What Came First

What came first, the music or the misery? People worry about kids playing with guns, or watching violent videos, that some sort of culture of violence will take them over. Nobody worries about kids listening to thousands, literally thousands of songs about heartbreak, rejection, pain, misery and loss. Did I listen to pop music because I was miserable? Or was I miserable because I listened to pop music?


Mike W.

Take A Look Around

Ni pravice na tem svetu. Vsaj zame. Dan za dnevom se nabira jeza v meni, kakor kisik v balonu in kmalu bo počilo. Sem mislil, da se bodo stvari nekako umirile. Pojedel sem veliko ponosa in svojega ega, da sem napravil nekaj za prihodnost. A nakoncu se ni izplačalo. Jebemti matr. Nočem kleti a je čas zato, nočem biti jezen, a je tudi čas zato. Postal bom nesramen. Postal bom kar nikoli nisem hotel postati. Vse kar je narobe s svetom, to bom sedaj jaz. No More Mister Nice Guy.
Končal sem z prijaznim odnosem. In končal s pretvarjanjem, da je vse vredu. Od zdaj naprej gledam za svojo rit. In me briga kaj se dogaja okoli mene. Od zdej naprej povem kar mislim. In na trenutke ne bo lepo. Pazite se. Vsi, če tudi ne boste imeli čisto nič pri tem kaj se dogaja. Lahko se znajdete na napačne mestu, ob nepravem času. Čeprav še nisem pokazal, kdo je šef tukaj mi verjemite, da znam. Don't Judge A Book By It's Cover. Ko grem, grem do konca.
Nevem kaj naj še naredim. A vem, da kar koli bom naredil, bom naredil agresivno, neustrašno in na moj način.


Mike W.

Does Anybody Wanna Read My Blog?

Vprašanje. Nimam kaj reči. Že dvomi so se pojavljali, ko sem začel z pisanjem. Ampak ni bil dosti močan dvom, da se nebi spravil pisat. Bil pa je dvom, kateri me še spremlja dan danes.
Sedim v kavarni in poskušam razumeti, kaj te ljudi žene naprej. Kaj je tisto kar jih motivira, kar jim pritegne pozornost. Pozornost, ki si jih veliko ljudi prizadeva, da bi jo dobili. Pozornost, ki zna biti ključ do uspeha. In včasih res nevem kaj je tisto, kar jih pritegne. Saj nevem če še sami vedo. A čez čas sem dobil občutek, katerega nisem pričakoval. No vsaj pri večina ljudi. Občutek me je prevzel, saj smo v trenutku bili na isti strani. Dobil sem odgovor. No dobil sem del odgovora, ampak velik del. Saj sem videl, da je nekaj ljudi, ki zna razmišlati s svojo glavo in, ki ve kaj je pomebno v življenju. Končno potrdilo, da nisem sam tukaj s podobnimi občutki. Potrdilo, da se lahko premaknemo v pozitivno smer. Potrdilo prihodnosti. In potrdilo, da bi jim bil moj blog bralen. In to so ljudje, ki razmišljajo. In dobil sem še en občutek, katreri je bil skoraj, da tisti glaven. To, da vsi poznajo in cenijo namočnejše čustvo na svetu. Brez katerega preprosto ne gre.




Mike W.

