Lost

Zavedem se dogodkov, ki se dogajajo okoli mene. Zavedam se kje živim. Poznam slabosti, poznam pozitivne stvari. Pa mi to kaj pomaga? Nevem kako naj si predstavljam svojo prihodnost. Z vsem spoznanjem, ki ga imam okoli sebe, se počutim izgubljeno. Kot zmeraj o tem razmišljam. Ne bilo lažje vse pustiti? Rabim nov navdih. Prejšni me je zdaj zapustil. Spopadam se z idejo, kaj če bi kaj storil? Ah, nič ne pomaga. Zmeraj ostane ideja zapisana in izrečena tam, kjer ni razultatov. Zdaj iščem nov navdih. Se kdo javi? Zanimivo, da je ta navdih dolgo trajal. Ponavadi izvlečem iz njega kar se da in ga pustim. Ona pa je kar trajala. Nič bat. Sem že navajen. A zmeraj je en občutek iz katerega izhajam. Ta nikoli ne umre. Navdihuje tudi, ko se ne zavedam. Depresija je obvezna. Vidim stvari iz drugačne perspektive in mi daje nov pogleda na ves ta ''smisel''. Kako hitro lahko skočim v ta svet, je neverjetno. Enkrat gledam nekaj kar oddali od sveta z bolečo dušo in telesom, takoj ko je konec. Sem že v tistem svetu katerega, se vsi izogibajo. Sem zapornik. Z omejenim prostorm v katerem lahko delujem. Ko poskušam kaj doseči kar je normalno. Me nekaj povleče nazaj. Se ne pritožujem. Čustvo, ki je zmeraj ob meni je jeza. Jezen samo nase. Kakor da že ni samo po sebi teško, so jutra še težja. Včasih so mi delale težave misli, zdaj že telo zavrača idejo o vstajanju. Gre na slabše. Tako slabo je, da sem že izgubljen v svojem svetu. Ne sovražim sveta, sovražim samo sebe. In svoje nezmogljivosti.

Still Here M.W.