Postajam grd, nepotrpežljiv in nesramen. Vse je v redu, dokler ne ostanem sam. Hitro nastane prevelika množica ljudi. In še hitreje se počutim neudobno. Sovražim se bolj in bolj vsak dan. A ne morem si pomagati. Hočem trpeti, tako se vsaj počutim živega. Tako saj vem, da obstajam. Samota. Kot neznana bolezen je prišla vame. V meni je hrane dovolj z njeno rast. In tako jo je nemogoče ozdraviti. Sem človek z stranskimi učinki, ki nikoli ne ponehajo. Hodim po stezi brez gledalcev. Še sam ne vem, če jih hočem, a z njimi si nimam kaj pomagati. So kot prazen list papirja. Edini stik, ki ga imam z realnostjo je samota. In je moja izbira življenja. Sigurno ni bila dve leti nazaj. A zdaj je. Dovolj imam vseh klišejev in velikih čred ljudi, kateri mi vzamejo vse najpomembnejše. Dovolj imam stika z ljudmi. Ne rabim ga. Kot nekoč, ko sem mislil, da je rešitelj mojih težav. Javljal se bom na klice, a prosim brez velikih pričakovanj. Zagledan v noč. Šele zdaj razumem pomen gravitacije. Nočem lebdeti, hočem biti prisoten z gravitacijo. Hočem leteti. Hočem leteti dol. Kamor vse podzavestno vleče. Jaz hočem dol zavestno. Ampak počasi kot peresce, hočem da me veter še malo obrača. A nočem da me predolgo, hočem se odločiti sam, kdaj pristanem.
Intenzivno delovanje prstov mi je osnova za bivanje. In tako se učim. Kakor vi v šoli, se učite veščin delovanja v zunanjem svetu, se jaz tukaj učim veščino, ki me nekoč pelje v zadovoljivo življenje. SPROŽILNI MOMENT močno pretrese ravnovesje sil v protagonistovem življenju. Zdaj čakam svoj moment in ni važno kakšen je.
Miha
Ni komentarjev:
Objavite komentar