I Don't Need The One, I Just Need One

Zasanjan na sprehodu, gledam naravo in razumem njeno magijo. Ne hodim dolgo, a dovolj dolgo sedim, da vidim to po kar sem prišel. Čeprav nevedoč kaj iščem, ko sem se odpravil. Sem navdušen nad rezultatom, čeprav niso nič vesele narave.

Sedim. Osredotočim se na okolico. Jo poslušam in se znjo učim. In tako mi v glavi pridrvijo zamisli. Nekdo sedi poleg mene. Sedi je tiho in me gleda. Je brez čustev in emociji. Sedi in si misli svoje. Jaz jo gledam nazaj. Vidim dušo in ne telo. Brez besed sva in poslušava okolico. Smeh nazunaj, jeza notri. Počasi sporočilo dobiva obliko. Kar naenkrat se začnejo kazati različni obrazi. Obraze, ki sem jih hotel poznati. Obraze, ki sem jih poznal. Začutim poznan vonj, zaslišim šepet in občutim razliko na svojem obrazu. Jeza na ven, smeh notri. Odprem oči in zgledajo kot sanje. Vse postane realno, vse se lahko skoraj dotakneš. Izgubim potrpljenje. Poskušam nazaj na klopco. Poskušam vstaviti to umetno srečo. Ne gre z lahka. Nakar slišim otročji zvok, ki je glasnejši z vsakim korakom. In tako izginejo te sanje. Spet sam. Nevem če se počutim bolje, nevem če je bilo tu sploh kakšno sporočilo. Težavnostna stopnja življenja se je dvignila. Močno. Zanima me kako bi bilo pisanje drugačno. Kakšne besede, bi izbiral? Ha, mislim, da bom še nekaj časa v nevednosti.

Still Here M.W.

Lost

Zavedem se dogodkov, ki se dogajajo okoli mene. Zavedam se kje živim. Poznam slabosti, poznam pozitivne stvari. Pa mi to kaj pomaga? Nevem kako naj si predstavljam svojo prihodnost. Z vsem spoznanjem, ki ga imam okoli sebe, se počutim izgubljeno. Kot zmeraj o tem razmišljam. Ne bilo lažje vse pustiti? Rabim nov navdih. Prejšni me je zdaj zapustil. Spopadam se z idejo, kaj če bi kaj storil? Ah, nič ne pomaga. Zmeraj ostane ideja zapisana in izrečena tam, kjer ni razultatov. Zdaj iščem nov navdih. Se kdo javi? Zanimivo, da je ta navdih dolgo trajal. Ponavadi izvlečem iz njega kar se da in ga pustim. Ona pa je kar trajala. Nič bat. Sem že navajen. A zmeraj je en občutek iz katerega izhajam. Ta nikoli ne umre. Navdihuje tudi, ko se ne zavedam. Depresija je obvezna. Vidim stvari iz drugačne perspektive in mi daje nov pogleda na ves ta ''smisel''. Kako hitro lahko skočim v ta svet, je neverjetno. Enkrat gledam nekaj kar oddali od sveta z bolečo dušo in telesom, takoj ko je konec. Sem že v tistem svetu katerega, se vsi izogibajo. Sem zapornik. Z omejenim prostorm v katerem lahko delujem. Ko poskušam kaj doseči kar je normalno. Me nekaj povleče nazaj. Se ne pritožujem. Čustvo, ki je zmeraj ob meni je jeza. Jezen samo nase. Kakor da že ni samo po sebi teško, so jutra še težja. Včasih so mi delale težave misli, zdaj že telo zavrača idejo o vstajanju. Gre na slabše. Tako slabo je, da sem že izgubljen v svojem svetu. Ne sovražim sveta, sovražim samo sebe. In svoje nezmogljivosti.

Still Here M.W.

Valentine's Day Story Is More Then It Appears. It's A Suffering.

Kakor, da je minila cela večnost. Čeprav sta minila točno dva dneva, šestnajst ur, trinajst minut, in štiriintrideset sekund. Gledam televizijo. Nič ne pomaga. Ura še vedno prepočasi bije naprej. Po dogodku sem se odpravil v trgovino in sem kupil ure. Veliko ur. Postavil sem jih povsod v stanovanju. Zakaj? Zato, da še bolj boli. Ker si to zaslužim. Torej, zdaj kamor koli so postavim v stanavanju vidim čas, ki je premenil od dogodka. Vse ure sem natančno nastavil. In vse bijejo enako. Čas tokrat ne bo zacelil rane. Tu je samo, da me spominja.

Živim v centru mesta. Redki vedo, da kdo tu sploh stanuje. Še celo poštarji včasih zgrešijo naslov. Odsoten od sveta v katerem zame zaenkrat ni prostora, sem se odočil, da ne spremenim ničesar. Spreminjati stvari pomeni, da bo drugače. Nočem, da je drugače kot zadnji mesec. Hočem trpeti. V trpljenju vidim tisto kar zdaj potrebuje. Čeprav nekaj kar človek najmanj potrebuje je trpljenje.

A vseeno. Nadaljujem ponedeljek kakor, da je čisto vsak. Spim skoraj da nič, torej se že zgodaj zjutraj vstanem iz postelje in se odpravim pod tuš. Začutim hlad, ki me obdaja. Začutim svežino na obrazu, ki me žge. Žge me misel nanjo. Žge me njena hladnokrvnost, do tega kar mi je naredila. Ta trenutek čutim žgočo sovraštvo do nje, a ne za dolgo. Zaprem hladen tuš in se umirim. Spet mi pride in skače po glavi. Ne moreš tako čudovitega obraza sovražiti. To ne gre.

Se oblečem v stare kavbojke, majico z napisom ''Life Sucks''. Saj ne, da bi hotel obleči to majico. Bila je prva na vrhu in jo preprosto oblečem. Ironija pa takšna. In podam se na ulice. Ulice praznosti. Še prezgodaj da bi v takem mestu kaj zaživelo. A počutim se kot doma. Ura je šest zjutraj. In jaz pred vrati svoje knjigarne. Čas odprtja 9.00. Čeprav, do tega trenutka nisem vedel zakaj sem že prišel tako zgodaj, sem zdaj vedel. Knjiga. In z njo povezane besede, ki se me te čase obdajale. In ena je še posebej močna. Gnus. Prižgem luči in segrevanje. Spominjam se čase znjo v tem malem prostoru. Nikoli ni veliko brala. Jaz pa sem bil nenehno pred knjigo. In ona je tako rada poslušala vse zgodbe in knjige, ki sem jih prebral. Še celo sama jih je nekaj prebrala. Hitro pridem do zaključka. Tri dni ni nihče stopil v knjigarno. Vse je prašno in tako temno. Všeč mi je. Čeprav se zavedam posledic, začnem z brisanjem prahu.

Pred dvemi leti sem odprel to malo knjigarno. Zanimivo je to, da sem zmeraj imel rad knjige. A nikoli pretirano veliko bral. Zašel sem v tisto uprašanje v katerega vsi pridemo. Kaj sedaj? In prva stvar na katero sem pomislil je bila knjiga. Nekako je imelo smisel. Čuden smisel, ki ga nekateri ne razumejo. Navsezadnje zdela se mi je prava odločitev. In tako sem našel lep majhen in osvetljen prostor. In v njem sem našel našel smisel.

Končam z brisanjem prahu in takrat slišim trkanje. Tako, kot vsako jutro mi Gregor prinese sveže rogljičke, katere postrežem moje bralce. Na daleč zagledam njegov zaskrbljeni obraz. Čeprav zgleda malce presenečeno se trudi, da bi zgledl čim bolj normalno. Jaz sem vesel, da se je spomnil, čeprav ga nisem poklical kot ponavadi, da se zmeniva koliko mi jih prinese. Odprem vrata in ga pozdravim.

''Hej'' Nikakor ni mogel zadržati nelagodja. Jaz se nisem počutil tako.

''Hej...me nisi nič poklical, pa sm vseeno prišel. Nisem bil prepričan, da boš tukaj''

''Kje drugje pa bom. Hehe''

''Res je, no tu maš rogljičke, pa danes sem še nekaj muffinov naredil. Zdej si pa mudi mamo danes gužvo. Danes je nogomet. Si za?'' Uprašal je z zadržkom.

''Jasno seveda sem za, ob osmih?''

''Ja, ob osmih. Vsi pridejo.''

