobil obisk, da me želi videti neko dekle. Prvi obisk po treh tednih. Ki mi ni dajal nobenih lepih občutko in imel sem prav. Še preden sem prišel do nje, me je obdal občutek da sem jo že od nekod videl.''A bi lahko prosila trenutek zasebnosti?'' pravi ženska z zelo ukazovalnim glasom.
''Njegova soba je prazna'' odgovori zdravnik.
''Mislila sem bolj privatno, mogoče vaša pisarna?'' Zdravnik Luka jo začudeno pogleda in brez besede ji pokaže smer do njegove pisarne, saj ima občutek, da se ni dobro prerekati z njo. Ženska od koraka do pisarne, odpre vrata in mi pravi ''no nimava cel dan časa''. Jaz ves zmeden, brez prerekanja vstopim v pisarno in se usedem. Ženska zaklene vrata, na hitro pogleda čez okno ter reče'' Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.''...
Mike W.
''Dobro jutro'' pravi sestra Špela ko dviguje žalozije. A zame je bilo jutro že eno uro nazaj. ''Kako smo, smo dobr spal?'' Sosed Robi je po dveh težkih nočeh, končno imel mirno noč. ''Spali smo odlično'' pravim. ''Samo Janez je nekaj smrčal drugače pa je bila noč zelo mirna''. Robi je imel zandnja mesec intezivno kemoterapijo saj ima raka na pljučih. Ujeli so ga pozno, tako da so mu zdravniki z kemoterapijo malce podalšalji čas za preživetje z svojo družino. Janez pa je imel hudo pljučnico. Ki pa je tudi že veliko bolje. Oba sta zelo dobra človeka in človeka, ki mi veliko tudi pomagata. Jaz pa se učim hoditi. No ne bom rekel da ne znam hoditi, a malce sem postal šibak še od nesreče. Vadba hoje z sestro Špelo so vrhunec dneva. Saj ima izreden smisel za humor in me vedno spravi v dobro voljo in konec koncev je tudi zelo simpatično dekle.
Teh nekaj dni poteka zelo mirno, hodim na teste, se učim igrati šah z sosedama, se igram z vnuki Roberta... Se pravi stvari se postavljajo na noge. Počasi, a zanesjivo. Okreval sem zelo hitro in zdravniki pravijo da je mogoče, da se tudi kaj spomnim. A dan pred tem ko zvem, da lahko jutri od korakam iz bolnice v življenje, se zgodi nekaj kar sem najamnj pričakoval. Malo po kosilu dobim poziv od sestre, da sem dobil obisk, da me želi videti neko dekle. Prvi obisk po treh tednih. Ki mi ni dajal nobenih lepih občutko in imel sem prav. Še preden sem prišel do nje, me je obdal občutek da sem jo že od nekod videl.''A bi lahko prosila trenutek zasebnosti?'' pravi ženska z zelo ukazovalnim glasom.
''Njegova soba je prazna'' odgovori zdravnik.
''Mislila sem bolj privatno, mogoče vaša pisarna?'' Zdravnik Luka jo začudeno pogleda in brez besede ji pokaže smer do njegove pisarne, saj ima občutek, da se ni dobro prerekati z njo. Ženska od koraka do pisarne, odpre vrata in mi pravi ''no nimava cel dan časa''. Jaz ves zmeden, brez prerekanja vstopim v pisarno in se usedem. Ženska zaklene vrata, na hitro pogleda čez okno ter reče'' Nimava veliko časa, zato torej k bistvu. Zakaj si tukaj je trenutno brez pomena, kdo si, je sedaj bolj pomebno.''...
Mike W.
I've Got You Under My Skin
Nekoč sem spoznal neko dekle, bežno, ampak je v treuntku naredila vtis name. Približno po petih minutah, sem vedel da je nekaj posebnega. Njena intezivnost in strast do igre me je prevzela v trenutku. Bila je kot morje, nabita energije a hkrati mirna. Ne bom rekel da sem se zaljubil, a daleč ni bilo. Samo ko jo pogledam, oddaja energijo, kateri si teško opiram in ta energija me vabi, da bi jo še bolje spoznal.
Kakor pravi Frank Sinatra v komadu I've Got You Under My Skin.
I've got you under my skin
I've got you deep in the heart of me
So deep in my heart, that youre really a part of me
I've got you under my skin
Ive tried so not to give in
Ive said to myself this affair never will go so well
But why should I try to resist, when baby will I know than well
That I've got you under my skin
Id sacrifice anything come what might
For the sake of having you near
In spite of a warning voice that comes in the night
And repeats, repeats in my ear
Dont you know you fool, you never can win
Use your mentality, wake up to reality
But each time I do, just the thought of you
Makes me stop before I begin
cause I've got you under my skin
And I've got you under my skin.
Imam jo pod kožo. Na trenutke bi se je rad znebil, samo kaj ko je spet samo vidim, me njena energija zvabi in mi zleze pod kožo.
Mike W.
Kakor pravi Frank Sinatra v komadu I've Got You Under My Skin.
I've got you under my skin
I've got you deep in the heart of me
So deep in my heart, that youre really a part of me
I've got you under my skin
Ive tried so not to give in
Ive said to myself this affair never will go so well
But why should I try to resist, when baby will I know than well
That I've got you under my skin
Id sacrifice anything come what might
For the sake of having you near
In spite of a warning voice that comes in the night
And repeats, repeats in my ear
Dont you know you fool, you never can win
Use your mentality, wake up to reality
But each time I do, just the thought of you
Makes me stop before I begin
cause I've got you under my skin
And I've got you under my skin.
Imam jo pod kožo. Na trenutke bi se je rad znebil, samo kaj ko je spet samo vidim, me njena energija zvabi in mi zleze pod kožo.
Mike W.
ponedeljek, 1. junij 2009
I Am Just A Guy With Words
Veliko stvari v življenju se mi spremenilo, ko sem izvedel, da nisem naredil mature v prvo in v drugo. Končno sem jo naredil v tretjo. Vsi načrti, vse sanje so se mi takorekoč podrle. In nekaj časa mi je bilo zelo teško sploh v dnevu ostati iz postelje. Bil sem na trenutke prestrašen in brez volje. Globoko sem se zaprl vase in težko koga pustil v moje notranje misli. A po krajšem pogovoru z psihološko stranjo moje družine sem začel razmišljati drugače. In se odločil, da od tistega trenutka dalje začnem razmišljati optimistično, da grem z intuziazmom naprej in se predvsem poskušam odpreti ljudem. Kar mi je bilo zmeraj težko. Dolgo časa sem razmišljal, kako in potem je prišinila ideja o blogu. Dolgo časa sem razmišljal o tem, dokler me ni prijatelj pokazal pot do bloga. Čeprav ga pišem komaj dva tedna čutim, da sem naredil bistveno razliko v sebi. Tu ne pišem samo kar mislim, ampak tu raziskujem samega sebe. Je prostor brez pravil in je prostor za razmišljanje. Je prostor, ki me počasi vodi v neznano. A zdaj se tega neznanega ne bojim. Zdaj sem bolje pripravljen, zdaj nestrpno pričakujem neznano in zdaj se bom spopadil drugače. Z dvignjeno glavo in pogumno.
Mike W.
Mike W.
Naročite se na:
Objave (Atom)