Jaz mislim, da nimam več kaj za povedati. Prazen čustev, katerih več ne čutim. Od vsega tega soočanja z njimi. Počutim se kot starec. Starec katerega so čustva izmučile do onemoglosti. Starec, ki je doživel ter začutil praktično vse kar se da. Izumrla čustva so odraz moje slabosti in moje osamljenosti. Izumrla čustva so poenostavila bivanje. Ne reagiranje in ne odzivanje so posledica tega. Odmik od sveta se mi zdi edini možni izhod. Moram nekam, kjer sem še bolj sam. Nekam kjer moram skrbeti sam zase. V prostor, kjer je lahko cel dan tema. In to na izbiro. Res je, igral sem. Samo za vas. Vsa čustva v meni so zaigrana. Igram najboljšo igro življenja. Za tako dober nastop ni nagrade. In edino nagrado, ki si jo zaslužim je samota. Zakaj torej pišem? Pišem, ker so tu čustva, še najbližjem temu kar morajo biti. Nekakšen približek, kako drugi na vse to razmišljajo. Všeč mi je. Čeprav nočem čutiti vsega kar čutijo ostali. In zadnje čase je moja igra še boljša. In v zameno dobim nove zamisli za nove vloge. Popolnost je ključ do uspeha. Zmeraj iščem popolnost in poskušam kakšno stvari narediti dvakrat. Samo, da vidim kje sem ga polomil. Da bolje vem za naslednjič.
Če prodam svojo igro, izgubi smisel? Izgubi svojo dušo? Nevem, a vem to, da jo nekdo nekoč bo kupil. In jaz ji bom predal vso svoje delo. Prepustil se ji bom, da z mojim delom dela kar hoče. V zameno hočem samo razumevanje. Razumevanje, zakaj sem ves ta čas to delal.
In igra se nadaljuje.
Still Here M.W.
Ni komentarjev:
Objavite komentar