Tokrat sem bil presenečn, kajti redko smo se vsi zbrali. Pogledam ga malce prestrašeno tudi odgovor je tak. ''Vsi? am...super, se vidimo potem.'' Ne preveč prepričljiv odgovor. Ampak se je znjim zadovoljiv, se poslovil in odšel. Ko sem pospravil rogljičke na toplo, sem ustrašil današnjega večera. Redko smo se zbrali vsi. In nevem če sem bil pripravljen na to. Ne tako hitro. To pomeni da pride tudi Maja, Petra in Janez. To mi ni všeč. In tako mi je bila spet ona v mislih. Saj ne, da ni zmeraj. A tokrat sem obstal na mestu, nisem bil aktiven. Tam sem se vsaj zamotil in nisem tako intezivno razmišljal o njej. Spomini nanjo me bodo počasi in zanesljivo poneseli v prepad. Njen stisk roke, me lahko edino reši pred skokom. Njene mehke in čutne roke, nikoli pregrobe. Upam, da ne bo nikogar zraven mene, ko bom začev padati. Nočem vedeti, da padam. Hočem biti sam v zraku. In hočem imeti samo njo v mislih. Nikogar, ki bi me povlekel nazaj. Kako naj najdem dobro misel, če je moj smisel življenja odšel.

Nisem še pripravljen, biti obdan z publiko. Prehitro. Preveč nerazumevanja publike ocenjevanja. Sovražim ljudi z preveč površja. S temi ljudmi bom obdan, če ostanem.

Hitro vzamem stvari, jih vržem v torbo. Se hitro vstanem, v glavi se mi zavrti. Super, še to mi manjka. Kakor, da se mi že ne vrti dovolj. Brez ravnotežja, odplešem proti vratom. Zaklenim, in pokličem Saro. Sara mi pomaga pri upravljanju knjigarne. Dekle s predstavo, dekle brez katere nebi zmogel. Ve veliko več ,kot jaz, o knjigah in že to je glavni razlog zakaj sem ji ponudil to delo. Končam, pošljem. Upam na pozitiven odgovor, čeprav ne pričakujem odziva na telefon. Trenutno ne morem biti zdraven. In mislim, da to ona razume.

Odpravim tisto, kar je ostalo od mene proti domu. Brez vednosti kaj bom storil zvečer. Samo vem, da je prehitro. Ona me obdaja z barvami. Čeprav trenutno s črnimi, se morem obdajati, z nečim kar je nesrečno. Rabim samoto. Upam, da je jutri nebom čutil kakor danes. Ne verjamem, da bo tako.

Sem doma, zdaj pred odločitvijo ali grem ali ne. Kaj je bolje, bolečina, ali nekaj kar me predstavi nečim še bližje njeni predstavnosti. Brez odločitve obstanem pred vrati. Potrkati? Nevem. Dvignem roko in...

Still Here M.W.

Ghost

Nikoli vmes, zmeraj obstrani. V ''očeh boga'' sem se čudil njihovi nevednosti. Nevednosti kateri sem se dobro izognil. V pričakovanju, se zmeraj ugriznem v jezik. In tako se je začelo. Nikoli zares nevem kaj se dogaja. Nikoli v akciji. Zmeraj na stranskem tiru.

Tako se peljem proti domu. Vzunaj tema, znotraj vse svetlo. Samo nad menoj je tema. Preprosto vprašanje in odgovor se spremeni v mojo nočno moro. Tebe se ne tiče. Zavrnitev, ki je bolela bolje kot sem mislil. Ozrem se naprej. Začutim strah. Počutim se treznega. Popolen dan, se spremeni v še en čisto normalen dan. V katerem obstajam samo v glavi. Navzven sem samo nekdo, ki nimam kaj početi. Utesnjenega se počutim vse do konca poti. Pogled mi ne uide iz stranskega okna. Za zmeraj bi se lahko tako peljal. V neznano, kjer me noben ne pozna, kjer me noben noče poznati. V ozadju glasba na katero ponavadi pojem, zdaj jo komaj slišim zaradi zavrnitve. Poskušal sem biti znjimi in ne svojimi mislimi. Trpel sem. Vseeno je bilo vredno. In vprašal sem se. Z lahkoto zvejo kaj se dogaja v meni. Ali je vredno, da vedo? Ali hočem, da vedo? Po mojih ocenah nebi dolgo zdržali.

Stopim iz vozila. Pripravljen na večer, ki je bil zabaven. A vseeno se poskušam izogniti, vseh teh občutkov. Nisem jezen na njih. Samo prestrašen, ker me vidijo takšnega. Z njimi se počutim udobno. Čeprav nevidno.

Still Here M.W.

