Kakor, da je minila cela večnost. Čeprav sta minila točno dva dneva, šestnajst ur, trinajst minut, in štiriintrideset sekund. Gledam televizijo. Nič ne pomaga. Ura še vedno prepočasi bije naprej. Po dogodku sem se odpravil v trgovino in sem kupil ure. Veliko ur. Postavil sem jih povsod v stanovanju. Zakaj? Zato, da še bolj boli. Ker si to zaslužim. Torej, zdaj kamor koli so postavim v stanavanju vidim čas, ki je premenil od dogodka. Vse ure sem natančno nastavil. In vse bijejo enako. Čas tokrat ne bo zacelil rane. Tu je samo, da me spominja.
Živim v centru mesta. Redki vedo, da kdo tu sploh stanuje. Še celo poštarji včasih zgrešijo naslov. Odsoten od sveta v katerem zame zaenkrat ni prostora, sem se odočil, da ne spremenim ničesar. Spreminjati stvari pomeni, da bo drugače. Nočem, da je drugače kot zadnji mesec. Hočem trpeti. V trpljenju vidim tisto kar zdaj potrebuje. Čeprav nekaj kar človek najmanj potrebuje je trpljenje.
Se oblečem v stare kavbojke, majico z napisom ''Life Sucks''. Saj ne, da bi hotel obleči to majico. Bila je prva na vrhu in jo preprosto oblečem. Ironija pa takšna. In podam se na ulice. Ulice praznosti. Še prezgodaj da bi v takem mestu kaj zaživelo. A počutim se kot doma. Ura je šest zjutraj. In jaz pred vrati svoje knjigarne. Čas odprtja 9.00. Čeprav, do tega trenutka nisem vedel zakaj sem že prišel tako zgodaj, sem zdaj vedel. Knjiga. In z njo povezane besede, ki se me te čase obdajale. In ena je še posebej močna. Gnus. Prižgem luči in segrevanje. Spominjam se čase znjo v tem malem prostoru. Nikoli ni veliko brala. Jaz pa sem bil nenehno pred knjigo. In ona je tako rada poslušala vse zgodbe in knjige, ki sem jih prebral. Še celo sama jih je nekaj prebrala. Hitro pridem do zaključka. Tri dni ni nihče stopil v knjigarno. Vse je prašno in tako temno. Všeč mi je. Čeprav se zavedam posledic, začnem z brisanjem prahu.
Pred dvemi leti sem odprel to malo knjigarno. Zanimivo je to, da sem zmeraj imel rad knjige. A nikoli pretirano veliko bral. Zašel sem v tisto uprašanje v katerega vsi pridemo. Kaj sedaj? In prva stvar na katero sem pomislil je bila knjiga. Nekako je imelo smisel. Čuden smisel, ki ga nekateri ne razumejo. Navsezadnje zdela se mi je prava odločitev. In tako sem našel lep majhen in osvetljen prostor. In v njem sem našel našel smisel.
Končam z brisanjem prahu in takrat slišim trkanje. Tako, kot vsako jutro mi Gregor prinese sveže rogljičke, katere postrežem moje bralce. Na daleč zagledam njegov zaskrbljeni obraz. Čeprav zgleda malce presenečeno se trudi, da bi zgledl čim bolj normalno. Jaz sem vesel, da se je spomnil, čeprav ga nisem poklical kot ponavadi, da se zmeniva koliko mi jih prinese. Odprem vrata in ga pozdravim.
''Hej'' Nikakor ni mogel zadržati nelagodja. Jaz se nisem počutil tako.
''Hej...me nisi nič poklical, pa sm vseeno prišel. Nisem bil prepričan, da boš tukaj''
''Kje drugje pa bom. Hehe''
''Res je, no tu maš rogljičke, pa danes sem še nekaj muffinov naredil. Zdej si pa mudi mamo danes gužvo. Danes je nogomet. Si za?'' Uprašal je z zadržkom.
''Jasno seveda sem za, ob osmih?''
''Ja, ob osmih. Vsi pridejo.''
Tokrat sem bil presenečn, kajti redko smo se vsi zbrali. Pogledam ga malce prestrašeno tudi odgovor je tak. ''Vsi? am...super, se vidimo potem.'' Ne preveč prepričljiv odgovor. Ampak se je znjim zadovoljiv, se poslovil in odšel. Ko sem pospravil rogljičke na toplo, sem ustrašil današnjega večera. Redko smo se zbrali vsi. In nevem če sem bil pripravljen na to. Ne tako hitro. To pomeni da pride tudi Maja, Petra in Janez. To mi ni všeč. In tako mi je bila spet ona v mislih. Saj ne, da ni zmeraj. A tokrat sem obstal na mestu, nisem bil aktiven. Tam sem se vsaj zamotil in nisem tako intezivno razmišljal o njej. Spomini nanjo me bodo počasi in zanesljivo poneseli v prepad. Njen stisk roke, me lahko edino reši pred skokom. Njene mehke in čutne roke, nikoli pregrobe. Upam, da ne bo nikogar zraven mene, ko bom začev padati. Nočem vedeti, da padam. Hočem biti sam v zraku. In hočem imeti samo njo v mislih. Nikogar, ki bi me povlekel nazaj. Kako naj najdem dobro misel, če je moj smisel življenja odšel.
Nisem še pripravljen, biti obdan z publiko. Prehitro. Preveč nerazumevanja publike ocenjevanja. Sovražim ljudi z preveč površja. S temi ljudmi bom obdan, če ostanem.
Hitro vzamem stvari, jih vržem v torbo. Se hitro vstanem, v glavi se mi zavrti. Super, še to mi manjka. Kakor, da se mi že ne vrti dovolj. Brez ravnotežja, odplešem proti vratom. Zaklenim, in pokličem Saro. Sara mi pomaga pri upravljanju knjigarne. Dekle s predstavo, dekle brez katere nebi zmogel. Ve veliko več ,kot jaz, o knjigah in že to je glavni razlog zakaj sem ji ponudil to delo. Končam, pošljem. Upam na pozitiven odgovor, čeprav ne pričakujem odziva na telefon. Trenutno ne morem biti zdraven. In mislim, da to ona razume.
Odpravim tisto, kar je ostalo od mene proti domu. Brez vednosti kaj bom storil zvečer. Samo vem, da je prehitro. Ona me obdaja z barvami. Čeprav trenutno s črnimi, se morem obdajati, z nečim kar je nesrečno. Rabim samoto. Upam, da je jutri nebom čutil kakor danes. Ne verjamem, da bo tako.
Sem doma, zdaj pred odločitvijo ali grem ali ne. Kaj je bolje, bolečina, ali nekaj kar me predstavi nečim še bližje njeni predstavnosti. Brez odločitve obstanem pred vrati. Potrkati? Nevem. Dvignem roko in...
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar