Things I Think And I Never Say Out Loud

Nič mi ni prav. Sem perfekcionist in na trenutke bi naj raje, kar znoru. Ljudje so površni in to me jezi. In tisto kar me najbolj razjezi, so malenkosti. Ljudje konstantno delajo ene in iste stvari katere mislijo, da jih delajo srečne. Malenkosti ljudje. Sem izkusil velike stvari in niso nič boljše kot malenkosti. Če samo pogledamo primer. Dva moška v tridesetih let. En moški ima bajno kariero, veliko denarja, punce menja kot gate. Drug moški ima službo s katero se normalno preživlja, na trenutke je teško, a pride čez, se ne pritožuje, ima dekle s katero preživlja svoj prosti čas. Kateri misilte je bolj srečen? Tisti ki ima veliko preveč vsega, ki je v ''družbenem visokem položaju'' ali tisti, ki ima tisto, kar ima in je s tem zadovoljen in se ne pritožuje. Mislim da ni potrebno odgovoriti na vprašanje. Tisti ki ima manj ve kaj je pomebno. Tisti detajli so njemu pomebni. In tisto ga naredi srečnega in mu naredu življenje. In razjezi me, ko včasih ljudje ne vidijo tega takoj. Tisti, ki pa ma preveč vsega pa rabi dlje časa da to skapira.
Še en tip ljudi ne prenesem. Ljudi, ki se ne znajo držati ure. To me pa res razjezi. Točnost to je vrlina, ki mi je všeč in jo cenim. Sam se je držim. Se zgodi, da zamudim, a zamudim z razlogom.
Nevem... včasih, kar nevem kaj si folk misl. Včasih se jih ne da prebrat in lahko samo od daleč opazuješ kaj bodo naredili. In vse kar je lahko narediš, da se pripraviš na vse. Večinoma opažam sebičnosti v takih primerih. Vsak dan jo je več in več. In upam, da jih bo enkrat doletelo nekaj kar jih bo postavlo na noge. Bi jim jaz razložu, ampak mene ni nikol noben poslušal. Zato sem včasih tiho. Ker me ljudje ne poslušajo. Nočem stalne pozornosti nočem besede pri vsaki stvari. Hočem samo, da me ljudje občasno poslušajo. Zanimivo je, da me ne slišijo saj kričim tako notri kot zunaj. Od kar sem prišel od tabora se stvari drugačne. Barve so se spremenile, vse je temnejše, nič več ne vidim prihodnosti, lepote je vse manj okoli mene. Vse kar bi delal je pisal, gledal filme, delal filme, poslušal glasbo, kuhal in športov. Še raje, pa bi zbežal od doma in šel v svet potovat, kar koli samo, da ne bom ostal tukaj. Ker tukaj nevem, če je prihodnost zame, katero si jo jaz želim. Mislim, da bi bila sprememba okolja zame nov iziv, nova dogodivščina in nasploh da grem stran od nekaterih ljudi, od katerih me boli glava. Ni teško samo dovolj imam vsega. Mislim, da bi bilo že dovolj, da grem za leto živet v Ljubljano. Že samo ta sprememba bi mi koristila. Ampak ciljam na več. Ne bom rekel, da sem izgubljen, sem samo radoveden. In želim si več. Želim si spremembo okolja.



Mike W.

Home Swet Home...