Finding The Inspiration

Kaj napisat, ko si dolgočasen? Kaj napisat, ko gre svet naprej in nazaj in ti stojiš na eni in isti točki že ves ta čas. Čas? Samo težave mi dela. Sej bo bolš pravjo. Kdaj? Zakaj ne more bit zdej. Zakaj je treba čakat? No ja... se je treba, samo ne, da se mi.
Kaj napisat? Ko si še misli in zamisli ne znam umiriti. Ko vlada zmeda v moji glavi. Ko je toliko stvari nedoločenih.
Naj razložim na primeru, kako sem zmeden. Primeru je naslov: Odhajam iz stanovanja. Ko sem ves pripravljen, da odidem ven in naj bo to kamor koli. Stopim čez vrata jih zaprem, so odločim v kateri obutvi se odpravljam. Se obujem in se odpravim. To vse skupaj traja približno dvajst sekund. V teh dvajsetih sekundah pozabim, če sem zaklenil vrata ali ne. In to ne enkrat dvakrat. To se mi zadnja dva, tri meseca vsakič dogaja. In potem, ko sem že skoraj vzunaj. Stečem nazaj do vrat in jih preverim. Noro.
Kaj napisat? Nimam inspiracije, ne najdem muze. Preprosto. Še vedno se mi v glavi veliko dogaja. Še vedno veliko zgodbic. Še vedno imam fokus usmerjen na končni cilj. In nekatere zgodbice, ki sem jih začel, sem jih tudi nadeljeval samo jih nisem objavil. Ker so to zgodbice, katere upam da nekoč pridejo ven v drugačni obliki. Zato naj še ostanejo skrivnost. So zgodbice katere pa tudi nisem sploh še objavil. In jih tudi ne bom. Vem da vsaka stvar, ki sem jo napisal ni najbolša. Ampak je moja.
A trenutno mi je teško. V svetu pisanja, saj imam blokado. Ko tudi najdem nekaj v glavi da lahko napišem je ne morem. Takoj ko se vsedem za računalnik ne najdem več besede, ki bi bila dovolj dobra, da bi opisala kar koli že.
Kako bom dobil tisti zagon in inspiracijo nevem. Vem pa, da čas je tisti, ki bo najbolje pomagal. Čas mi bo dal, nove moči, nov zagon in čas mi bo pokazal še drugačne luči tega sveta. V katerem upam, da bom najdel inspiracijo.



Mike W.

Let's Get It On

Mislm, da je čas, da mi zrastejo jajca. Takle mamo. Ampak je čas, da stopim v akcijo. Saj pogrešam občutke, ki te prevzamejo v trenutku. Že tako hudo je, da mi že doma govorijo da je čas, da si eno najdem.
Ni fajn, ja. Tu sem ves zadet, od glasbe. Začaran v čarobnem svetu, o katerem sem že toliko slišal. Od mojih zvestih prijateljih, trdno srhanjenih na disku. Pravijo, da Ne smeš pohiti z ljubeznijo. Se strinjam samo, kaj če je ni in ni od nikodar. Kaj potem? Pravijo tudi da nemoreš živeti brez ljubezni.
You know that feeling in your heart? When your heart is just pounding, like it's actually outside your ribs. Exposed, vulnerable, but wonderful and awful, and heartsick, and alive, all at the same time? No to je ljubezen, kaj drugega ti prinese večje zadovoljstvo, večjo srečo in večjo dopolnitev življenju, kot nekdo, ki je tam ob slabem ali dobrem dnevu z vami. S tem se popolnoma strinjam.
Pravijo, da Nikoli ne sanjati, da je konec. Pravijo, da Ko hodiš nad oblaki se vse lepše zdi.
Pravijo, da se ne, da živeti s tabo ali brez tebe. Ko pravijo, Ne skrivaj se, ne morem več. Ne beži mi, rad bi probal s tabo umret. Ne dvomi zdaj ,nimam moči da bi lagal. Ne umikaj se, rad bi te samo držal.
Pravijo da, ko čutiš, da srce bije samo za eno osebo, ti je vse jasno. Ko si ti prvi odgovor na vse.
Ko pravijo, If I could, then I would , I'll go wherever you will go , Way up high or down low, I'll go wherever you will go.
Ko pravijo kako si lepa. Ko pravijo, da je najlepši trenutek v dnevu, ko te zagledajo. Ko pravijo, da poznajo dekle, ki jim barva življenje. Ko pravijo, Noro zaljubljen. Ko pravijo, Ne dati jezi šanso. Ko se sprašujejo, Kje je ljubezen. Ko trdijo da, Nikoli ni prepozno. Ko govorijo o Ljubezenski filozofiji. Ko včasih vprašajo, Boš moje dekle. Ko pravijo, da je včasih vse samo zaradi tebe. In govorijo o tem, kako se moraš pustiti naj te nosi, kakor voda. In govorijo o tem, ko Ljubezen prevzame. Povedo tudi o tem kako je lepo, ko se Zaljubiš po nesreči.
In seveda govorijo tudi o tistih malce slabših časih. O časih brez katerih ne gre. In tudi govorijo o tem kako premagati te čase in kako je potem vse bolje. Res je, čas pozdravi rane. In mislim, da pri meni teh ran ni več. In je čas, da preneham poslušati svoje prijatelje in občutim to sam. Ne pa, da samo poslušam in sanjam o tem. Čas je, da si najdem svojo srečo.



Mike W.

