V tem stanju redko bivam. Nakar se odločim, da poskušam kaj napisati. Sam pri sebi si pravim, zanimivo. Ampak ni. Vesel, da sem vesel. A to ni prostor za pisanje. Ni isto. Tako je kot, da bi prvič prišel v službo in ne veš kje imaš kakšno stvar. Kakor, da bi v pripravljanici zelenjave iskal meso. Ne gre. Čeprav bi rad pobrskal po prostoru, ne morem ker nisem v njem dovolj dolgo. A dovol dolgo, da vidim, da je v njem tudi zmeda. Polen pričakovanj, kaj mi bo prostor ponudil, s takim zanimanjem se spravim k delu. In potem razočaranje. Nevem kaj naj si mislim. Zgleda, da ne fukcioniram normalno če ni stanje depresivno. No depresivno. Jaz ji pravim lahka depresija. In tam fajn. Jaz se mam fajn. Samo gibanje je drugačno, sam proces je bolj zanimiv. Vse je bolj fascinanto. Ko misliš, da si prišel do dna in odkriješ nov level. Pa to so super občutki. Ko se v glavi odvijajo filmi kot so to, da cel dan govoriš angleško z indijskem naglasom in naokoli govoriš, da so pri tebi doma indijski dnevi. In pri tem se seveda zabavaš. Kaj čš lepšga. Bom povedal na glas in razločno. Naj že izgine to veselje. Dovolj ga je bilo. Pogrešam dneve, v katerih štejem sekunde in se počutim kot drek.
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar