Spet in spet mi ne gre iz glave. Dnevi se več ne začnejo z njo. A dan poteka z njo v moji glavi. In zdaj jo spet vidim. Sedim, pijem, se pogovarjam in se pokaže. Okolica me več ne zanima. Zafustriran ker vse kar lahko jo gledam. Čeprav zadovoljen, je vseeno preveč neizobraženo in takoj neham. Pokažem, da sem jo zaznal in jo opazil. Zapustim misel, a njena preprostost je neverjetna in kot senca, me misel nanjo ne zapusti kar takoj. Plesati brez smisla, nima smisla. Tako, da povem. Spet je nazaj. Odkar vem, da se počutim kot kup ne produktivnega materiala, kadar ni dan povezan z njo, se sploh ne obremenjujem kako se zbudim zjutraj. Dan nima smisla in dan nima glave in repa. Vse kar lahko kontroliram je radij en meter okoli mene. To je nekaj časa veljalo. Zdaj, nič več, ona je v meni. Konec. Ne vem kaj naj naredim.
Presenečen od prejšnjih ur, se počutim kot nov. Nekaj sem dal ven, nekaj sem sprejel. Kot vsak rabim samostojnost in prevzetnost. Rabim čustva in mirnost. Čustva prevladajo povsod in se z njimi povežem kot telefon s polnilcem.
Enkrat tako, drugič drugače. Neobjavljeno je sedaj objavljeno. Brez pričakovanj, se veselim dneve razočaranj.
Miha
Ni komentarjev:
Objavite komentar