Finding A Way

Ja takle mamo. Moje življenje se je umirilo. Kar mi ni preveč všeč. To pomeni, da nimam novih izivov. Kar me žalosti. Kajti imam rad nove izive. In ko ni novih izivov, ko te čas ulovi in ne veš kaj početi. Takrat postaneš dolgočasen. Ne samo za ljudi, ampak tudi samemu sebi. Kaj je huje? Nevem. Vem pa, da ni lahko. V družbi se počutiš tujega in ko si sam, ti gre vse na živce. Preprosto se zapreš samega vase. Že sam po naravi sem tak. In zaprem se samo zaradi tega, ker nimam izivov, nimam nič deliti z drugimi in takrat sem tiho. No tiho, na zunaj, znotraj pa vre.
Sprašujem se, kdaj bo moj čas sreče. Sprašujem se tudi, če včasih preveč zahtevam. Vem, da je veliko stvari odvisnih od mene in moram reagirati na različne situacije, da se bo kaj zgodilo, a kaj ko se nikoli ne zgodi nič. Kaj naj potem? Kaj naj potem, ko tudi mi tudi ''svet'' vsaj malo energije ne pokaže. A moram res čisto sam vse narediti? No ja, upam, da ne. Kajti takšna spoznavanja so dolgočasna.
Se strinjam, da če hočeš nekaj, si moraš to priboriti sam. Samo kje je ta pomoč, kjer kjer jo potrebuješ, da ti bo malenkost lažje, da se ne boš sam rabil toliko boriti za neko stvar.
In odgovor je, da moraš pogledati tudi tam kjer misliš, da ne boš našel ničesar. Na kratko poglej povsod. In našel boš svoje ljudi. Tako sem jih jaz. In res našel sem nekaj pomoči pri izbiri. Ne bi rekel, da sem jo našel, saj me je našla ona. In mislim da jo moram izkoristiti, saj take priložnosti ne trkajo na vrata dvakrat. Na hitro, bi se zahvalil osebam, ki mi omogočajo lažje odločanje. Mislim, da sami veste kdo ste. Torej, hvala.



Mike W.

Who Knows...

Kdo ve? Nihče ne ve. No, vsaj jaz nevem. Tu sedim, zamišljen. Prva napaka. Ampak takle mamo. Skoraj obupan, nihče ne ve zakaj. Nočem povedat. So teški dnevi. Včasih nevem, kaj me drži pokonci. Res. Sam tam sedim tiho, brez besed, v miru z svojimi misli. Kaj naj rečem. Nimam ničesar. Ali pa vsaj nekaj, kar bi folk zanimalo. Ne. Nimam stvari za povedati. To se dogaja pogosto. Včasih prepogosto. Kaj naj potem? Sedim in gledam v nič, se zamislim in odpotujem v svoj svet. Tu se dogaja veliko stvari, brez katerih nemorem. Nekateri veste, da mi nekaj manjka. Ampak sem tu. In o tem razmišljam, čeprav ne rad, zaradi ne preveč dobrih občutkov. Nikoli se ne pretvarjam. Ampak, imam še zmeraj tak občutek kakor, da ne spadam sem. In to me bega na trenutke. Nevem kaj naj naredim, se odpovem mislimi ali sem tiho in odidem. Kdo ve?
Čeprav okoli mene stvari štimajo, so dvomi. In jih neznam ugasniti. Vidim se v stvareh o katerih sanjam. A se počutim udobno v njih. Nevem zakaj. Čeprav samo sanjam. In z njimi nimam veliko izkušenj. Pa ne po moji izbiri. Samo živim v napačnem mestu. Vsaj tako mislim. In vem, da tako pač je. In isto mislečih je teško najti. Nekaj vem, da jih obstaja, samo še s temi je teško. In nevem če se bi bodo kdaj sanje uresničile. In s tem imam še največ težav. Človek polen ambicij, elana in idej, idej, ki jih nima kam dati, ko je list papirja premalo, saj nevem kaj bi sam sabo. Nevem...
S tem se teško sprijaznim in nevem če se bom. Trudim se, samo brez napredka. Ali delam kaj narobe, ali sem obtičal v času brez nadeljevanja. Ni trenutka, ko ne mislim o tem. Če ne vsaj podzavestno. Zato sem tu. Tu je moja podzavest. Včasih se to obdržal pri sebi, zdaj sem tu. Nikoli in nikdar ne zapustim ta prostor. Zmeraj mislim in tuhtam, a nekaj naj ostane zame in samo zame. Če koga zanima naj me upraša, ampak vedno nisem pri volji.
Navajen sem, da sem sam doma ali nasploh sam. Sem navajen delati stvari po moje. Ampak to so stvari domače narave. Pospravljenje, kuhanje, bujanje it tako naprej. A stvari, ki so najbolj pomebne, te stvari se ne delajo po moje. In to mi gre na živce. Psihološka stran družine mi pravi, da sem premalo samozavesten in, da mi manjka agresivnosti do stvari, katerih si želim in hočem. In res se zavedam tega. Samo tak sem. In zmeraj znova so priprave, da se spelje kakšno stvar in včasih se je sploh ne spelje do konca. Sem človek odločitve. A se ne znam odločiti. Poskušam biti agresiven na igrišču in zunaj igrišča.
Nasploh, delati stvari na moj način. To so moje sanje.