Potovanja od misli do misli, od mesta do mesta, ta dolga cesta.
Pričakovanje na nekaj novega, doživeti kulturo drugih ljudi in videti neznano, ti definetivno spremeni pogled na svet. Nekatere stvari je dobro včasih videti, iz drugega zornega kota. Saj dobiš možnost, da sam raziščeš bistvo. Da si poskušaš razlagati stvari na svoj način in ustvariš svoje mnenje.
Ne bom trdil, da sem že videl veliko. Daleč od tega, a tisto kar sem videl, je bilo dovolj da sem se zamislil. Kako bi bilo naprimer, živetu tam, kako se ljudje znajdejo v takšnih večjih mestih ali se spopadajo z podobnimi nalogami kot mi. Kako se imajo oni na tem delu planeta?
Takšne in podobna vprašanja mi začnejo tavati po glavi. In takrat se zatečem k pisanju. Ta mi dopušča možnost, da uporabljam svojo domišljijo. Ki je na trenutke imam zelo veliko in je ne deli z nikomer. Vsaj nevem, če bi jo vsi razumeli. Ne pišem dolgo, a čutim da sem tukaj doma. Pa s tem ne mislim, da znam in da mi gre vse po maslu, ko pišem. A počutim se zelo udobno in počutim se sproščeno. Tu sem lahko včasih pravi jaz, za katerega nevem če so ga vsi videli. In upam, da lahko tudi tako ostane.
Po dveh tednih odsotnosti, sem pogrešal ta občutek domačega. Bolj je šlo proti koncu, težje je bilo zadrževati vse misli in ideje, ki sem jih imel. Nekatere stvari, ki jih napišem, jih ne objavim, vsaj zaenkrat še ne, so preveč osebne in se jih še ne upam deliti z vsem. Mogoče s časom, pridejo tudi te v javnost.
Domačih občutkov, je včasih veliko. Nekateri tu ostanejo za vekomaj, a nekateri trajajo in izgubijo svojo vrednost in včasih, če ne za zmeram, jih izgubim. Nikoli si nism mislil, da mi bo to nekakšen dom za sanje, dom za počitek in dom brez pretvarjanja. Sovražim pretvarjanje. Nikoli se nism in nikoli se ne bom. Zmeraj sem jaz. Čeprav na trenutke zadržan in tiho. Ampak to, sem še zmeraj jaz. Da se pa še včasih pokažem v drugi luči, pa rabim malo spodbude od drugih.
Zmeraj se rad in zmeraj se bom rad, vračal na mesta kjer se počutim doma. Pa čeprav nism na tem mestu najbolši, če se počutim kot doma, sem doma. In ni lepšega, kot biti doma.


Mike W.

The Felling

Film, Good Will Hunting je film, katerega mora vsak pogledati. In vam ga toplo priporočam. Ne bi se rad spuščal v podrobnosti filma, ker upam da ga boste sami pogledali, ampak bi rad predstavil nekaj stavkov, kateri so bili izrečeni v filmu. To govori psihiater glavnemu liku.

''I'd ask you about love, you'd probably quote me a sonnet. But you've never looked at a woman and been totally vulnerable. Known someone that could level you with her eyes, feeling like God put an angel on earth just for you. Who could rescue you from the depths of hell. And you wouldn't know what it's like to be her angel, to have that love for her, be there forever, through anything.''

In lepše ne more bit povedano. Kaj je boljšega na tem svetu kot nekdo, ki vam da take občutke ko ste znjim. Za kaj drugega se je vredno boriti kot za ljubezen. Kaj je smisel življenja če ne ljubezen. Ljubezen je delitev dela tebe, z nekom drugim.

Don Juan DeMarco film, ki je vreden ogleda, v glavni vlogi Johnny Depp. Še tu bi citiral nekaj.

There are only four questions of value in life. What is sacred? Of what is the spirit made? What is worth living for, and what is worth dying for? The answer to each is the same: only love.

Samo ljubezen in nič drugega nas bo rešilo vseh tegob in problemov. In konec koncev dan danes, ko je vse s populizirano, ko tehnologija prevladuje, ko smo v svetu, ki se včasih ne zna ustavit in ko je vse skoraj da umetno, nam nič drugega nepreostane kot ljubezen. In to je še edina prava naravna stvar. Ljubezen je tista, ki nas dopolnjuje kot človeka, je tista, za katero je ne znamo pojasniti, a vemo da je tukaj. In brez nje, bi bilo življenje nesmiselno.



Mike W.

I Will Be Back

Jutri odhajam na tabor. Zato ne bom pisal dva tedna. A da vas potolažim, veliko je že napisanega, kar še nisem objavil in ko pridem nazaj, mislm nadeljevati s polno paro naprej. Mogoče še hitreje kot zdaj. Zato me ne pozabite in se slišimo čez dva tedna.

Da se poslovim: The Biggest mistake you can make in your life is to be continually afraid of making one.


You know you love someone, when you cannot put into words how they make you feel.


Lp

Mike W.