Valentine's Day Story

Z mislijo, da sem rešen bolezni se takoj, ko sem pomislil na to pojavi. In zmeša vse glavi. Po telesu se požene občutek ohromelosti. V glavi brni, kakor čebele v panju, na delaven dan. Za trenutke pomislim, če se mi to dogaja samo v glavi. Vsaj se veliko stvari dogaja tam in večina, si jih ne znam razložiti. Ne pogledam se v ogledalo. Vsaj je moj sovražnik. Tako zaupam okolici v priprečevanju, da je vse v redu. Neopazim pogledov, ko stopam prve korake po ulici, vsaj takrat mislim, da je še vse v redu. Kot ponavadi poskušam ostati, pri pohodu na obveznosti, ne opažen. Se skrivam za oblekami, ki mi tokrat ne pomagajo. Preženem od mislih, prve zasrkbljene poglede. Na kar se vstavim, pred mano stara zapuščena stavba in v njej vidim svoj odsev. S prva ne opazim tisto kar vse tako moti. Potem, svetloba prodre do stekla v katerega gledam. Nenadoma mi postane jasno. Obstanem na miru. Zaslišim šepet deklet, v ozadju. Zgleda, da jim ni čisto vse jasno zakaj tako zgledam. Na hitro se vstavijo, in takoj pohitijo naprej, ko vidijo v odsev stekla, da sem jih opazil. Še zmeraj stojim pred realnostjo, katero mi povzroča svoj odsev. Koliko časa že tako zgledam? Zakaj sem šele zdaj opazil? Od kdaj sem se začel sekirati, kaj drugi vidijo na meni? V trentku ko začutim brnenje v žepu, se odpravim. Pogledam kdo je. In začne me skrbeti. Zakaj me točno sedaj kliče? Pa zakaj točno ona? Ob vseh teh vprašanjih se mi začne vrteti in izgbim ravnotežji in se primem prve stene. Tako kot hitro pride to stanje, tudi hitro izgine. Med tem neha brneti v žepu. In se probam odmakniti na samo. Stran od teles obsojanja.

Končno sam. Poskušam se zbrati, a kot vedno mi gre po glavi samo njej obraz. Zakaj po tolikem času njen klic? Čeprav je bila samo številka tista, ki je bila prikazana na naslovu, sem vedel da je ona. Zadnji tedni so bili najbolj naporni tedni v mojem življenju. A nikakor ne bom tajil, de me njen klic ni osrečil. Čeprav vem, da ni nič dobrega, se bom držal pozitivnih misli. In vem, da bo še bolj bolelo, ko stika z njo konce. Nič več se ne skiram na zastrašujoče poglede, zdaj jo moram poklicati.

Vtipkam njeno številko, kakor, da se sploh nisva razšla. Zazvoni prvič in takoj se javi kakor, da je vedela, da jo bom tako hitro poklical nazaj. '' Nimam časa se veliko pogovarjati, rada bi ti samo povedala...'' Hitro premlevam njene besede in takoj dojamem, da ni dobro.
''Odhajam... mislim, da se nebom nikoli več vrnila. Ne poskušaj me najti, čeprav vem, da me nebi dolgo iskal. Spoštuj mojo odločitev. Samo to sem hotela reči. Mislim, da sem ti bila vsaj dolžna to povedati. Adijo...'' In zveza je bila prekinjena. V tem trenutku so mi šli po glavi vse možne reakcije, ki bi bile za ta dogodek primerne. Od kričanja, razbijanja stvari, do joka. Ampak ne. Nisem bil pomirjen, ne, v meni je vrelo. A zaprl sem telefon, se obrnil in šel po isti poti nazaj pred veliko steklo, kjer sem zagledal sebe kot še nikoli. V tem času sem videl, da sploh nisem bil tako blizu, kakor sem misli. Hodil sem približno pet minut in prispel do cilja. Šele zdaj sem opazil okolico. Ko sem bil majhen se tu spomnim trgovine z oblačili in v njen se zmeraj delale mlada in lepa dekleta. Zdaj je samo še velik prašen prostor. V prostoru pa neke škatle, ki jih je nekdo pozabil preden je odšel. Zberem pogum, ki mi je ostal in se pogledam. Nikoli ne bom vedel kaj je, ljudjem, ki so me videli, prišlo na misel. Ampak jaz sem videl neprespanega, utrujenega, prebledelega, depresivnega. Preprosto, človeka s strtim srcem. In potem me je dojelo dejstvo. Da ljudje, ki so me opazovali niso vedeli kako naj si razlagajo takšen pogled na nekoga. Ne poznajo bolečine, ker je nikoli niso izkusili. Z nasmehom na ustih sem se smejal njihovi bednosti. Ne poznajo bolečine.