Mike W.

Same Mistake

Včasih se gledam v ogledalo in si mislim. '' Pa kaj ti je, kako si lahko tak, ti nisi normaln, kako lahko delaš iste napake. Kreten! Točno veš, da si slab v tem a še zmeri ne bi spremenil načina in se zgodi to kar se zmeram zgodi. Da delaš iste napake.'' Dobesedno si včasih to rečem v obraz. Ko se gledam v ogledalo se lahko šele jasno vidim kdo v resnici sem. Pride na trenutke, da vidim samo sebe in okoli vse črno. In včasih se resnično tako počutim. Tu sem lahko sam, tu lahko probavam različne obraze in vidim...ha,... vidim nič. Vidim nekoga, ki tava in dela iste napake. In niti nevem, kaj naj spremenim, ko bi bilo treba spremeniti vse.
Spet sem se znašel pred ogledalom. Spet nevem nič. Spet človek brez obraza. Kako je ta svet lahko tako ciničen in krut novim stvarem. Bedak! Kako, Kako, Sej si sam tak ! Jo, kaj bi dal za sekundo pozornosti. Ne, nezaslužim si je. Jebemti, spet to. Kaj se moram gledat, kaj mi je. Ne, moram se, da se pomirim. Aaaaaaa. Veliko lažjem diha. Pomirjen sem, čeprav lahko izbruhnem v trenutku. Ampak bolje je. Nikakor se ne dam, zmeraj močan, a zmeraj šibek. Nikoli zbran a zmeraj v pripravljen. Nikakor neumen, a neumen dovolj, da se stvari ponavljajo. Vem, da če ne popravim stvari sam, jih nikoli ne bom in namesto mene jih tudi noben ne bo. A kaj ko nevem kaj naj rečem. Pišem in pišem, na papirju lista zveni vse zelo dobro in lepo. A ko pride do osebnega stika, nikakor nevem kaj naj rečem. Oh kako me pomirja samo misel nanjo. Trudim se brez smisla najti načrt za uspeh. A samo en pravi in resnični načrt obstaja. Tisti, ki ti dela največ težav. Tisti način, ki se ga izogibaš na vse možne načine.
Tu sem pred njo. Končno. Kakšna lepota. Je kot morje divja in hkrati mirna. Poznam jo že predolgo. Mogoče kdaj drugič. Ne! Zdaj, ali pa nikoli. Raje nikoli. Jo spet te misli. Kdaj se jih bom znebil. Vem kdaj, z njo. A vem, da je treba povedati. Vsi mi to govorijo. Kako naj ji povem, da v meni bije srce samo zanjo, da vre v meni ko mislim nanjo, da sem miren kot jutranjo morje, ko sem v bližini nje. Kako? Predolgo se poznava že zato je tako teško. Ne zdržim več ali ji povem ali grem. Samo te dve možnosti so. Zdaj ali nikoli.


''Dober dan, rad bi kupil karto za let?''
''Kateri let?''
Tisti, ki gre prvi iz letališča.''
Nisem mogel več čakati. Ko sem bil znjo sem se preprosto vstal in rekel, da moram nekam oditi. Nisem povedal kam. In še dolgo ji nebom, takoj sem spakiral stvari in odšel na letališče. Pogrešal jo bom brez dvoma. A zdaj je bolje. Odločil sem se. Končno določitev zdravega razuma. Diham normalno in počutim se lažje. Precej lažje. Končno razmišljam z glavo, ki je prazna negativnih glasov. Teško je opisati, a odločitev je bila prava. Takrat me prijazno dekle zmoti.
''Prvi let je v Frankfurt.''
''V redu, Frankfurt''
...




Mike W.