Zasanjan na sprehodu, gledam naravo in razumem njeno magijo. Ne hodim dolgo, a dovolj dolgo sedim, da vidim to po kar sem prišel. Čeprav nevedoč kaj iščem, ko sem se odpravil. Sem navdušen nad rezultatom, čeprav niso nič vesele narave.
Sedim. Osredotočim se na okolico. Jo poslušam in se znjo učim. In tako mi v glavi pridrvijo zamisli. Nekdo sedi poleg mene. Sedi je tiho in me gleda. Je brez čustev in emociji. Sedi in si misli svoje. Jaz jo gledam nazaj. Vidim dušo in ne telo. Brez besed sva in poslušava okolico. Smeh nazunaj, jeza notri. Počasi sporočilo dobiva obliko. Kar naenkrat se začnejo kazati različni obrazi. Obraze, ki sem jih hotel poznati. Obraze, ki sem jih poznal. Začutim poznan vonj, zaslišim šepet in občutim razliko na svojem obrazu. Jeza na ven, smeh notri. Odprem oči in zgledajo kot sanje. Vse postane realno, vse se lahko skoraj dotakneš. Izgubim potrpljenje. Poskušam nazaj na klopco. Poskušam vstaviti to umetno srečo. Ne gre z lahka. Nakar slišim otročji zvok, ki je glasnejši z vsakim korakom. In tako izginejo te sanje. Spet sam. Nevem če se počutim bolje, nevem če je bilo tu sploh kakšno sporočilo. Težavnostna stopnja življenja se je dvignila. Močno. Zanima me kako bi bilo pisanje drugačno. Kakšne besede, bi izbiral? Ha, mislim, da bom še nekaj časa v nevednosti.
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar