Looking For An Angel

Writing is for loosers.
Bojim se. Bojim se odpreti, da ne bi vidli mojih duhov. V neprijetni tišini živim že nekaj časa. Postal sem mojster v njej. Navadil sem se. To ni dobro, a zdaj spreminjati stvari je prepozno. In v njej sem postal tarča ljudem, katerim jim je dolgčas in ne znajo nič drugega kot iz nje se delati norca. In taki ljudje mi gredo pošteno na živce. Njihova ignoranca je meni humor, a vseeno. To soboto ni manjkalo veliko, da ne bi nekoga udaril. Gnusi se mi. Nizko zame, a bil sem popeljan do točke naleta. Po ignoriranju se zadeva ustavi. Dobro za njih. Še malo dlje in priletim.
Se oddahnem in poskušam normalno zadihati. Po napetem ozračju katerega nočem več doživeti, se umirim. In takrat se znajdem v neprijetni tišini. Stojim pod arkado s svojim preveč zasluženim pivom in si mislim. Pogledam naokoli in vidim družbo v katerem me ne vidijo. Spijem pivo in odidem. Odhajajoč vidim veselje in preprostost v njej, želim si istega. A nevem kaj je to, da tega ne morem. Pri vratih se ozrem nazaj v upanju na priblisek. A vse kar ostane je upanje. Odpravim se domov. Potreba po intimnosti ni bila izpolnjena. Še en večer, še en dan porazen.
Pridem domov in zaželim si pisanja. Vse tiho, vsi spijo. Tokrat možnosti pisanja niso bile velike saj, je bila soba zasedena. Poiščem si Ipod. Zaželim si glasbo strtih src in samote. A ostanem brez vsega, vsaj je zmanjkalo betarije.
In tako ostanem sam v dnevni sobi. V temi. Iščoč angela.



Still Here M.W.

Peace

Spet sanjal o njej. Zdaj so jutra že povezane z njo. Še preden vstanem in se zavedam je tu. V mislih počiva in gleda name. Sprašujem se ali je vredno vstati. Z njo v mislih, sem človek brez težav. Je v kraju, kjer obstaja samo ona. Brez mene. Ne vidim se tam. In najverjetneje se tudi ne bom. A vidim lepoto. Vidim jo. Torej vstanem in sem pokonci. Se zavedam. Kaj zdaj? Kaj zdaj, ko je v sanjah tako dostopna, tu pa sem brez moči. Kje je smisel? Misel nanjo mi ne odide stran, zmeraj v ozadju in spredaj. Hočem spati, hočem sanjati. Tam sem v njeni prisotnosti, tu nisem. Čeprav je v prostoru kjer ni mej, se še vedno bolje počutim tam, kot tu. Tu se neprestano nekaj dogaja, tam je ona. Boginja miru. V tem edinstvenem svetu kaosa, je prinesla mir.

The Perfect Moment

Za zmeraj zaljubljen v sonce. A velikokrat temen in ne rumen. Kakor koli že, zmeraj je tu. Samo spomniti se na njega, zna biti dovolj prepričljivo da bo bolje. V dneh, ko je naša zemlja pokrita z belo odejo, se še prepogosto spomnim nanj. A z belino nimam problemov, pravzaprav jo imam rad. Daje mi tisto svežino, daje možnost, da se sonce spočije.
Gledam skozi okno in uživam v belini in znjo povezano tišino. Tišina...Končno...nekaj najlepšega. Vse kar slišiš je šepetanje padajočega snega, ko se prvič dotakne tal. Tu je mati narava, prekosila celo sebe. Ustvarila je popolen trenutek romantike. Preprosto se vstavi. Zapri oči in začuti. Začuti tišino, začuti kako se te narava dotika, ko padajo snežinke. Popolen trenutek. Za zmeraj bi ostal v tem trenutku. Trenutek, s katerim se, da razložiti vse. In tam sem... Sam sredi glavnine, brez zvoka. Svoje dihanje slišim in zvoke snega. Kaj je lepšega? Za trenutek se počutim, kot da bi bil sam na svetu. Ni nikogar, ki me lahko prizadane. Za zmeraj sam. A na enkrat izgine tišina. Za slišim pesem. Pesem samote in pesem sreče. Odločiti, se ne znam. Posčutim se najdeno in ne najdeno. Sem tu in sem v svojem svetu samote. Z njo ali brez nje. Sem romantik in brez tega ne gre. Povem prava čustva in resnico. Čeprav resnico, ki jo treba brati med vrsticami, jo vsaj povem.
Nisem še našel to kar iščem. Čas za to ali ne? A vem, da brez tega ni vredno biti.
Čakajoč na nedeljo sprememb, upam na svojo nedeljo in na nedeljo sveta. Pripravljen na marsikaj čakam na spremembe. Ni važno, katere tu sem. Dolžen svetu narediti vse, da ga ga ohranim takšnega kot mora biti. Bodi pripravljen. Zmeraj sem. Pri sebi druga zgodba. Pripravljen že, a premalo pogumen. Prvi korak od nekoga drugega, ostalo zmorem.



Still Here M.W.

The Fall

Padec. Danes sem padel. Globoko in bilo je boleče. Z bolečino se spopadam že dolgo, a tako globoko že dolgo ne. Poneslo me je v globine, v katere sem mislil, da me ne more. Zdaj se sprašujem, kje je točka, v katerem se ne znajdem več. Ali sploh obstaja? Zmeraj v treutnku, v katerem vsaj vem, kaj sem. Sem človek padca, vsaj to se mi zmeraj dogaja. Se za trenutek pokažem kdo sem, pokažem bolečino padca. Zakaj so redki, ki vidijo to? Ali sploh vidijo? Zakaj, so tisti, ki jih potrebujem v nevedosti? Kaj je narobe?
Sem preveč čustven in težak? Kje je meja. Zakaj lahko ljudje berejo nekoga, ki se praska po hrbtu s puško? In ne mene? Vse kar hočem je vedeti...
Pretežko povedati, a resnica je takšna. Danes sem jo videl. Padam, ko jo vidim. A drugega mi ne preostane. Skoraj, da preveč popolna. V manjkanju samozavesti, se podam v globje razmišljan in najdem nekaj s katerim potujem skozi vso življenje. Brez prestanka.
Je tako težko prevesti ljubezen?
Vse kar rabim je nekgoa, ki me bo držal za roko. Kaj več, mi je ne potrebno. Nekoga ob katerim se ne rabim preveč vzdrževati. Nekoga v katerim vidim smisel.
Živimo v svetu bedakov. A z mojega vidika, vidim ljudi v katere verjamem. A nevem če oni verjamejo vame. In to boli, huje kot padec.
Zakaj bi govoril, ko govorim bedarije. Zakaj nebi raje pisal, ko lahko izberem besede, ki jih hočem povedati. Kaj je lažje? Trepetati, a napisati to kar hočem?
Padam. Se sramujem, a na to nimam vpliva. Pričakujem to, da se imate radi. Nekaj, kar vas zna povesti v daljave sreče. Kliše? Mogoče. A zakaj bi zanikal, ko je treba to uporabiti.
Čakam... čakam besede intelektualca. S težavo jih pričakujem in sploh nevem če pridejo. A povedo mi veliko, če ne preveč.
In takrat pride božič. Prvi, s katerim se lahko pogavarjam brez nekih velkih zadržkov. Je človek razuma in je človek v katerem vidim neko prihodnost. Počutim se, da lahko. Čeprav zadržan, še zmeraj sproščen.
A vidim jo. Ne znam se obnašati. Kaj, kako, nimam pojma. Tudi ko poskušam, jaz brez uprašanj, brez nekih jasnih pogledov. Pije čaj, jaz od daleč gledam in si mislim...Sem mlad, ona je mlada a to je dekle s katero lahko preživim, do konca svojih dni. Občutek, nič drugega. Lahko me vara, lahko je sto procenten. Poskušam komunicirati. Čisto prestrašen, kar koli rečem se mi zdi pretirano in brez smisla. In ostanem tiho. Mislijo, da sem dolgočasen, a preprosto se ne znam pogovarjati z nekom, ki je realen in nadvse pre lep. Postanem zatrpan v svoje misli in ostanem...brez besed. A ne moreš vedno dobiti to kar hočeš.
Poskušam zaspati z neko pozitivo. Poskušam se spominjati trenutke v katerm blestim ali v katerih sem. In imam jih. Sem... In to mi je všeč in upam še na take trenutke. In upam, da bodo poleg mene ljudje, s katerimi se počutim udobno. S katerim lahko delim strast. Strast do razmišljanja, če ne vsaj drugega. Postanem krativen takrat, ko vidim nekaj kreativnega.


Still Here M.W.

Don't Wait Too Long

Je tisti čas v letu v katerem začne človek, pri sebi, gledati nazaj. Nazaj, ko si bil še polen pričakovanj in kratko ročnih načrtov v upanju, da nastanejo dolgo ročni načrti. Nazaj zaradi tega, da nebi delal istih napak. Nazaj zato, da se vprašaš, ali se lahko kaj naučim od preteklosti.
In ali se lahko? Ali ostaja vse isto?
Človek razmišljanja, podam svoje misli v raziskovanje preteklosti. In dobim odgovor. Odgovor kateri paše na vsako vprašanje. Zmeraj sam...
Z nikoli končano zgodbo se vsako jutro vstajam. Vstajam v agoniji in prostoru brez časa. Čas stoji na miru, vse je isto kot nekaj dni nazaj,mesecev, let. A agonija ostaja. Brez agonije vi trenutno nebi brali. Agonija v prostoru brez časa. ''Moja življenska zgodba''. Zmeraj sam. Mogoče bi mogel sprejeti to in začeti gledati drugače. A dovolj imam pogled iz te strani, rad bi gledal iz druge strani. O kateri slišim toliko lepih stvari. Kaj je narobe si želeti nekaj tako preprostega, tako močno.
A nekaj sem našel dobrega v tem. Bogatejši sem zaradi tega, ker sem stvari doživljal sam. Sam se se spopadal z raznimi stvarmi in znjimi rastel. Brez samote nevem če bi bil danes tukaj. Črno na belem. Samota mi je zapolina del življenja. Z njo preživljam te dneve pisanja. In v njih uživam trenutno najlepše čase. Zato hvala vsem ki ste del tega. Pomenite mi veliko več kot mislite.
Samota. Slabo ali dobro? Precenite sami.


P.S. Hvala Simon.


Still Here M.W.

Perfectly Lonely

Kje smo ostali? Tam kot ponavadi. Z zmedenim pogledom se še vedno oziram naprej. A vsaj dolgčas mi ni. Čeprav bi rad na trenutke verjel v to, da mogoče pa lahko kaj samo od sebe prileti do mene. A ostajam optimist. No ja realen optimist. Omejen samozavesti se poskušam najti v svetu agresivnosti. Sigurno nisem sam, a z lahkoto rečem, da se tako počutim. Nič ni slabšega, ko takrat, ko se počutiš osamljenega. Poln ustvarjalnega in naprednega razmišljanja v katerem se počutim udobno. Z njim si lajšam bolečine. Bolečine praznosti v predelu, kjer čas ne pozdravi rane. Ne rad skrivam bolečine, a jih, ker preveč bolijo. Čakam, gledam, raziskujem, poskušam najti dekle, ki mi bo dala nove barve v svet. Z barvami začnem znova. In sam si narišem svet, svet po mojem okusu. Toliko energije za ponudit, a nikogar, ki bi jo sprejemal. Preveč zahtevam?
Brez predanega boja, se vsak dan bojujem z negativnostjo in samozavestjo. Zmeraj kujem nove taktike za boj, vse večinoma propadejo. A za človeka polnega domišljije, si izmisliti nekaj novega, ni težko. Če ne gre na papir hitro zgine, ker je tu že nekaj novih, nekaj svežih podatkov. Tudi jaz imam limit. Tudi jaz pregorim. A imam zmožnost hitrega regeneriranja. Tako se obnavlja moj sistem. Zavržem vse kar ni dobro, a čustva ostanejo. Teh ni moč brisati. Se spreminjajo, a vedno ostanejo. Z njimi na kavo, na delo, z mano v športu in z mano tudi, ko je čas za spanje.
Brez njih pisanje postane prazno. Kje naj jih uporabljam, če ne tukaj. Kdaj, če ne zdaj.



Still Here M.W.