Za trenutek sem se zmedel in tako se znajdel na pohodu. Na pohodu proti domu. Če lahko temu tako še rečem. Od kar ni nje pri meni se ne zdi nič kot doma. Kako nisem preseneč nad svojo reakcijo. Vedel sem, da dobre, srečne stvari ne trajajo dolgo. Temu tudi razplet, ki je potekal, pa ne samo nekaj trenutkov nazaj. Zmeraj sem vedel. Nisem dovolj dober zanjo. Nikoli nisem bil. Ne me narobe razumet. Ljubim jo. Hočem jo nazaj. Vse bi dal. A ni prihodnosti. Sama je omenila, da jo lahko najdem v trenutku. In res jo lahko. Dva mogoče, trije klici in jo že imam. Že vem kje je. Nič kaj spodbujajoče besede, se v trenutku spremenijo v dejanja, da imam na zaslonu svojega telefona številko z katero zvem kam se nahaja. Se vzdržim poskusa in odprem vrata hiše. Že nekaj tednov, mračen in prazen prostor. Toliko kot sem ga zasovražil v zadnjih tednih, mi je zdaj preprosto fantastičen. Narisal se mi je nasmeh na obrazu. Pomagala mi je. Veliko bolje kot si je mislila. Bolje, da jo pustim. Bolje, da ona mene pusti, tu. V naslednjih tednih bo beseda bolečina spoznala bolečino. Ne znam razložiti čustev, ki me napadajo. A vem, da je tako bolje. Vedno jo bom ljubil. In slabše bi bilo če bi bila tukaj, čeprav si tega želim bolje kot kaj koli. A vem, da to kar prihaja si zaslužim. In to je dovolj.
In ostal sem sam. Sam, v boji z njo. Sam na ''dan ljubezni''. Vedno sem govoril, če se moraš posloviti od česa, se poslovi v slogu. In prav mi je. Naj še bolj boli. Zaradi tega jo imam samo še raje.




M.W.

The Black Hole

Datum. Nepomeben. Čeprav se dostikrat spominjam nanj. Me ga je preprosto grozno strah. Čutim se delno krivega. Ne znam pojasniti. V čem je trik? Čeprav se na trenutke počutim, kako se je ustavil. Zaradi njega ne morem spati. Že tedne, čujem v noč in znjimn sanjam kako spim. Kaj je slabše, sanjati kako spiš in se počutiti kakor, da imaš na sebi bilko za rešiti svet, ali sanjati? V tem stanju iščeš črnino, da ti zapolni svet. Zaideš v svet, ki je poln besed. Takoj se poglobiš v njihovo pustolovščino in kaj predstavlja. V zgodbi sem doma. Naj raje bi skočil v knjigo in ostal tam. Za vedno. Pustil trenutno stanje in zapustil še to kar mi je ostalo. Knjige je nemogoče predvidevati, ne veš kaj se bo zgodilo in zmeraj si na trnih. Tam vsaj veš, da se nekaj bo zgodilo. Ni praznih strani. Zmeraj se napolnijo čeprav so lahko napisani absurdi, so vsaj napisani. In zgodba se nadaljuje. Nikakor ne pričakujem akcijskih vložkov, neprestane drame, smeha, ampak pričakujem stabilnost.
V pričakovanju in trenutnem stanju črnine...Kaj je znjo povezano tako narobe? Črnina. Vse gledaš iz viška, in preprosto sovražiš vse. Kaj je lepšega. A to samo, ko si sam. To v družbi ne velja, tam si nadeneš ciničen nasmeh. In vsi vidijo samo nasmeh. Pripričani, da je vse v vredu, se tako še bolj poneumljajo in iz dneva v dan se jim manjša IQ. Ki je po pravici povedano, že tako majhen. Poglavje v katerem sem obtičal. Črnina. Je narobe če povem, da jo ljubim? Briga me. Ljubim jo. Močne besede, so obtičale v meni in sočustvujem z vsemi, ki me ne razumejo. Črnino bom obdržal v vseh pogledih. Kaj še vedno ne veste za kaj gre? Še vedno tavate v Temi? Kar tavajte, se boste vsaj zmenili kakšno dobro stvar sami seboj. Vaša krivda če ne znate razmišljati. Vi ste krivec, da mora biti v svetu ''popolnost''. In boril se bom proti njej. Čeprav ne bom zmagal, se veselim časa, ki ga bom preživel v črnini.
Hvala za Gnus.



Still Here M.W.